Septembar je meni bio, uobičajeno, jedan super mjesec. Turisti su polako odlazili, more je bilo toplo, kao i zrak, bila sam slobodna da idem o svom poslu. Od kad sam u Ljubljani toj multikulturalnoj prijestolnici tolerancije (što je iznova dokazala prošli vikend upravo u svojoj kolijevci pluralnosti životnih stilova, Metelkovoj) i “najlepšem mestu na svetu” (via Z. Janković), sve se na glavu obrnilo. Turisti se vraćaju i više se ne zovu turisti, nego “prebivalci mesta”, hladno je, mora ionako nema i ja radim. Tako da se od jednog ugodnog i lijepog mjeseca, septembar pretvorio u pomalo depresivan.

(ajde, kad su već u Šiški ovaj mjesec). Sve vam je to stvar perspektive i geografije. Isto kao što ja ne bi bila ćefurska kelnerica, samo da sam rođena 300 km zapadnije, recimo u Ilirskoj Bistrici. U tom slučaju bi bila europska natakarica.

Tako, čitam ja ovaj tjedan intervju sa jednim ljubljanskim drotom (policajem). I to prometnim, znate to su vam oni najjadniji drotovi, koji nemaju pravog oružja, čak ni onog ukrasnog, kako minobacačima kaže Srećko Prijatelj, vjerojatno najzabavniji stanar slovenskih zatvora ovoga trenutka. Uglavnom, tema je bila najbitnija problematika ljubljanske svakodnevice, biciklisti. Točnije, nerazumno visoke kazne za prekršaje u bicikliranju (ne znam ni ja da li je to stvarno riječ). I tu nam je naš štrumpf, drot, drvenjak lijepo objasnio da kazne uopće nisu nerazumne i previsoke, štoviše, potpuno je logično jednako kažnjavati bicikliste i vozače motornih vozila, jer su prvi ful veća opasnost u prometu zato što se voze na samo dva kotača. Dobra!! Po toj logici, vozače kamiona najbolje da ne kažnjavamo jer oni ipak imaju toliko kotača, da se sigurno drže ceste. A pješaci su druga priča, glede na to da ih uopće nemaju, me čudi da ih se još uvijek tolerira kao sudionike u prometu. Posebno su opasni invalidi bez jedne noge. Svima nam se makar jednom desila situacija u kojoj smo po samoj sreći izbjegli smrt od pijanog bogalja. Sigurna sam da znate o čemu pričam. No policajci koji se u slobodno vrijeme bave stand up komedijom, nije sve što me zabavlja u zadnje vrijeme. I to zato, što se trenutno bavim najuzbudljivijim sportom koji nam Ljubljana nudi, traženjem stanova. Tom opuštajućom aktivnošću se bavim sezonski od kad sam tu. I, moram priznat, da, osim zadovoljne stranke, nema ljepšeg od toga da nakon posla dođeš doma, sjedneš za kompjutor, otvoriš nepremičnine.si ili salomona i počneš gledati u nepregledno more oglasa, jeftinih, lijepih, prostornih stanova, koji samo čekaju na mene. I moju mačku. I onda, šećer na kraju, svi ti razgovori koje možeš voditi sa ugodnim i prijaznim vlasnicima stanova, ogledi koji te nikad ne razočaraju… Kad bi mogla, selila bi se svaki mjesec. Tako, recimo, zovem Babu no.1, koja ne laprda ništa o stanu, nego me odmah, nakon uvodnog pozdrava počne rešetati sa pitanjima o mom životu. Ne razumijem, tko bi htio živjeti u stanu, čijoj vlasnici odmah u prvom telefonskom razgovoru otkriješ sve o svom hobiju, kroćenju lavova? Mislim, o čemu ćete pričati, kad se useliš, pa ti simpatična baba počne dolazit svaki dan na čaj i kekse? Ili, na primjer, nazoveš, pa u svojoj slovenščini “tvrdog l-ja” pitaš ako je stan još slobodan, pa ti osoba odgovori: “ja, seveda, iz kje pa ste?”, a ja, nč hudega sluteča, odgovorim da iz Hrvatske. I onda, u tom trenutku se vlasnik sjeti da je stan u biti “že oddan. Žal.” Vjerojatno se napio od sreće kad ga je oddal, pa smetnuo s uma. Ful bed, jer bi stvarno htjela biti podstanarka nekog ksenofobičnog geliptera.

Ovaj tjedan za nama je obilježilo u to naglo i “nepričakovano” zahlađenje. Budući da sam ćefurska kelnerica, imam tu sreću da o toj temi mogu razgovarati sa najrazličitijim ljudima minimalno 53 puta na dan. Ono što mene čudi u toj priči, ono što je meni potpuno “nepričakovano”, nije to da je zahladilo, jer, kvragu, ipak živimo u podalpskoj državi, nego to da je zahlađenje ljude uhvatilo nespremne i iznenađene. Kako je to moguće? Ovdje sam “tek” par godina, pa sam se navikla. Uzbudljivi small talk nije jedina stvar kojoj se možeš veselit kada se ujutro probudiš i te oblije hladan znoj sreće od spoznaje da ipak ne živiš fabulous life of Paris Hilton, nego si ćefurska kelnerica i moraš na posao. Kada bi mi šef dozvolio da se barem jedan dan na poslu ponašam kao moj heroj, bila bi najsretnija osoba na tom svijetu.

( da to je istina, bartender really does hate you:)).

