Vir / Avtor: STA
13. april 2013 (nazadnje spremenjeno: 10:36 13. april 2013)

Ljubljana – Lokal Cafe Open, v katerem so skoraj vsakodnevno pripravljali umetniški program, predavanja in debate, bo v nedeljo začasno zaprl svoja vrata. S petkovo zabavo se poslavljajo, ampak hkrati iščejo novo lokacijo, ki bo hibrid med gostinskim lokalom in družbeno angažiranim prostorom, je povedala vodja lokala Barbara Rajgelj.

Vodja lokala Barbara Rajgelj (foto: Tomaž Zajelšnik)
“Iščemo primeren prostor, ki bo hkrati tudi cenovno znosen glede na to, da naš namen ni pridobivanje dobička, ampak odpiranje prostora, kjer se ljudje lahko družijo, mislijo in o tem govorijo,” je poudarila Rajgljeva.

Lokal, ki je bil pred leti prizorišče homofobičnega napada na gejevskega aktivista, po njenih besedah zapirajo, ker je bila lokacija na Prulah premajhna in utesnjujoča zaradi ujetosti v stanovanjsko sosesko.

Poleg tega je s 1. januarjem začel veljati nov odlok Mestne občine Ljubljana o obratovalnem času, po katerem so lokali na določenih delih mesta odprti le do 23. ure.

“Torej, bile so določene administrativne zadrege, ki seveda tudi vplivajo na poslovanje,” je pojasnila in zatrdila, da pri zaprtju lokala ne gre za vprašanje homofobije, kot jo številni sicer sprašujejo.

Rajgljeva: Lokal v zadnjem času ni nikogar motil

Omenila je, da so bile težave s homofobijo, a na začetku pred petimi leti, ko so odpirali Cafe Open. Zdaj pa je bil ta lokal tako vraščen v ta prostor, da nikogar ni motil, je poudarila.

Prepričana je, da vsak tak lokal, kot je Cafe Open, odpira zlasti nekatera družbena vprašanja. V Cafeju so skoraj vsakodnevno pripravljali kulturno-umetniški program, predavanja, debate in je bil po oceni Rajgljeve povezovalec lokalne skupnosti z LGBT skupnostjo.

Zaveda se, da se z zapiranjem tudi tovrstna družbena vprašanja do določene mere zaprejo. Stvari, o katerih se razpravlja, morajo biti, kot je opozorila, najprej vidne.

Primeren prostor intenzivno iščejo. Najraje bi videli, da bi ga našli nekje v središču prestolnice, kjer lahko lokali obratujejo do enih zjutraj in sicer v krogu med železniško postajo in filozofsko fakulteto ter med Roško cesto in Tobačno, je dejala Rajgljeva, ki računa, da se bo to zgodilo čim prej oziroma v roku dveh do šestih mesecih.

Več: Dnevnik, Mladina, Delo

Hosts: n’n'n
Djs: n’n'n
Special guest: gazela deluxe

Vabimo vas, da nam pošljete vse fotke iz Opna, ki jih premorete (kjer se objemate z mamo, sedite na kavču, pijete kavico, čečkate po ploščicah na steni v wcju, si ogledujete razstavo, naročate že 16. bolnco, sedite v naročju svoji bivši/bivšemu, bruhate za vogalom…itd..), in bi jih želeli deliti z nami ter se prepustiti šalam na svoj račun vašim petkovim gostiteljicam…., da jih pošljete na info@open.si

Vabljeni na še zadnji odpiljen večer na Hrenovo 19.

Nasvinje…ups…nasvidenje KMALU.

Vaš Open

Lacni otroci, pozresni otroci

Vse dobre stvari se končajo na urgenci.

Ce n’est pas ça: paradni slogan užitka. To ni to, ne tokrat, ne danes, ampak enkrat drugič – in to kmalu – zagotovo bo. Zgodba narkotičnega užitka – večni suspenz, večno čakanje, večna zamuda. Toda čeprav je še ni tukaj, je treba verjeti, da je zadovoljitev pred vrati, samo vprašanje časa je, kdaj jo bo korpus dosegel. Teater pa se nadaljuje: ‘to ni to’ ima svoj logični nasledek v ‘hočem še’, s tem pa je pripravljen teren za večno reprizo. Čakajoč na užitek, na sporedu vsak večer. In z vsako ponovitvijo zadovoljitev še malo bolj izostane, in vsakokrat je užitek še malo bolj izgubljen.
Kam oditi, ko permanentno dezertira užitek?

O vztrajnem prižiganju zadnje cigarete in skeniranju ulic za potencialne dilerje, o pozabljenih kontinentih dnevne svetlobe in lojalnih strankah metadonske klinike, o grand mal napadih, kolekcijah abscesov in kemičnih formulah alienacije, o kuratorjih izgube in redukcije na ničlo ter o večnem preverjanju, če so vrata še zmerom zaklenjena, bodo na tokratnem Tribuninem dogodku debatirali dr. Roman Paškulin, Lana Durjava in Robert Bobnič.

Cafe Open, pogovor, 19.3.2013.