Zadnje dane si nabijam jednu stvar sa novog albuma Jamiea Lidella. I to ovu:

Pa mi je pala jabuka na glavu. Tako bi zvučao pop da živimo u normalnom svijetu. Ali, mi ne živimo u normalnom, nego u nenormalnom svijetu, pa umjesto Lidella, na vrhovima ljestvica imamo Lady Gaga. Izgleda da naša civilizacija ne pati samo od ekonomske, nego i od recesije dobrog ukusa. Mislim, već to da joj je ime (ili joj je to prezime?) Gaga, bi trebalo biti za svaku osobu, koja je naučila govoriti, dovoljno. I argument da je naša lejdi akademski obrazovana glazbenica, samo utvrdi to da su i obrazovani ljudi sposobni proizvodit bullshit (wow, koje otkriće). Dobar argument je i taj da ako je već zaludila mase, onda mora bit nešto kvalitetno na njoj. Taj podatak nam, opet, govori samo o tome da masa gubi razum. Ili ga, vjerojatnije, nije niti imala. Mase je već uvjerio i Staljin, farmaceutska industrija, institucija crkve, Beverly Hills, neoliberalizam, reklamna industrija, da ne nabrajam dalje. Lady Gaga je samo još jedan u nizu od nebuloznih fenomena za kraćenje vremena do smrti. A kad sam već spomenula reklamnu industriju, sam se sjetila velikog medijskog događaja koji se odvio u Ljubljani taj tjedan, boksački meč nekog patuljastog Slovenca sa patuljastim Poljakom. Glede na to da se meč odvijao dok sam radila sam se mogla veselit gledanju istog, u lokalu na velikom platnu. Yes. Neću sad mudrovat o vječnom pitanju zašto je baš boks plemeniti sport i o tome koliko je debilno da se dva čovjeka potuku, bez da se prethodno posvađaju i potom, kad jedan drugom razbiju pičku se idu grliti. Mislim, kad bi mene netko tako izbio, makar bi ga u kurac poslala. Ne to, meni je bilo zanimljivo vidjeti da su ta dva boksača po leđima pošarana sa imenima sponzora. Tako da je na kraju izgledalo kao da se u Stožicama mlate dva patuljasta reklamna panoa. To me tako razveselilo, da me nije smetalo posluživati neartikulirane, testosteronom nabijene tipove koji su se ponašali kao da je tu večer na kocki cjelotan nacionalni ponos slovenskog naroda doma i u inozemstvu.

Mislim da je nacionalni ponos prava tema za zaključak, pa da vas pustim da i sami malo o njoj kontemplirate, dok nestrpljivo iščekujete nove redove. Da, moš si mislit.

Foto: thetimes.co.uk

Mima Simić je pisateljica, filmska in kulturalna teoretičarka, aktivistka in vodja okultne skupine Drvena Marija. Živi v Zagrebu. Kadar ni na zdravilih, piše kratke zgodbe, filmske analize, songe in grafite. Doslej je objavila knjigi Pustolovine Glorije Scott (AGM, 2005) in Otporna na Hollywood – ogledi iz dekonstrukcije tvornice snova (HFS, 2009) – več o knjigi tukaj. Njene sanje so, da bi predstavljala Hrvaško na Eurosongu, če pa to ne gre, lahko tudi Slovenijo. Z avtorico se bo pogovarjala Suzana Tratnik.

Drvena Marija je družinski glasbeno-književni projekt, najbolj poznan po spremenljivem in psihično nestabilnem članstvu. Nastopajo redko, vendar iz srca – njihove avtorske skladbe so doživele velik uspeh v družinskih krogih, predelave filmskih hitov pa se še vedno vlačijo po mednarodnih sodiščih za avtorske pravice in vojne zločine.

Intervjuja z Mimo Simić lahko preberete tukaj:
http://www.poeattree.eu/Mima_texti_int.html
http://www.narobe.si/stevilka-2/novice-od-tu

Literarni večer je del projekta BuQve, ki se izvaja v sodelovanju z društvom ŠKUC – Kulturni center Q, Je del programa Ljubljana – svetovna prestolnice knjige 2010 in ga sofinancira Mestna občina Ljubljana.

http://www.ljubljanasvetovnaprestolnicaknjige.si/

************************************************************************

Mima Simić

ZDRUŽENJE KRIPLOV
(iz zbirke Pustolovine Glorije Scott)

No, pretekli so že štirje meseci od dogodka, ki je vznemiril visoke kroge angleške družbe, jaz pa si šele zdaj upam vse to spraviti na papir in tako ovekovečiti še enega v nizu številnih uspehov moje prijateljice z Butcher Streeta. Vendar se ta primer v marsičem razlikuje od prejšnjih, ne samo zaradi zanimanja javnosti, ampak tudi zaradi daljnosežnih posledic za dve najuglednejši družini londonske visoke družbe, ki sta se znašli v središču te nenavadne in srhljive spletke.
Vendar se je vse začelo čisto nedolžno, brez kakršnega koli znamenja, da bi se lahko kaj zapletlo in se izrodilo v omenjeni dogodek; k veliki medijski pozornosti pa je precej prispevala tudi sama Glorijina navzočnost.
No, da ne bom zavlačevala, moji zapisi datirajo od 24. 8. 18.., ko me je iz popoldanskega dremeža prebudilo vztrajno zvonjenje v preddverju. Ker je stara Bertha imela prost dan, sem odhitela odpreti vrata, pri čemer sem podrla čajni pladenj, ki se je razbil na tisoč koščkov, kar mi je pokvarilo že tako slabo razpoloženje zaradi izostanka mesečnega perila, tedaj že peti mesec. Tako sem, ne da bi si sploh ogrnila domačo haljo, prišla do vrat in jih z obema rokama potegnila k sebi, hkrati pa spodnjo ustnico povesila do dlesni, s čimer sem nepričakovanemu gostu omogočila, da doživi vse slasti ob pogledu na zgornji, neznatno okrnjen del moje čeljusti. No, pred vrati ni bilo nikogar in bila sem nemalo presenečena, ko sem pogledala na tla in zagledala veliko rjavo ovojnico, zapečateno z rdečim voskom in s kraljevskim pečatom! Takoj sem doumela, da je posredi nekaj neobičajno pomembnega. Zato sem vzela ovojnico, dvakrat zapahnila vrata in se odpravila v toaletne prostore, da bi si opomogla od presenečenja. Dolgo sem tako sedela pred zrcalom in se vztrajno izogibala odurni spaki, ki me je okrutno opazovala z njegove površine. Iz predalnika sem vzela Zbornik grbov in zastav Velike Britanije ter se lotila listanja, da bi lahko ugotovila identiteto pečata prispelega pisma, o katerem bi lahko rekla, da je pripadal Charlesu in Diani Fergusson. Toda besedilo, ki je bilo v knjigi pod pečatom, enakim temu s pisma, se je glasilo: “Združenje kriplov, London, od 1612., ustanovitelj Sir Christopher Reeve, poslanec kraljevske družine”.
– ¬¬¬¬Tako torej! – sem pomislila. – To pa je trd oreh!
Takoj sem se spomnila na Glorijo. Zavrtela sem znano številko in jo povabila, naj mi dela družbo, obenem pa bi se še pozabavali s skrivnostno pošiljko. Ni minila še niti ura in pol od najinega pogovora, ko se je na vratih oglasil zvonec. Začudila sem se in sama pri sebi zamrmrala: – To je danes že drugič! Le kdo bi to bil?
Pustila sem prišleka, naj zvoni še deset trenutkov*.
– Če je potnik naključen, bo zagotovo odšel, – sem pomislila. – Če je neznanec … – Še preden sem končala zloveščo misel, sem zaslišala znani glas:
– Mary, vragtevzemi, odpiraj!
Priznam, močno sem se prestrašila, vendar sem zbrala toliko moči, da sem z možatim altom zakričala skozi zaprta vrata: – Kdo je?
Bila je Glorija. Blago sem jo okarala, ker se ni takoj predstavila, in jo, potem ko sem odprla zapah na vratih, spustila v hišo.
– Ne zamerite mi moje previdnosti, – sem jo ogovorila. – Ob tej uri je London poln nasilnežev …
Glorija me je nestrpno pogledala. – Kje je zdaj ta ovojnica … pismo?
Iz peči, ki mi je neštetokrat služila za sef, sem izvlekla skrivnostno ovojnico, neznatno osmojeno na robovih. Gloria jo je nestrpno strgala in začela brati na glas:
“Ta igra izvira iz Severne Avstralije. Vaša naloga je, da priloženi papir prepišete petkrat in ga ravno tolikokrat pošljete ljudem, ki bodo nadaljevali verigo. Pomnite – verige se ne sme pretrgati! Kdor bo pretrgal verigo, ga čaka velika nesreča. Neki deček je poslal pet pisem in čez nekaj časa je na njegov bančni račun prispelo £10,000. Deček je bolehal za levkemijo, tako da si je s tem denarjem plačal operacijo kostnega mozga, ne dolgo zatem pa še pogreb.
Ni pa edini, ki se mu je nasmehnila sreča potem, ko je nadaljeval verigo.
Toda ko je neki moški iz Georgie pretrgal verigo, so ga naslednjega dne sežgali pripadniki Ku Klux Klana.”
Z Glorijo sva se spogledali in takoj nama je bilo vse jasno.
– Greva! – je vzkliknila Glorija. Zapustili sva stanovanje in se s kočijo odpeljali do restavracije, kjer sva pojedli štiri porcije ocvirkov s krušnimi drobtinami, tri mešane solate, krompirjevo pito, kračo v testu itn. Potem sva se vrnili v moje stanovanje, nekaj malega prigriznili in šli spat.
Zjutraj sva šli po nakupih. Glorija si je kupila ogrinjalo iz zajčjega krzna, bel plišasti klobuček s pajčolanom, rokavice iz čipk kožne barve, medtem ko sem se sama zadovoljila z diskretnim bombažnim perilom barve ingverjevega drevesa.
Tako sva pozabili na neprijeten dogodek s pismom.

Vendar to še zdaleč ni bil konec najine epistolarne pustolovščine, saj naju je nanjo spomnil poštar, ki ga je moj sosed Tom Eliot odpeljal v bolnišnico potem, ko mu je Puppy (Eliotova doga) desno nogo iztrgala iz kolena.
Zakaj psi praviloma ne marajo poštarjev? Poznam neko priletno damo, katere psi so napadli ubogega poštarja ravno, ko je omenjeni dami izročal telegram sožalja. Njena vnukinja je namreč preminila pod kolesi šolskega avtobusa. Voznik je resda prisegal, da je mala “sama zletela” na cesto, toda na sodišču so ga razkrinkali in obsodili na dosmrtno ječo, brez možnosti pomilostitve.
Ah, ti psi!
Kakor koli že, Glorija in jaz sva se odločili malo podrobneje prevohati ta dogodek s pismom. Zato sva se odpravili v Rockefeller Center, kjer je bila podružnica Združenja kriplov. Tam naju je pričakal predsednik združenja, ki se je predstavil kot William Clinton, tudi pretendent za mesto predsednika Društva gluhonemih paraplegikov, ki je bilo pravkar v procesu ustanavljanja. Ponudil nama je čaj, ki sva ga z veseljem sprejeli. Glorija se je namreč že dvakrat zadela, tako da nama na to ni bilo treba misliti vse do večera. Malo smo poklepetali in, glej, njene čudežne sposobnosti so spet prišle do izraza in presenetile vse navzoče.
– Ah, Bill, kakšna škoda, ker niste poročeni! Toda gotovo se ne ukvarjate s košarko, strojepisjem, niti s tenisom. Najraje imate jedi, za katere ni treba uporabljati jedilnega pribora.
Bill je strmel v tla. Očitno mu je bilo neprijetno poslušati, kako Glorija sredi belega dne pere njegovo umazano perilo. No, Glorija je takoj hitela vse pojasniti. Govoreč Clintonu, je začela: – Vidite, nimate poročnega prstana, tako sem sklepala, da niste poročeni. Toda, na žalost, nimate niti roke, zato je bilo zelo enostavno sklepati tudi o vsem drugem, kajne? – ga je retorično vprašala s prijaznim nasmehom.
Ker ni bil več razpoložen za pogovor, sva ga zapustili. Glorija je primer tako in tako smatrala za rešen. Ubogi Clinton je želil pritegniti pozornost javnosti. Ljudem je pošiljal grozilna pisma, pri čemer je uporabljal kraljevski pečat, da bi tako zabrisal sledove. Tako so ljudje, ne da bi upoštevali pravila smrtonosne igre, nepojasnjeno umirali, vsa krivda pa je bila zvaljena na lastnike pečata, pripadnike visokega rodu. K sreči je Glorija razkrinkala morilca – in v trenutku, ko je prišla policija, da bi izvršila aretacijo, je bilo ugotovljeno, da je Clinton naredil samomor. Britvico si je dal med prste desne noge in si z veščim prijemom iz joge prerezal vratno arterijo.
Na ta način je priznal vse zločine. Pozneje se je govorilo, da se je ubil zato, ker je iz bolnišnice dobil izvide, po katerih bi si moral dati amputirati obe nogi do pasu, ker ga je dobro zagrabila gangrena. Toda, Glorija in jaz sva poznali resnico – on je bil pravi zločinec.
Toda s svojo nogo je prehitel roko pravice.
London, 18..