Nina Bric se izraža v nezgrešljivem stripovskem slogu. Svoje figure postavi pred enobarvna ozadja, upodablja pa izrazito dvodimenzionalno, z močnimi črnimi konturami in živimi barvami ali pa črno bele figure postavi pred ozadje iz časopisnega papirja, barvno pa prizor dopolni le z rdečo barvo. Svoje stilizirane človeške in živalske figure tako uokviri v okenca stripa, ki so sama v sebi zaključena zgodba. Po asociaciji nedolžne figure plišastih muck in medvedkov upodabljajo svet erotike ter nasilja. Plišastim živalicam dodeli zobe, s katerimi se strastno zagrizejo v ženske njenih slik. Njene slike raziskujejo seksualne tabuje in različne identitete, temelječe na spolu. She-man je ognjevita rdečelaska, okitena z bižuterijo, ki se nahaja nekje na spektru in se ne zamejuje ne z enim, ne z drugim koncem le dveh družbeno priznanih spolov. Skozi lahkoten slikarski slog želi avtorica podirati tabuje, se poigravati z erotiko in navidezno resnobnost izbranih tem premagati z igrivo ironijo. To ji uspeva s popolno odsotnostjo moralnega komentarja ali obsojanja. Njene figure so, kar so – afirmativno statične v svoji izjavi in obstoju. Kot naprimer v akrilni sliki Banja, iz katere v gledalca odločno gledata ženski, ki se kopata, medtem ko ena izmed njiju med prstoma gnete prsno bradavico druge. Podoba je očitno povzeta po sliki iz leta 1594, ki se nahaja v Louvru in na kateri sta upodobljeni Gabrielle d’Estrees, ljubimka Henrija IV, in njena sestra. Pripisana je fountainebleaujski šoli, a ni podpisana, ker se v njeni simboliki skrivajo mnogi “nevarni” pomeni. Ščipanje bradavice naj bi pomenilo, da je Gabrielle d’Estrees noseča. Nina Bric je motiv postavila v sodoben čas in zdi se, da je podobo namenoma oropala subverzivnih pomenov originala, da je tako lahko poudarila osamosvojeno lezbično izjavo.

Nina Bric (1984, Šempeter pri Gorici) je leta 2012 diplomirala na Pedagoški fakulteti, smer likovna pedagogika. Ukvarja se s slikanjem, kiparstvom, ilustriranjem, risanjem stripov, izdelovanjem lutk in igrač. Živi in dela v Ljubljani.

Soorganizacija: Cafe Open.

Cafe Open, torek 5.3.2013.

Z izhodiščem v Althusserjevem pojmovanju materializma srečanja bomo skozi predavanje poskušali misliti tako trenutno situacijo v Sloveniji kot tudi specifično filozofsko temo omenjenega materializma. Na kakšen način so vse alternative, ki se oblikujejo ob protestih in ki se zdijo vsebinsko različne, vseeno popolnoma enake? Ali je sploh mogoče proizvesti nekaj drugačnega in kakšnih postopkov bi se bilo pri tem vredno poslužiti? In kaj imajo z vsem tem opraviti nalezljivi sloni?

Vsakdanjega in striktno filozofskega tukaj ne definira neka nepremostljiva razlika, ampak je to dvoje neločljivo, v kolikor oboje nastopa v isti praznini, kjer prihaja do bolj ali manj naključnih združevanj in razdruževanj različnih atomov – tukaj je vse vsakdanje. Epistemološko tako ne moremo govoriti o rezih in različnih zamejenih področjih, ampak prej o naključnih srečanjih, ki takšna področja šele omogočajo.

Predavali bodo Izidor Barši, Jernej Kaluža in Aleš Mendiževec.

Vabljene/i/o.

21. januar. Prejšnji teden mi je po povratku iz Benetk najbolj padlo v oči, kako pomemben vir novic za dnevna poročila je vreme. Pozimi je to vedno sneg, prvi, vmesni, zadnji, poleti vročina. Po svoje je to izjemno komično, saj gre pričakovane pojave v teh letnih časih. Razumem, da se govori o škodi oziroma opozarja pred poplavami in točo, vendar da tratijo čas za poročanje o nečem, kar se nam odvija dobesedno pred očmi, je pa malo nesmiselno. Glede na vremensko občutljivost naših dnevnih poročil svetujem medijskim hišam, da si razširijo diapazon izpodnebnih pojavov in se v ta namen zgledujejo po Japoncih. Tam poročila nudijo reportaže o cvetenju sliv, češenj, rdečega jesenskega listja. Gledalce sproti informirajo, kje je kaj začelo cveteti in katera regija je naslednja. Si predstavljate, da bi naša nacionalka v tonu, kakršnega uporablja, ko govori o tem, kako jo je zagodel sneg, opisovala, kako so krajani tega in tega kraja klonili pred vigredjo v polnem razcvetu in posvarila gledalke in gledalce pred premočnim spomladanskim zelenilom.

/fotografija: Pissarro/

Zvečer sem bil domenjen s prijateljico Sašo, da si bova ogledala biografsko nadaljevanko o Dostojevskem. Da bi bila izkušnja čimbolj rusko meščanska, naj bi zraven pila čaj in grizljala piškote. Seveda sem jaz to vzel dobesedno in se lotil iz sestavin, ki sem jih imel doma, nekih italijanskih piškotov z medom. Bili so ravno dovolj suhi, da jim je bilo pomakanje v čaj bolj v korist kot ne. Gledava prvi del, začne se s pomilostitvijo pred strelskim vodom, nato sledijo prizori iz gulaga, ki kar trajajo in trajajo. Vsak prizor je strašno obložen z globokimi pomeni, kot da ne gre za biografsko nadaljevanko, temveč za enega od romanov Dostojevskega. Ne vem še, če bom za nadaljnje dele premogel dovolj tenkočutnosti, da bom zdržal pred ekranom.