***********************************************************

AVSTRALIJA

Spoznali sva se preko nekih prijateljev in že istega večera sva bili v njeni postelji. Živi na robu mesta, tam, kjer so neasfaltirane poti, mačji raj. Televizijo pusti prižgano vso noč, snega je kot za božič. Okoli kartonskih vrat se smuka mačka v očimovih copatih ali pa narobe. Dajeva se dol neresnično in brez strasti, kakor da bi se kepali s televizijskim snegom. Potem pred jutrom zaspim, hladnih rok in s skrčenim mehurjem, čakam, da očim odide v službo, in mačka z njim.
Prebudijo me glasovi z zgornjega nadstropja, zidovi nosijo zvoke kakor voda. Ona spi, kazajoč hrbet, v kotu sobe električna mavrica. Po hiši iščem stranišče, najdem samo umivalnik in splezam nanj, vlažen porcelan mi drsi pod stegni.
Vrnem se v sobo in jo opazujem. Njen hrbet je ozek in posredi narezljan s hrbtenico, preštevam njena vretenca. Očitno na glas, saj se obrne in me gleda.
– Zajtrk, – reče brez interpunkcije in grem za njo v kuhinjo. Na hladilniku nekakšne slike, ogromna ženska jo drži v objemu, ki spominja na naročje – ena tistih montiranih fotografij, ki se izdelujejo za poroke, krste in predvidene pogrebe.
– To je moja mama, – reče. – Iz lanskega poletja.
Na sliki ni videti, kateri letni čas je, na takšnih slikah je vedno poletje – jesen, pomlad in zima.
– Pred Avstralijo.
Skozi napeljavo zaklokotajo samoglasniki psovk. – Divjaki – reče. – Ves pofukan dan se derejo, ne morem se učiti – ponoči se fukajo kot živali.
Postreže mi metin čaj, brez meda in limone. Pijem ga hitro, kot da je ricinusovo olje.
– Ej, – rečem – moram iti. Predavanje.
Tega ne pravim njej, temveč fotografiji na hladilniku, bedasto, kakor da bi se opravičevala.
– Bila je nekaj kakor bolna in potem, tako, puf – kar naenkrat je odšla v Avstralijo.
V kuhinjo pride mačka in hitro, ne da bi naju pogledala, smukne pod stol.
– Bolezen, pa Avstralija, zajebano čudno življenje … A poglej jo. Gora. Enkrat je tako močno kihnila, – zavzdihne – da si je polomila vsa rebra.

(Prevod: Suzana Tratnik)

Cafe Open, literarni večer in koncert Drvene Marije, 8. 9.2010

Pozivamo policijo:
- da v okviru svojih pristojnosti odkrije storilce kaznivega dejanja in zoper njih sproži potrebne postopke,
- da k reševanju kaznivih dejanj iz sovraštva pristopa z vso resnostjo,
- da z izpostavljenimi družbenimi manjšinami vzpostavi odnos zaupanja, ki ne temelji na predpostavki o sokrivdi žrtve in njenih osebnih okoliščin pri izvršenem kaznivem dejanju.

Pozivamo mestno in državno oblast:
- da naraščajoč pojav neonacizma v Ljubljani in Sloveniji prepozna in pripozna kot relevanten družbeni problem,
- da oblikuje politike, ki se ne bodo ukvarjale z zamegljevanjem družbenih problemov z gesli o strpni in odprti družbi ter o najlepšem in najprijaznejšem mestu na svetu, ampak z ugotavljanjem in odpravljanjem temeljnih razlogov za pojav oziroma porast nacionalizma, rasizma, homofobije in šovinizma v slovenski družbi.

Prizadevali si bomo za vzpostavitev sistema pravne pomoči posameznicam in posameznikom, ki se znajdejo v primežu diskriminatornega fizičnega nasilja, nezaupanja v policijske postopke in finančnim bremenom pravne države.

Zavod za kulturo raznolikosti Open

Z Lamo, mojim guide porterjem, štartava že navsezgodaj zjutraj z lokalnim busom. Večino poti lije kot iz škafa. Šele med potjo se začnem zavedati, da pravzaprav sploh ne vem čisto natančno, kam grem. Mogoče je tako celo bolje. Pozno popoldne pridemo v Beshishar in ujamemo zadnji bus za Bhulebhule, vasico, iz katere bomo štartali. Bus je nabito poln, zato Lama, Američanka Jessica, ki jo spoznam med potjo ter njen guide porter splezamo kar na streho. To je nekaj, česar ne bi za živo glavo naredila recimo v Indiji, pa tudi na od monsuna razritih in preluknjanih kamnih Nepala se izkaže kot ne najbolj pametno. Zato pa za toliko bolj zabavno. Ko s strehe pade že tretja prtljaga, na kateri sedimo in me Lama močno drži, da ne bi za ruzakom zletela še jaz in ko namesto na tla ob ogromni luknji poletim vsaj tja nekam v zrak, si z Jessico, ki jo poznam šele nekaj minut, za vsak slučaj v mešanici adrenalina in smeha ter ugibanja, da je mogoče to najin poslednji prevoz, zdrdrava vsaka svojo oporoko.

Nedelja, 15.8. Bhulebhule – Jagat

Z Mehičanko Mario in Angležem Davidom, ki ju spoznam prejšnji večer, pot nadaljujemo skupaj. Čaka nas prvih sedem ur hoje med čudovitimi, živo zelenimi riževimi polji, nepredstavljivo visokimi in bučečimi slapovi ter pisanimi, večinoma tibetanskimi vasmi. Zvečer prispemo v Jagat, kjer spoznamo še zanimiv izraelski par. Ona me sploh zelo navduši (je kar precej moj tip), a kaj, ko mi jo že po nekaj minutah uspe užaliti. Ah, ženske! Kot spoznam kakšna dva tedna pozneje (ne pozabite, da je ta blog pisan oz. objavljen za nazaj), Izraelci, z njimi pa seveda tudi Izraelke, očitno res ne odpuščajo.

Ponedeljek, 16. 8.

Iz Jagata se odpravimo proti naslednji vasi, čaka nas prvi resnejši vzpon, natančneje 7 ur hoje v hrib. Jessičin vodič dobi prvega leecheja, tistega odurnega rjavega krvosesa, katerega edina naloga je, da se ti prisesa na kožo in povzroči, da ti kri lije skoraj v potokih. Njegova hlačnica je povsem krvava in zasmili se mi. Domačini so te monsunske nadlege že vajeni. Mi pa upamo, da se nam kateri vsaj ne bo prisesal na obraz, saj ne puščajo ravno prav lepih brazgotin. Naj bomo še v taki divjini in izven civilizacije. Saj veste – vse za lepoto!

Torek, 17. 8. Tal – Garje

Po celodnevni hoji pridemo v neko no name vas. Guest House se mi zdi sumljiv že na prvi pogled, ampak pritoževanja sem se odvadila že zdavnaj. A že ob prvem stiku s posteljo mi zazvoni alarm paranoje, ki me spremlja vse od tiste perujske epizode z nadležnimi zajedalci vsaj enkrat na vsakem potovanju. Običajno se panika izkaže za neupravičeno, tokrat pa ne. Najprej me začne srbeti trebuh, potem noge, sledi celo telo. Pojavijo se majhni rdeči izpuščaji. V mislih se že poslovim od uživanja med potovanjem, saj je s precejšnjo lahkoto mogoče predvideti, koliko srbenja in praskanja sledi, preden bom končno le prišla do žvepla oz. do svoje, ob takih priložnostih še posebej tako zelo ljube mi zdravnice. Jessica ima na koži podoben pojav, a njena pravkar končana U.S.A. medicinska fakulteta pri odpravljanju nadlege ni v prav veliko pomoč. Nasploh teorija na taki avanturi prav veliko ne pomaga. Edina posledica tovrstnega znanja je, da Jessico izpuščaji spremljajo še naprej, meni pa čudežno pomagajo Mariina zdravila iz Mehike. Ob čemer dobim še nekaj precej koristnih nasvetov. Če boste kdaj v Nepalu, se, recimo, raje ne tuširajte bosi, ker se lahko nekakšna goba hitro oprime vaših nog. Pa tablete proti driski čudežno pomagajo pri odpravi nekaterih vrst džungelskih alergij. Ampak ker imajo napačno ime, jih turisti večinoma nočejo jemati. Vseeno mi je, zaradi mene se lahko imenujejo tudi … khm … Samo da učinkujejo.

Četrtek, 19., petek, 20 in sobota, 21. 8.; Manang

Od Managa, vasi, ki ima ne le pošte, temveč celo pregrešno drag in blazno počasen internet, precej pričakujemo. Tudi zato, ker nam vodiči tu odredijo dan počitka pred začetkom prave aklimatizacije oz. pred zaresnim vzponom na 5416 m visoki Thorong La Pass, najvišjo točko tega trekkinga, kar je slišati precej nedosegljivo, nepredstavljivo obenem pa tudi zavidljivo. Zaradi višine, namreč.

Prvi dan res ne počnemo prav nič, razen da izpraznimo edino pekarno v vasi, kjer imajo tisti dan topel, svež kruh. David čez noč zboli in z Mario se odločita, da bosta ostala še en dan. Z Jessico skleneva, da ostaneva z njima.

Z Lamo se odpraviva na Ice Lake, enega najvišje lezečih jezer na svetu. Štiri ure se vzpenjava in višina se nevarno približa 4000 metrov. Toliko kot med tem vzponom že dolgo nisem preklinjala; kletivce so se vzporedno s tem, kolikor sta se redčila kisik in zrak, kar vrstile. A tako krasnega razgleda kot med to potjo tudi že dolgo nisem videla. Popolno navdušenje je sledilo, ko sem prilezla na vrh. Tam je ob tisočih tibetanskih zastav le ena sama pastirska koča. Pastirja prihajata past jake, krave in bike iz Brake, vasi, do katere je dve uri hoda (za domačine). V koči sta, z njima so njuni otroci. Z Lamo nama ponudita odličen jakov jogurt in tsampo. Prvič med to potjo sem pošteno prenajem, Lama se samo smeje in začudeno gleda. Ledeno jezero je prav nenavadno toplo. V dolino se vrneva pozno zvečer, zelo utrujena, a tudi zelo, zelo izpolnjena. In srečna.