22. januar. Danes grem po dolgih mesecih spet na jogo. Nikdar v zgodnejši mladosti si nisem mislil, da se bom kdaj priključil kakšni vadbi, a ko človek enkrat prekorači trideseta, ti biološka ura sproži mehanizem slabe vesti, saj je konec koncev to zadnji čas, ko lahko nekaj narediš zase, v nasprotnem primeru te čaka dementno in boleče staranje. In se je začelo: hribolazenje, badminton, tek (to ni trajalo dolgo), joga. Slednja je edina vadba, ki se je približno redno držim, hribolazenje je vezano na vreme, badminton pa pride na vrsto, ko so nebesna telesa v ustrezni konstelaciji. V mojem življenju ima pomembno mesto še ena vadba, ki se je držim še bolj redno kot joge, saj jo lahko opravljam doma: to so trebušnjaki, sklece in različne vaje z utežmi. V večini primerov jih izvajam med večernimi poročili, čeravno strokovanjaki za fitnes pravijo, da zvečer telesa ni dobro preveč pregrevati, saj ti to lahko krati spanec (mhm, čudna formulacija). Ob zadovoljevanju nečimrne želje po lepši postavi ima vse to tudi izjemno dober učinek na preganjanje slabe volje, ko se mi na ekranu spakujejo samooklicani braniki politične načelnosti in moralnosti.

/fotografija: edvardijanski fitnes/

Ogledujem si fotografije z Obamove inavguracije in občudujem veličastnost ameriško patriotskega dekorja, z orjaškimi zastavami, širokimi tribunami, mladci v uniformah in nepreglednimi množicami. Prešine me, ali moje občudovanje nemara ne izvira iz občutka, kot da se dogodek ne bi odvil v sedanjosti, temveč v 19. stoletju, in da podobe niso digitalne fotografije, temveč večmetrska platna, vredna Jacquesa Louisa Davida.

/fotografija: kronanje/

In res, ameriška pompoznost in državniška teatralnost imata na sebi nekaj arhaičnega, nekaj česar v Evropi ne jemljemo preveč resno, odkar so pretekla stoletja pometala z absolutizmi. Preveč držav je že padlo in vstalo in preveč režimov se je sesulo in nastalo, da bi se lahko strastno poistovetili s pojmom države. Pri nas pa premier in predsednik v parlamentarni dvorani ob zaprisegi nekaj momljata o spoštovanju ustave in pravnega reda. Kako ju lahko resno jemljemo, če dan zatem politični vrh začne čvekati o nujnosti sprememb ustave, češ da je zanič, ker jim pač ni všeč. Seveda se zaustavim pri stajlingu familije Obama. Ata je v obleki, Michelle drzno nosi hlače in škornje, Malia in Sasha v različnih odtenkih vijolične. Vendar je bila Sasha preveč monotona in bi lahko vnesla nekaj bravnega kontrapunkta z drugačnimi rokavicami in šalom. Kakor pravijo predstavniki modne policije: It doesn’t have to match, it has to go.

Kakor koli, zvečer joga. Šlo je lažje, kot sem si mislil. Po začetnem ogrevanju tudi ‘adho mukha’ ni bila prehuda muka. Vse za mladosten videz in gibek korak.

23. januar. Bil sem v hipermarketu, da nabavnim nekaj jestvin in sestavine za rojstnodnevno torto, ki sem jo v zameno za darilce obljubil prijateljici. Malo tega, malo onega in spet je račun visok. In kupoval sem samo zase. Ne vem, ali mi piše na obrazu, da sem odlična stranka pri nakupovanju hrane. V soboto sem se odpravil na koseško tržnico po nekaj zelenjave in malo mesa. In me je v mesariji zamikalo, da bi zase in za Roka kupil manjši kos biftka, da bi se za vikend kosilo pomastila s čim boljšim. In kaj se zgodilo? Mesar me je očitno pravilno skeniral in me po štacnarsko tako spretno obrnil, da sem nazadnje zapustil mesarijo s celo kilo (!) pljučne. Najprej mu s prstom pokažem na primerno velik kos, hip zatem ga vrže na tehtnico, in vtem ko navito govori, da je to že zorjen kos, vrže na tehtnico še en večji kos, češ, da je to super telečja pljučna. Medlo prostestiram, da je to preveč, a še preden bi lahko moji argumetni padli na plodna tla, se mi ponudi, da ga vakuumsko zapakira, saj ga lahko zorim sam in da to zdrži tudi dva tedna … in sem bil pečen. Najbolje, da sploh ne grem več v trgovino in po internetu kupujem samo še prepečenec in jetrca.

24. januar. Prelistam nove Poglede. Isti stari dolgčas. Preberem intervju z Barbaro Koželj Podlogar, v. d. generalne direktorice Direktorata za ustvarjalnost na MIZKŠ. Nič konkretnega ne pove, a razen tega je dovolj diplomatska, da ne nasede vprašanjem Boštjana Tadla, ki hoče na vsak način iz nje izvleči tudi kritiko na račun kulturnikov. ‘Ti proračunski podatki kažejo, da se vendarle ohranja status qui. Je ta vtis pravilen? In ali gre pri tem za popuščanje pritisku kulturne javnosti, ki spremembam večinoma nasprotuje?’ Misl’m, kva? Kakšne spremembe ima on točno v mislih? In kakšne pritiske naj bi kulturna javnost izvajala? Naslednja cvetka: ‘Kako ocenjujete dialog med stroko in politiko v kulturi? Zdi se, da gre za kratek stik, čeprav je vsaj na prvi pogled to bolj posledica pregrete retorike na obeh straneh. Kulturniki se težko čutijo prikrajšane, politiki pa bi lahko očitali kvečjemu preveč pasivnosti glede konceptualnih vprašanj?’ Da, spet ena tistih, da sta obe strani enako krivi. Ne, nista. Ko je ministrstvo pisalo novo uredbo o samozaposlenih, ni dalo niti enega pametnega argumetna, zakaj je treba z njo povsem spremeniti vrednotenje samozaposlenih v kulturi, da smo zdaj točkovani kot krave na živinskem sejmu. Bil sem na javni razpravi, kjer smo glasno izrazili pomisleke in dali konkretne pripombe, a nas razen dekorativnih podrobnosti niso poslušali. Celo več, sekretar Aleksander Zorn je precej nedvoumno nakazal, naj ne težimo preveč, češ da bodo v nasprotnem primeru storili, kar bodo hoteli. Ko je finančno ministrstvo pisalo davčne spremembe, da smo samozaposleni zdaj enačeni s podjetji (ne s samostojnimi podjetniki, ampak s podjetji), je bilo MIZKŠ tiho. Zgodbe o manjšanju sredstev JAK in SFC ter ukinitvi Centra za sodobni ples pa itak že poznate. In Boštjan Tadel zlahka namigne, da gre pri nezaupanju med obema stranema zgolj za kratek stik. Da, enostavno je stati ob strani in komentirati, nekaj drugega pa je stati znotraj in preživeti.