V soboto zboli še Maria in z Davidom se odločata, ali bi morda ostala še kakšen dan ali ne. Jessica tudi ne ve, kaj bi. V nekem trenutku začutim, da je čas, da svoje popotne prijatelje zapustim, nenazadnje se nikoli nisem z nikomer od ljudi, ki jih spoznam na potovanju, preživela toliko dni. Z J., M. in D. pa so postali že kar nekakšna prav nenavadno simbiotična popotniška družina. Zgodaj dopoldne se odločijo, da bodo vseeno šli naprej, na tri ure trajajočo pot do vasi Yak Kharka, kjer bodo nadaljevali z aklimatizacijo. Z Lamo se dogovoriva, da bova užgala osem ur hoda, direktno do Phedija, iz katerega bo naslednje jutro sledilo 1000 metrov vzpona na Thorong La Pass. Tako popotniške prijatelje zapustim. V Phedi prideva pozno popoldne, to je mrzla, meglena vas, v kateri pada leden dez. A tistih nekaj ljudi, ki živi v njej, je tako zelo prijaznih.

Ponoči zelo dolgo ne zaspim, sprašujem se, kaj je z Mario, Jessico in Davidom. Nenadoma začnem pogrešati nekatere ljudi iz Opna (in okolice), dom. Sprašujem se, kako bo z dihanjem, kisikom, kakšen je ta skrivnostni prelaz, kako bo potekal vzpon. Nenadoma me spet preplavi tisti dobri, stari, tako zelo potreben mi adrenalin. Šele zdaj, ko z Lamo ostaneva sama, se lahko v celoti posvetim sebi, svojim mislim, dogajanju okoli sebe in s seboj. V trenutku, preden zaspim, se zavem, da se avantura, potovanje, dopust, odklop, vse tisto torej, zaradi česar zdajle nisem na piru v Opnu, temveč čisto nekje drugje, tam, kjer vsake toliko časa ne da bi prav vedela, zakaj, očitno preprosto moram biti; torej nekje … tu … pravzaprav šele zares začenja.

… za vse ljubiteljice in ljubitelje fotografije, ki bi si želeli razširiti znanje. Posvetili se bomo predvsem krajinski in portretni fotografiji. Znanje vam lahko pride prav tudi na izletih in potepih po svetu ali pa na rojstnodnevnih zabavah

Potekal bo takole:
- čisto kratka »povest« fotoaparata
- spoznavanje nastavitev na fotoaparatu (A, P, M, S…. zaslonka, čas, globinska ostrina ISO …)
- vse o svetlobi (nastavitve in pravilna osvetlitev)
- kompozicija portretov in krajinske fotografije
- »Akcija!« fotografiranje na dogovorjeni lokaciji
- shranjevanje in priprava za print
- razstava in kako izbrati fotografije in iz njih narediti zgodbo

Tečaj se bo zvrstil v treh dneh v Cafeju Open v:
soboto 11. september od 12:00 – 15:00
nedeljo 12. september od 12:00 – 15:00 in
nedeljo 19. september od 11:00 – 15:00

Obvezna oprema: digitalni fotoaparat (če ga nimate je tudi možna udeležba, a je potreben predhoden dogovor z voditeljico delavnice).

Cena: 30€ (v ceno je všteto tudi gradivo, ki ga prejmete na delavnici)

Voditeljica tečaja je fotografinja Jasna Klančišar, diplomirala in magistrirala 2002/2004 na FAMU v Pragi. Profesionalno se posveča dokumentarni fotografiji socialno ogroženih skupin in manjšin. Vzporedno pa razvija dela, ki vsebujejo prepletanje različnih tehnik in materialov ter starega klasičnega načina fotografiranja z novodobno digitalno tehnologijo. Fotografske projekte je predstavljala na samostojnih razstavah ter sodelovala na številnih skupinskih v Sloveniji in tujini. Več o njenem delu na http://www.jasnaklancisar.net

Serija Na dnu jezera spominov (foto: Jasna Klančišar).

Za vse dodatne informacije pišite na info@open.si ali pokličite na 031 328 138.

Prijave sprejemamo na naslov info@open.si. Pohitite, število udeleženk-cev je omejeno.

Prisluhnite šelestenju jesenskega listja v melodijah jazz standardov, ki jih bosta za vas ustvarjala Teja Pribac z glasom in Rok Weber s klavijaturami.

Jelena Kerkez (Beograd, 1975) je književna ustvarjalka: pesnica, pisateljica, prevajalka in urednica antologij. Objavila je knjige: Lady M (1995), Uvođenje (2006), Devičanstvom zaklete (2006), Antologija Delija devojka (2006), Ostvarenje (2007). Ustanovila je Kulturni centar, ki ga tudi vodi, in založbo Deve. Je avtorica številnih tematskih multimedijskih projektov in skupinskih razstav. Z Jeleno Kerkez se je pogovarjala Suzana Tratnik.

Literarni večer je bil del projekta BuQve, ki se izvaja v sodelovanju s ŠKUC – Kulturni center Q, Je del programa Ljubljana – svetovna prestolnice knjige 2010 in ga sofinancira Mestna občina Ljubljana.

Založba DEVE
Kulturni centar in založba Deve sta bila ustanovljena leta 2000 v Beogradu, z idejo o svobodni, avtentični in angažirani umetniški ustvarjalnosti, ki ohranja človeško dostojanstvo.

Izdaje Deve:
1. Netočka Nezvanova, F. M. Dostojevski, Deve, Beograd 2003.
2. Afterglow/Odsjaj, Lena Spite, Deve, Beograd 2004.
3. Amazonke, G. K. Roteri, Deve, Beograd 2004.
4. Kako se orijentišemo, Aleksandar Štulhofer, Amir Hodžić, Šarl Pikavet, Tea Nikolić, Jelena Kerkez, Deve, Beograd 2004.
5. Orijentacija izvan roda, Tea Nikolić i Jelena Kerkez, Deve Beograd 2005.
6. Ime mi je Damjan, Suzana Tratnik, Deve, Beograd 2005.
7. Razumevanje, ciklus predavanja, Zorica Tomić, Dejan Ilić, Marina Gržinić, Sava Perović, Deve, Beograd 2005.
8. Uvođenje, Jelena Kerkez, Deve, Beograd 2006.
9. Devičanstvom zaklete, Jelena Kerkez, Deve, Beograd 2006.
10. Delija Devojka, antologija srpske epske poezije, pripovetki i žitija, Jelena Kerkez, Deve, Beograd 2006.
11. Tragom roda-smisao angažovanja, antologija savremene poezije, Ana Seferović, Tamara Šuškić, Ana Ristović, Maja Mirković, Tanja Marković, Vesna Perić-Momčilović, Danica Pavlović, Dubravka Đurić, Jelena Savić, Ana Lena Stipančić, Deve, Beograd 2006.
12. Ostvarenje, Jelena Kerkez, Deve, Beograd 2007.
13. 24/7 Ljubavi, Ana Seferović, Tanja Marković, Tamara Šuškić, Vesna Perić-Momčilović, Maja Mirković, Ljiljana Rajić, Jana Aleksić, Bojana Stojkov, Milijana Kadijević, Marija Mandić, Deve, Beograd 2007.
14. Ljubav po sredi, antologija italijanske pripovetke, Barbara Alberti, Carola Miramonti, Carola Miramonti, Iceblues, Rosanna Fiocchetto, Margherita Giacobino, Elvira Borielo, Cinzia Civitelli, Cristina Arcuri, Sara Zanghì, Delia Vaccarello, Deve, Београд 2007.
15. Knjiga tišine, Manja Ristić, Deve, Beograd 2008.
16. Glasovi, pozicije i poziv, Jana Aleksić, Deve, Beograd 2009.

Projekti Deve:
Fotopoetika 2008.
Tragom ljubavi-smisao akcije 2007.
Tragom roda-smisao angažovanja 2006.
Right to write 2006.
Razumevanje, predavanja u Narodnoj biblioteci Srbije, 2005.
Orijentacija izvan roda 2005.
Amazonke 2004-2005.
Genderfree 2004.
Umetničke kolonije, Rudnik 2003, 2005.
Pravo na izraz 2003.
Afirmacija 2001-2002.

Razstave Deve:
24/7 ljubavi – Internacionalna izložba fotografija, Magacin, Beograd 2008.
Tragom ljubavi, Zvono, Beograd 2007.
Tragom roda, Озon, Beograd 2006.
Orijentacija izvan roda, CZKD, Beograd 2005.
Amazonke, SKC 2005.
Genderfree– CZKD, Beograd 2004.
Lesbian Connexion/s, CZKD, Beograd 2002.

Cafe Open, literarni večer, 17. 8. 2010.

Od borega (slabega) milijona EUR davkoplačevalskega denarja, ki je bil v letu 2009 naklonjen za razvoj zabaviščnih parkov po Sloveniji, ter ostalih prihodkov (darovi podpore obiskovalcev/k in uspešnega gospodarjenja s premoženjem), so kljub tem absurdno nizkim številkam (skupaj okoli 11 mio EUR za 2009), uspeli izvesti kar nekaj pomembnih projektov.

Da ne naštevamo vseh, se osredotočimo raje na spektakel, kateremu smo bili priča danes. Vrhunec dneva je namreč zaznamovala uprizoritev tragikomedije “Edina prava ljubezen” po konceptu “Ovčke” v izvedbi “RKC production”. Režiral in igral je eden izmed bolj priznanih slovenskih igralcev današnjega časa – dr. Anton Stres. Tragikomedija ob razpiranju večnih eksistencialnih in moralnih dilem aktualizira problematiko nenaravnosti v vsakdanjem življenju ter poziva k odpravi takšnih življenjskih stilov. Pozivi so komično zaviti v idejo dobrodelnosti, solidarnosti, zaskrbljenosti nad dobrobitjo državljanov in državljak RS, vrhunec komičnosti pa je bil vsekakor zaznan ob ideji po večji pravičnosti.

Navdušila je tudi kostumografija in ročno izdelani rekviziti letošnje predstave. Igralci so imeli namreč identične kostume, s poudarkom na glavnem igralcu, katerega oblačila so bila najbolj izstopajoča (navdušila vijolična kapica). Rekviziti letošnje glavne predstave – “Čirulečarule Palica”, “Knjiga čudes” in “The Magic Oltar” so se izkazali kot uspešen korak naprej, saj so obiskovalci/ke nestrpno iskali omenjene miniature rekvizitov tudi na bogato založenih stojnicah.

Res je nov dan kot je, da bo, nekdo zelo pravilno predvidel vceraj. Skoraj vse je drugace. Razen da se vedno ne vem, kam in kaj sploh dati v ruzak. Let ustaljeno predvidljiv, na letalilscu v Delhiju ugotovim, da so mi izgubili prtljago.

Ponedeljek, 9. avgust

V center Delhija prispem okoli 7, indijska mesta se le pocasi prebujajo. Ker obnavljajo Main Bazaar, indijsko razlicico tajskega Khao San Roada, predela skorajda ne poznam. Nastanim se v znanem, preverjenem guest housu. Ker zaradi monsuna in (glasne) prenove (cela ulica je v rusevinah, na vsakem metru pa tvegas, da ti bo na glavo padla opeka) skorajda ni turistov, so cene prepolovljene. Okoli poldneva dobim mail iz Leha. Hvala Budi, zivi so! Situacija gor je katastrofalna. Stevilo mrtvih je naraslo na 170 (uradni podatek je 134), so brez elektrike in vode, umrlo je tudi nekaj turistov (vsaj dva Francoza), ostali so se vedno po predelih Ladakha, kjer so bili na trekkingu. Ce mi kaj deluje logika (in, smesno, ceprav drugace skoraj nikoli, ob res nujnih situacijah se v meni kar nekako prebudi tisti cip), potem bodo ljudje tam gor najbolj potrebovali denar. Ce bi sla zdaj tja, ne bi delala drugega kot napoto.