25. januar. Ana Karenina – knjiga. Zakaj je dobro brati in zakaj je pomembno brati klasike. Klasična razlaga je, da si širimo besedni zaklad, izpopolnjujemo besedno izražanje in širimo ‘obzorja’. Nova razlaga bi lahko šla v smeri, da je to vaja iz koncentracije, zdravilo zoper fragmentaciji zgodb in informacij, ki se ji po zaslugi interneta ne moremo več izogniti. Branje nam daje priložnost, da sledimo daljši strukturirani pripovedi in misli. Pomaga nam, da se za daljši čas posvetimo samo eni stvari (kar je v ideologiji večopravilnosti skorajda že nemogoče). V knjigah najdemo analize pojavov in človeških lastnosti, ki jih sicer poznamo, a jih ne znamo opisati. Koliko krat se mi je že zgodilo, da sem naletel na odlomek, kjer je pisalo natanko to, kar sem tudi sam mislil, a je ta in ta avtor ali avtorica povedal/a bolje od mene. In zakaj je pomembno brati klasike? Ker slednje počnejo za nekaj razredov bolje od drugih. Ker kljub časovni oddaljenosti njihove osnovne ideje in misli še vedno delujejo sveže. Ana Karenina danes morda ne bi storila samomora in bi imela več pravice do odločanja o svojem življenju, a njene strasti, pomisleki in stiske bi ostale enake.

/foto: izvirna naslovnica/

Problem romana z naslovom Ana Karenina je v tem, da Ana Karenina ni glavna junakinja. Pravzaprav zgodba Karenine in Vronskega obsega samo polovico romana, drugo polovico zasedata Konstantin Levin in Kitty Ščerbacka. Vmes je nato nanizanih še mnogo manjših podzgodb, zgodba njenega brata Oblonskega in njegove žene Dolly je ena od njih. Problem pravim zato, ker je pri vseh adaptacijah zgodba Ane po krivici ves čas v ospredju, kar sporočilnost romana osiromaši. Moram se popraviti, to ni problem romana, to je problem bralcev.
Po strukturi je Ana Karenina precej sodoben roman. Odreče se osrednji zgodbi in raje prepleta več usod hkrati. Ponuja podrobno opisane prizore, da nam zaživijo pred očmi z impresionistično plastičnostjo. Osebo opiše z gledišča osebe, za katero je najverjetneje, da jo opazuje. Psihologiji nameni veliko prostora in tako izvemo vse, kar se dogaja v glavah ljudi. Proti koncu je z vedno več notranjega monologa tudi vedno bolj eksperimentalen. Vrhunec doseže pri Anini blodnji, ko se ji zdi, da vsi gledajo samo njo in jo odkrito obsojajo. A z njenim samomorom se roman še zdaleč ne konča. Udobno veliko prostora nameni Levinovemu epilogu, kjer naposled le doživi nekakšno osebno razsvetljenje in moralno vodilo.
Osebe so opisane tako organsko, da ni dobrih in slabih. Kičasto rečeno, vsi so žrtve usode, a to je Tolstoj izpeljal tako spretno in neprisiljeno, da v to resnično verjamemo. Toda ob vsem tem se ne morem znebiti občutka, da je Tolstoj raje poudarjal njihove slabe plati. Karenin je suhoparen in stremuški (vendar mimogrede izvemo, da je bil tudi on na pol prisiljen v zakon z Ano), Vronski je samovšečen in vzvišeno prostodušen, Levin je (ne vem, to je moj občutek) rahlo tumpast, Oblonski je spet egocentričen. Še najbolje jo odnesejo ženske. Pri tem je odkrito feminističen in sočustvuje z njimi, ker ne morejo svobodneje upravljati z lastnimi življenji.
Brati je dobro, še bolje pa je vsake toliko si vzeti nekaj več časa in prebrati nekaj zares velikega.

27. januar. Ana Karenina – film. Zadal sem si nalogo, da preberem roman, preden grem v kino. In po vseh odzivih in kritikah sem pričakoval vse mogoče. Moj odnos do filma je nedvoumen: meni je super. Scenarij je iz resda orjaške predloge izluščil samo nekaj točk, a jih je povzel zvesto. Izpustil je Kittyjino bivanje v toplicah, potovanje Ane in Vronskega v Italijo, izpuščene so tudi vse debate o položaju kmetov itd., zgosti drugi del knjige, smrt Levinovega brata iz umazanega zakotnega gostišča prestavi k njemu domov in pospeši Anin samomor. Izpusti tudi del, ko Ana in Vronski živita skupaj na njegovem posestvu. A vsi ti izpusti niti niso tako zelo pomembni. Ostalo je dovolj, da začutimo psihologijo vsakega posameznega lika. Lahko bi film prikazal malo več tega ali onega, a pri tako bogati predlogi odločitve na neki točki postanejo arbitrarne. Vsak scenarist bi lahko vzel nekaj drugega in vsaka odločitev bi bila enako dobra. (Ker tudi Tolstoj vsaki usodi pripiše enako pomembnost.) Filmsko dogajanje je postavljeno v gledališče, toda v gledališče 19. stoletja, kjer je poleg odra enako pomembnost zasedalo tudi dogajanje med občinstvom. Ljudje so hodili v gledališče, da bi gledali druge in da bi se kazali. Ni zanemarljiv scenografski detajl, da se stene gledališče luščijo, da pozlata bledi in da se lak drobi. In ves ta teater nazadnje preraste trava pozabe. Film je tako kot knjiga sarkastičen na pravih mestih, čuten na drugih in tragičen na tretjih. Kolesje usode, ki mu ne moremo ubežati, je malce na prvo žogo predstavljeno s podobami podvozja vlaka, a sicer si prvi del, ki je prej skoreografiran kot zrežiran, zasluži vse moje pohvale. Rekel sem že, da je drugi del bolj zgoščen. Morda preveč in Ana prehitro podleže ljubosumnim izpadom in zasvojenosti z morfijem. (Zanimivo je, da Ana v knjigi za hip pomisli, da bi se lahko ubila tudi s prevelikim odmerkom.) Zdi se mi pa velika škoda, da je ob vsej skrbi za detajle film prezrl dejstvo, da se Ana v zadnji sekundi premisli, a je že prepozno in izgubi ravnotežje. ‘In še tisti mah se je ustrašila svojega početja. ‘Kje sem? Kaj delam? Zakaj?’ Hotela je vstati, hotela se je vreči nazaj, toda nekaj neznanskega in neizprosnega jo je udarilo v glavo in jo za hrbet potegnilo s seboj.’
Morda sem pri oceni malenkost pristranski, a kaj morem, ko je govor o 19. stoletju, me lahko poceni kupite.

***

Moj dnevnik se končuje. Še nikdar prej ga nisem pisal. Upam, da nisem dolgočasil, da nisem koga razžalil, da nisem izpadel trapasto. Kateri dan mi je šlo bolje, spet drugič je pisateljska muza ves čas visela na kavi in me prepuščala samemu sebi. Večinoma sem se pa kar zabaval. Barbara, hvala za povabilo k pisanju. Se vidimo ob priliki.

/fotografija: s kapo/

13. – 15. januar: Benetke. No, da vidimo, kako se bo obnesla moja potopisna žilica. Ponovil bom kliše, da imamo Slovenci srečo, da živimo tako blizu ene od zakladnic svetovne dediščine, čeravno je že malo vegava. Kljub večno vlažnim fasadam in zidov, stoječih pošev, ni težko občudovati sijaja in veličastja, ki sta nekoč botrovala nastanku tako lepega mesta.

Nedeljska vožnja do tja je, izvzemši zasneženo avtocesto čez Lom, minila hitro. Zahrtbno seme iracionalnosti me je nagovorilo, da sem vztrajal pri parkiranju na Tronchettu, kar se je nazadnje izkazalo kot precej draga odločitev in kar je še dodatno potrdilo zlizano reklo, da je pot v pekel (tokrat finančni) tlakovana z najboljšimi nameni, saj sem želel naši mali odpravi (francoska znanka iz prejšnjega tedna, Rok in jaz) prihraniti čimveč popotniškega stresa.

Čakanje na vaporetto me je takoj soočilo z neizprosnim dejstvom, da je treba krilatico ‘mesto na vodi’ jemati povsem dobesedno, kajti splav, ki je služil za postajališče beneškega javnega prometa, se je seveda zibal v ritmu lagunske barkarole. Na žalost tovrstna romantika ni prav nič ustrezala mojemu želodcu in sem se v izogib neželenemu prebavnemu krstu za nekaj minut raje umaknil nazaj na terro firmo.

Prihod v mesto po Canalu Grande bolj spominja na filmsko kulisje kot pa pravo izkušnjo. Zanimivo je, da nas najgloblje navdušenje prevzame takrat, ko nas kaj spominja na prizore s televizije ali filma.

Benetke so bile pol prazne, hladne, malo otožne, a ravno zato še toliko bolj šarmantne. Seveda je ta šarm pokazal svojo drugo plat, ko je na izpostavljenih legah zarezal hladni veter. Zato pa je bilo toliko zanimiveje opazovati beneško življenje, očiščeno turističnih množic, čeprav tudi sam sodim v to voajersko sodrgo, kako se preliva iz uličice v uličico, iz ene lokalne trgovinice v drugo, na tržnico, smetarje pri odnašanju smeti in delavce pri polaganju komunalnih vodov. Drži, da je treba za občutenje nečesa ‘pristnega’ odkrivati stranske ulice, a po mojem skromnem mnenju tudi dediščina, umetnost in koncentrat zgodovine na turistično obleganih krajih niso nič manj pristni od ‘neodkritih’ stranskih kanalov. Njega dni so bili kraji čaščenja in politične moči še kako pristni in tudi danes bi težko govorili, da so svojo pristnost izgubili, le spremenili so jo. Verovanje in politika sta odstopili mesto turistični molži. Če sem sarkastičen, Benetke še najpristneje občutimo med šopingom, saj tako le sledimo tradiciji trgovskega mesta.