Torek, 10. 7.

Dan je minil v znamenju ruzaka, ki je celo bozji dan potoval od letalisca do guest housa v Delhiju. Vmes sem ga sla – ker so me pac pozabili obvestiti, kaksno pot bo ubral – iskat na letalisce. Zaman. Potem ko celo dopoldne niso hoteli niti slisati o tem, so ga pol ure preden sem prisla, poslali v guest house. Prispel je zvecer, po kaksnih 150 klicih in raje ne povem koliko brez veze zapravljenih dolarjih. Ampak take brezsmiselne avanture imajo tudi svoje dobre strani. Zenski s precej okrnjeno sposobnostjo orientacije (in se cesa) kar precej dvigne samozavest, ce vozniku rikse v Delhiju pove, katera je prava pot na letalisce! Ne vem tocno zakaj in kako, ampak tu se res pocutim kot doma. Vecino tistega, ob cemer bi v Sloveniji ze zdavnaj popenila (in kar sploh v zadnjem casu v najvecji meri pokasirajo tisti/e, ki res niso cisto nic krivi/e) tu prenasam z zavidljivo mero nasmeha. Kaksni psihiatri, terapije, pomirjevalne tablete, knjige z duhovno vsebino, kaksne zenske, kaksen alkohol! Za moje dusevno zdravje bi bilo cisto dovolj, ce bi mi osebna zdravnica vsako leto predpisala mesec Indije!

Ne le zdravo, tudi druzbeno koristno bi bilo. Ne namrec le jaz, tudi vecina tistih v neposredni bliznini bi bila vsaj nekaj mesecev zatem bistveno obcutno manj ogrozena. Vsaj nekateri pa bi mogoce tudi manj trpeli. Vsaj nekaj mesecev.

Sreda, 11. 8.

Bolj ali manj je jasno, da v Leh v tej situaciji nima smisla riniti, zato naredim tisto, kar pac lahko. Potem zacnem potovanje nacrtovati na novo.

Mimogrede – da ne boste brali samo o tem, okoli cesar se v teh tednih vrtim – gejevske in lezbicne (vsaj odkrite) scene v precej tradicionalisticni Indiji skorajda ni, homoseksualnost je se vedno kazniva, zanjo ste lahko obsojeni celo na dosmrtno jeco. Lezbicnost pa seveda ni kaznivo dejanje. Kakopak – kaj pa zenski sploh lahko pocneta skupaj takega?!? Seveda.

Kakorkoli ze, precej zanimivo je opazovati recimo Izraelke (predvsem:) in druge turistke, ki potujejo v parih, kako dosledno upostevajo navodila iz Lonely Planeta. Ta svetuje, da istospolne usmerjenosti nikar ne razkazujte na indijskih ulicah! Nekaj skritih klubov je ze, ampak bolj ali manj samo v mestih kot sta Delhi in Bombay. Kakorkoli ze, tega tu nisem raziskovala in najbrz ne bom. V povezavi z Indijo (in brez povezave s Kahurajom, mesta, kjer so v stevilne templje vklesani najbolj podrobni prizori iz Kamasutre, in ob cemer ni nakljucje, da so v tem mestu bolj ali manj vsi naravnost obsedeni s seksom) me niti zanima ravno ne. Ko me bo spet prijela ta zilica, se bom vrnila domov. Ali pa na Kubo (se raje!;).

Danes sem po temeljitem razmisleku sklenila, da jutri odletim v Kathmandu. Kako je z gej in lezbicno sceno v Nepalu, se mi se sanja ne. Sanja pa se mi, da je v Nepalu (morda) trenutno vsaj malo manj monsunskega dezevja kot v Indiji. In da obstaja vsaj zametek moznosti za 20 dni trajajoci trekking.

Cetrtek, 12.8.

Ker sem predolgo cakala taksista, ki je upal, da bo dobil se enega potnika za na letalisce, sem na letalo pridivjala zadnji hip. Umirjenost in potrpezljivost gor ali dol – vcasih mi gre lastna indijskost precej na zivce. Pravzaprav se dobro, da se me ne drzi dolgo doma; ce bi se me, bi obstajala precejsnja moznost, da ne bi prav dolgo prezivela. Na koncu mi je le uspelo priti na avion in pred nekaj urami smo prileteli v Katmandu. Lepo je. In ne dezuje. Le turisticna soseska Thamel se je v zadnjih nekaj letih, odkar sem bila nazadnje tu, temeljito spremenila in se prelevila v najhujsi mozni primerek Khao San Roada. V primerjavi z omenjenima je Main Bazaar v Delhiju prava umirjena, osamljena puscava brez turistom – pa cetudi se trenutno valja v rusevinah.

Slovenski mobilni operaterji ocitno se niso jemali Katmanduja, saj povezave do sem ne vlecejo. Preden kdo sprozi iskalno akcijo, zato obvescam: naslednjih 20 in nekaj dni bom na off. Barbi, vem da me bos ubila, ker ti bom spet zj … tvoj sicer vedno tako lepo postiman sistem, ampak … nic ne stane, ce vprasam (sploh zdaj, ko si upam, ker sem dovolj dalec;): A je kaksna moznost, da se nadaljni zapisi iz tega dolgocasnega OD zavlecejo tja v september …? Bodi prijazna in strpna in reci ‘Bobo!’. Ce bos, ti dolgujem vec kot le enega, ko se vrnem.

Petek, 13. 8.

… Jemljem nazaj vecino tistega, kar sem povedala o nezainteresiranosti.

Kar se zgodi v gorah, ostane v gorah.

Lahko noc (do septembra) in srecno!

** Tekst je poslan po mailu iz Indije, zato ne vsebuje šumnikov. Hvala za razumevanje **