Od klasičnih znamenitosti sva z Rokom tokrat obiskala le Scuolo grande di San Rocco. Moram priznati, da me je med ogledom namesto vzvišenega zanosa ves čas pestila zelo profana misel, koliko denarja so zmetali za takšno razkošje. Sicer kot obiskovalec nisem imel nič proti, da sem si lahko na bogati pozlati spočil oči.

Italija je ob dejstvu, da je tam res kaj videti, tudi kraj dobre papice. Da, spet smo pri hrani. Globoko v sebi čutim skorajda perverzno zadovoljstvo, ko se zdolgočasenemu natakarju, ki se mora spet ukvarjati z nekimi turisti in si v glavi že riše, kako bomo ostali pri banalni pašti ali pici, zlagoma začnejo svetiti oči, ko po ‘primo’ naročim še ‘secondo’, ‘cotorno’ in na koncu sladico, čeravno so te v Italiji bolj brezvezne. (Sem bolj pristaš ‘wiener zucker bäckerei’.) Seveda, če čutiš gastronomsko dolžnost, da poizkusiš sardele s čebulo, rozinami in pinjolami (sarde in saor), ki so le ‘primo’ (zame premalo), ali pa jetrca s polento (fegato), ki so ‘secondo’, kar pomeni, da je seveda treba naročiti tudi ‘primo’, nazadnje obsediš kot po pojedini s flamskega tihožitja.

Ker pa ‘Nova velika kuharska knjiga’ (Mladinska knjiga, 1968, po izvirniku iz l. 1963) pravi naslednje − ‘Vendar pri sladicah ne gre samo zato, da z njimi dopolnjujemo obroke, nudijo nam tudi užitek. Po zaužiti hrani nam izboljšajo okus v ustih in nam tako dajo občutek ugodja, kar zelo dobro vpliva na izložanje prebavnih sokov; torej si s sladicami izboljšujemo tudi prebavo’ – mi ne preostane drugega, kot da v dobro tekoče prebave zaužijem še sladico. (O učinku na denarnico pa se pri mizi itak ne spodobi govoriti.)

Pri Benetkah ne smemo spregledati dejstva, da je mesto zanimivo tudi za ljubitelje sodobne umestnosti. Fundacija François Pinault skrbi za dve galeriji: Palazzo Grassi in Punta della Dogana. Murphyjev zakon nam je preprečil, da bi si ogledali obe (v Palazzi Grassi so zaprli razstavo ravno na dan, ko smo prišli), a mi je tudi samo Punta della Dogana povsem dovolj in še čez zadovoljila potrebe po estetskemu vživljanju. Zbirka je izjemno kakovostna in tokratna postavitev z naslovom ‘In praise of doubt’ ponuja meni ljubega Maurizia Cattelana.

Čeprav je beseda ‘lepota’ tenek led pri govorjenju o sodobni umetnosti, pa je to edini izraz, ki ga lahko uporabim za instalacijo Roni Horn. V nezemsko gladkih površinah steklenih valjev je ujeta skorajda mistična neskončnost, ki jo lahko opišem le kot lepoto v smislu popolnega estetskega doživetja.

S tem so bili obiski muzejskih ustanov bolj ali manj sklenjeni, preostalo je le še sprehajanje in iskanje ‘pristnosti’. Morda je bilo krivo malo kislo vreme, a počutil sem se približno tako kot Vronski v južni Italiji: ‘Ogledovanje znamenitosti zanj kot za Rusa in pametnega človeka, ne glede na to, da je bil že vse videl, ni skrivalo tiste nerazložljive važnosti, ki jo znajo tem rečem prisojati Angleži.’ Vseeno smo se sprehodili do Ghetta, judovske četrti, po kateri je geto dobil svoje ime, toda sinagoga, na katero smo naleteli, je bila zaprta, v muzej se nam pa dlje od knjigarne ni ljubilo. Ker pa nisem hotel oditi praznih rok, sem si med knjigami o vsem judovskem izbral drobno knjižico receptov za judovske sladice v beneški tradiciji.

Počasi se je bilo treba odpraviti domov. Nazaj na vaporetto in skozi otožno vreme do parkirišča. Pot je bila od Ravbarkomande izjemno naporna. Sneg in cela vojska tovornjakov. Za nameček je bilo treba še skidati sneg izpred garaže.

V okviru Tribuninih dogodkov v Cafe Open smo v torek, 15. januarja ob 19. uri, pripravili projekcijo kratkih filmov izpod prst ženskih režiserk. Več o dogodku njegova kreatorka Simona Jerala za Radio Študent.

Na platnu so se odvili naslednji filmi:

Janez (Andrea Celija, Urška Kastelic), dokumentarni film, Slovenija, 2012, 12’, angl. podnapisi

Stanovanje št. 4 (Simona Jerala, Daphne van den Blink, Rui Esperanca) // Apartment Nr. 4, dokumentarni eksperiment, Slovenija, 2012, 10’, angl. podnapisi

Take it / Break it (Maša Zia Lenardič, Anja Wutej), Short / Independent / Queer, Slovenija, 2012, 20′

Po ogledu kratkih filmov smo klepetali z režiserkami in igralsko zasedbo, nato pa je ob 21. uri sledila še projekcija filma Marine Gržinić Razmerja (Marina Gržinič, Aina Šmid in Zvonka T. Simčič) // Relations. 25 years of the lesbian group ŠKUC-LL, dokumentarni video, Slovenija, 2012, 82′, Beta, angl. podnapisi

*************************************************

Razmerja. 25 LET LEZBIČNE SKUPINE ŠKUC-LL Ljubljana je dokumentarni video film ob 25 obletnici nastanka lezbične skupine ŠKUC-LL Ljubljana (1987-2012). To je film ki vizualizira, kontekstualizira in opredeli tudi lezbično gibanje v nekdanji Jugoslaviji, LGBTQ skupnost ter feministične, lezbične, gejevske, queer in transspolne pozicije v kontekstu politike, ekonomije, kulture, umetnosti in pravno institucionalnega ustroja.

Vabljene, vabljeni, vabljeno.

7. januar ali dan političnega komentiranja. Ko sem dobil privilegij izlivati svoje misli in jih dajati vpogled slovenski javnosti, se nisem mogel znebiti meni zoprnega občutka, da je treba biti pameten oziroma se vsaj pretvarjati. Da ne boste slučajno mislili, da sem imun na dogajanje okoli sebe, še prekleto dobro vem, kaj se dogaja in imam tudi svoje mnenje, a preprosto se mi ne ljubi pametovati prav o vsaki stvari. Danes je 5. mariborska vstaja. Med slovenskim življem se je na novo rodil uporniški duh z njim pa tudi poseben časopisni žanr, ki iz minute v minuto spremlja dogajanje ‘na ulici’. Nekateri utrinki so pravi mali, bolj motni kot sijajni biseri spodletele pronicljivosti, na primer:

16:25 Pet minut pred predvidenim začetkom so pred zgradbo občine večinoma novinarji in policisti. In nekaj snežink.
16:35 Prvi protestniki, no, približno 100 jih je, prihajajo z metlami. Shod bodo zaznamovali ti čistilni pripomočki.

Očitno so avtorja gornjih vrstic bolj fascinirale metle in snežinke kot pa resnični povod za proteste. To zapisujem predvsem zato, ker takšne bedaste opazke v času, ko so ljudje s svojimi zahtevami smrtno resni, proteste predstavljajo kot le razposajen poulični žur.

Druga stvar, ki me je spravila v nejevoljo, je bilo pismo Koksa et al. o protestih in odzivih vladnih strank nanje. To špecanje v tujino se mi zdi popolna izguba energije, saj naše notranje zadeve v resnici nikogar ne zanimajo. Predstavljajte si, da bi dobili podobno pismo iz Estonije. Nihče ga ne bi niti povohal. Morda bi ga kot kuriozum omenili na poročilih. Če svetovna javnost ne reagira na hude probleme v Severnem in Južnem Sudanu, Gazi, Siriji, Maliju … žalostno je, da bi z naštevanjem držav zapolnil več kot preveč prostora … potem niti najmanj ni pričakovati, da bi kdo vsaj trznil ob besednih bravurah premiera in vladajoče stranke.

Če bi radi prebrali resnično kaj pametnega, priporočam kolumno dr. Renate Salecl v Sobotni prilogi 5. januarja.

8. januar ali dan, ko mi je protikorupcijska komisija ukradla dnevnik, čeravno je bil prvotno mišljen kot dan domače peke. Nadejal sem si, da bo to dolgočasen dan, nadvse primeren, da malce pokramljam o tem, kako sem pekel kruh in mandljev kolač. Pa bom vseeno raje govoril o domači peki, saj bo o finančnem stanju urejevalcev našega sveta skovanih še mnogo in mnogo zapisov. Že pred časom sem pretuhtaval, zakaj se izobraženci in intelektualci tako radi ogrevajo za kuharijo in prišel do zaključka, da je to še zadnje fizično delo, ki jim je ostalo in ki jim daje občutek, da so nekaj oprijemljivega ustvarili. Tudi sam sem padel v zanko želje po ustvarjanju z rokami v okviru tega, kar je možno početi v dvo in pol sobnem stanovanju in ravno ne vključuje vezenja gobelinov ali kvačkanja toplih nogavic. Torej, na sporedu je bil bel kruh in mandljev kolač. Prvega sem se lotil kar tako, ker sem na novo odkril slast ob peki domačega kruha, drugega sem se lotil bolj iz praktičnih razlogov, ker je bilo treba porabiti bio limone z olupkom vred. Pa še dobro se ga da zamrzniti. Oboje je uspelo odlično, kajpada, toda tokrat sem mandljev kolač premalo sladkal, kar me za kanec rešuje neizbežne pogube v podobi rekla ‘beli sladkor – bela smrt’, a kaj ko sem belo smrt izzival tudi z belo moko.

Da pa ne bi dan ostal nezabeljen in dolgočasen v smrtonosnih odtenkih bele, sem moral na vrat na nos (oboje je k sreči ostalo celo) v banki odpret nov račun. Na željo davkarije seveda. Davkarija zmore iz nas izvleči nemogoče, tudi multipliciranje v več teles hkrati: eno telo je fizično, drugo opravlja dejavnost s priznanimi normiranimi stroški. Fiziki in matematiki že dlje časa iščejo odgovor na zagonetno vprašanje, ali obstajajo vzporedna vesolja. Ponuja ga slovenska birokracija: da, to sploh ni nikakršen problem. Pravijo tudi, da vzporedna vesolja obstajajo infinitezimalno blizu, in če bi trčila drug ob drugega, bi bil trk tako silovit, da bi se vse raztreščilo. Razsvetlilo me je, da je notranja stiska ob pogledu na pošto z Davčne ulice nemara le slutnja nevarnega zbliževanja dveh vzporednih vesolj, stvarnega in davčnega, in po rešitev izpred neizbežne kataklizme se zatečem v staromodni racionalizem, ki verjame samo v eno, naše vesolje − globoko vdihnem, zaprem oči in miže odprem kuverto.

9. januar ali dan refleksije o javnem prevozu. Dopoldne sem se z avtom odpeljal v Benetke na letališče po neko znanko. Bila je pripravljena priti sama, a sem se ponudil, da jo pridem iskat, saj je priti z javnim prevozom iz Italije v Ljubljano hudo zapletena anabaza, če si poti vnaprej natančno ne organiziraš. Ne vem, kaj si mislijo naši politiki, da ne storijo ničesar v zvezi z mednarodnim prometom. Razen avtocest je Slovenija vse zakotnejše slepo črevo. Letalskih povezav je vedno manj, direktni vlaki z Italijo so ukinjeni. V Benetke lahko pridemo prek avstrijskega Beljaka (skoraj 6 ur) oziroma na SŽ predlagajo, naj v Sežani ali Kopru prestopimo na avtobus do tržaške železniške postaje. Skratka, pot je zamudna in naporna. Toda na SŽ mirno zapišejo: »Mi pa imamo to srečo, da so nam Benetke tako blizu, da lahko odidemo tja kar na enodnevni izlet.« Kako nas lahko imajo za takšne norce?! Direktni vlak za Beograd je samo še eden, v München sem se z vlakom peljal enkrat in nikoli več … Ti preostali vlaki so zastareli in obupno počasni. V isti sapi naši politiki in gospodarstveniki modrujejo o pomembnosti turizma. In kako naj turisti pridejo? Brnik neposredno povezuje naslednja mesta: London (samo z nizkocenovniki), Bruselj, Frankfurt, München, Amsterdam, Beograd, Kopenhagen, Istanbul, Sarajevo, Skopje, Priština, Tirana, Moskva, Podgorica, Pariz (samo Air France, 2 leta na dan, v nedeljo 1), Dunaj in Zürich. 16 direktnih povezav. Nobene v Italijo, Iberski polotok, Skandinavijo razen Danske, Bližnji vzhod, vzhodno Evropo razen Moskve. In tako smo obsojeni na prestopanje, tudi če ne gremo na druge celine, ali pa na transfer do Benetk, Dunaja, Zagreba … Ne govorim samo o udobju, govorim tudi o prihranku časa, denarja in predvsem o ogljičnem odtisu. Krajša, bolj neposredna, kot je pot, manjši je izpust ogljika (s primernim prevoznim sredstvom, seveda). Cestnega prometa je vedno več, prašnih delcev tudi, minister Zvonko (dokler še bo) pa nič.

10. januar ali dan druženja. Dan sem odmeril potepanju z francosko znanko. Ljubljana v januarju. Vreme je bilo sivo, turistična ponudba na nuli. Predlagal sem obisk stalne razstave v Moderni galeriji, kar se izkazalo za dobro izbiro. Za razgledanega turista je tudi ogled slovenske umetnosti zanimiv. Znanki se je zdelo dobro, da fotografije niso razstavljene posebej, temveč so umeščene med slike. Postavitev se mi zdi posrečena, predlagam pa, da izpustijo impresionistično žalost (kaj res nimajo nič bolj reprezentativnega?) in se bolj posvetijo kasnejšim obdobjem, tudi socialističnemu realizmu, kar bi lahko tržili kot posebnost. Zjezilo me je samo to, da v knjigarni Moderne galerije niso imeli nič pametnega. Nobenega kataloga o stalni razstavi, nekaj bednih razglednic, ki niti ne kažejo najbolj zanimivih del, in starejše, bolj specializirane monografije in katalogi. V prostoru za občasne razstave je na ogled videoinstalacija iz posnetkov performasov Vie negative. Čakal sem, da bom nemara uzrl lastno glavo med občinstvom. Zaman.

Še z eno znanko smo nato kosili v slovenski, ali bolje, ‘nouveau slovène’ restavraciji. Malo sem se namuznil, ko je francoska kolegica zavzdihnila od ugodja ob preprostih ocvirkih, matevžu, rdečemu zelju in na koncu kremšniti (roko na srce, vse je bilo resnično okusno). Dan smo sklenili z ogledom Hanekejeve Ljubezni. Ni mi jasno, kako je sploh lahko ta intimni, zahtevni film nominiran za oskarja skupaj s holivudskimi visokoproračunskimi produkcijami. Prej kot logična izbira izvrstnega filma se mi zdi kot motnja v sistemu.

11. januar ali dan protesta. Še vedno poteka srdit boj za pozornost med protikorupcijsko komisijo in mojim dnevnikom. Toda ne dam se. Boril se bom kot lev, če citiram prvo damo slovenske politike Boruta Pahorja. Za proteste sem se toplo oblekel, kar je za zimske manifestacije obvezna oprema. Stil na stran! Iz čiste pragmatičnosti sem si okoli vratu nadel šal, ki mi ga ni škoda, a sem šele na protestih opazil, da je rumene barve. Zapisujem za dan nazaj, in ker sva dan nazaj z Rokom odšla zvečer v Miniteater gledat Stolčke Nika Goršiča, kjer smo po predstavi zvrnili nekaj kupic rujnega, bom krajši. Raje, kot da bi na vse pretege banalne doživljaje skušal sestaviti v anekdoto z družbeno kritično noto, bom priznal poraz v boju za pozornost in protikorupcijski komisiji viteško segel v roko. Če odmislim, da so tega dne na nekem podstrešju v centru Ljubljana našli staro granato (kako se je le znašla tam), da eksplozivna sredstva aktualne izdelave pokajo po Zagrebu in da se je na protestih zbralo največ ljudi doslej, se ni zgodilo nič posebnega. Da, saj res, sonce je posijalo.

12. januar ali dan počitka. Ne pišem in si ližem rane po spopadu za pozornost s protikorupcijsko komisijo.