Pride Bus je od danes na ljubljanskih ulicah, po katerih se bo vozil naslednja dva meseca. Organizatorji parade se veselijo kakšne skupne vožnje z mavričnim busom in vas še vedno vabijo, da z donacijo podprete projekt. Dve tretjini denarja je že zbranega, okrog 700 še ostaja.

Društvo Parada ponosa,
Šmartinska 68, 1000 Ljubljana,
TRR SI56 0201 0025 7966 907 pri NLB d. d.
z namenom nakazila: “Za Ljubljana Pride Bus 2012″.

“Jeeeeejjj, nas avtobus je že na poti. Hvala vsem, ki ste k temu do sedaj že pripomogli!! Na vožnjo z mavrčinim avtobusom pa vabimo tudi tiste, ki se niste prispevali, zagotovo vas bo v to prepričal avtobus, kar v živo in bomo tako s skupnimi močmi v naslednjih 15. dneh zbrali se preostanek (700 ojrčkov). Obenem vas tudi vabimo, da objavljate svoje fotke, če kje ujamete našo trolo ali pa se na njej celo znajdete. ”

DJane Kamasutra (Lezklektika) vas bo s svojim eklektičnim slogom popeljala skozi raznovrstne izkušnje in položaje, ki vas bodo pripeljali do deliričnega užitka. Glasbenega, jasno! Če ste ob tem pomislile/i na karkoli drugega, je to zgolj in samo plod vaše razvnete fantazije. Njen eklektični slog je fuzija zvokov, ki jo sestavljajo dub, trip-hop, indie, dark wave, alter-pop, electro, electro-rock, trance, techno.

Vabljene/i.

Tajništvo Lezbične mafije™ in druge strokovne službe sporočajo, da so uradne ure v maju: v sredo, 23.5.2012 ob 19.30, v Cafe Open. Na posvet lahko pridete brez predhodne najave. Vpisovanje novih članic poteka nemoteno med tednom in moteno ob petkih in sobotah, ker je boln’ca. Vpisovanje ne poteka na afterju ob nedeljah, ker do takrat že vse vpišemo. Za siceršnje uradne ure se obrnite na najbližjo mobilno enoto Lezbične mafije™. Večinoma visi za šankom ali pa je zunaj na čiku.
Po potrebi je možen dogovor, če ni potrebe, smo zmenjeni.

S spoštovanjem,
Urška Sterle l.r.
(tajnica Lezbične mafije™)

- ponedeljek 14. 5. – običajno kosilo: juha + 5 hudih dobrot,
- torek 15. 5. – kosilo: miso juha in sushi,
- sreda 16. 5. – kosilo zaradi višje sile odpade,
- čertek 17. 5. in petek 18. 5. – vse po starem.

Foto: Barbara Berce

(zgodba je fikcija, vsi liki v njen so plod domišljije, vsaka podobnost z resničnostjo je zgolj naključna, slovnične napake niso naključje)

Ko smo otroci tanzicije daleč zadaj, v neprecenljivih letih zgodnje mladosti, ki se je takrat imenovala “prehod iz socializma na tržno gospodarstvo”, iskali poti do nejasne prihodnosti, se nam (vsaj tistim, ki smo že kot najstniki in najstnice vedeli, da je kultura srce in možganska celica, še več, smisel našega obstoja) niti približno ni sanjalo, da bomo profesionalni umetniki in umetnice na pragu srednjih let, torej čez 20 oziroma 25 let v letu hlapčevem po Cankarju: 2012, proglašeni za sistemske prostitutke. In ne samo to! Iz vladnega kabineta dežele onstran luninega obroča so nekega dne na vse, ki se poklicno – tako ali drugače – ukvarjamo s kulturo v najširšem pomenu besede, naslovili vabilo kulturnim ustvarjalcem k sodelovanju pri organizaciji in izvedbi državnih proslav v letu 2012. S tem so kulturnemu ljudstvu prišepnili, da glede na dejstvo, “da sodelovanje na njih (državnih proslavah) za umetnike predstavlja posebno čast in izziv ter hkrati omogoča tudi svojevrstno promocijo”, kar v praksi pomeni, da lahko zdaj državi “damo zastonj”. Brez kondoma. Ker po tem, posle jebade, da ne bo pomote, nema kajade, bo pa izdelana lista “padlih, pojebclanih in radodajskih – z eno besedo vrhunskih!” Upss. Kako že gre tisti napev iz mladostnih časov naših staršev: Proletarci vseh dežel, jebajte se in rastite! Zastonj! Extra akcija! Samo danes! Ampak to še ni vse! Če se prijavite v naslednjih petih minutah, vas mentalno posilimo še v ušesa, oči, v nos in se vam na koncu podelamo v usta! Dragi prjatli fašisti! Dragi prjatli kapitalisti! Dragi priatli ex-komunisti! (če sem koga izpustila, se opravičujem, ker mi nekje zadaj v malih možganih odzvanja legendarni: isti…isti…isti…).

Nekateri ustvarjamo od svojih rosnih začetkov brez državnega denarja, brez dobro plačanih državnih služb, brez državnih privilegijev, brez vipotov na lokalni ali na državni ravni. In plačujemo davke ravno tako kot vsi iz kategorije isti…isti…isti. Določeni posamezniki ali posamezne organizacije, ki so nas občasno pripravljene podpirati, nam sicer vsake toliko navržejo drobižek ali za nas zastavijo kakšno besedo, ker se potem počutijo odlično, da so “dobrodelni”… In pri tem se kariera mnogih “zares vrhunskih”, a načrtno prezrtih ustavi. Če ravno ne tacaš iz dreka v drek, si sovražnik vseh! Črnih, belih, rdečih, modrih, zelenih in kar jih še je, sinov sloveče matere… To, kar vladni uradniki aktualne državne oblasti pozabljajo (in na kar so vladni uradniki prejšnjih aktualnih državnih oblasti pozabljali enako vneto in dosledno), je dejstvo, da ljudje živeči in ustvarjajoči v deželi onstran luninega obroča (še) nismo v celoti retardirani (pardon: skorumpirani). Za duševno motnjo imenovano Retard – Skorumpart sindrom, je danes dovolj, da imaš pri sebi osebni dokument, ki dokazuje, da pripadaš “luninemu obroču” in če si v tej deželi rojen, obstaja resna možnost, da se v srednjih in zrelih letih pri večini (po)kažejo resne posledice težke – ne nujno dedne – duševne bolezni: Psyhosis luninis obročiskus. No, da je še pravica na tem svetu, dokazujejo statistični podatki, da se omenjena bolezen v tej deželi od devetdesetih let prejšnjega stoletja bohoti med profesionalnim politiki in ekonomisti – zlasti med tistimi, ki zasedajo mesta v najvišjiih državnih uradih. Hmm… Ali je morda to povezano z dobro plačo? Kako že gre referen tiste pesemi: S polno ritjo je lahko srat??? Koliko danes stane dobra plača? Je še vedno dovolj, da je naš ali naša, ali je potrebno več… Ne vem, ne sledim trenutnim trendom;) in – jebi ga, evidentno nimam pravih frendov!

Domnevam, da je vabilo k sodelovanju pri državnih proslavah posledica ene od oblik – prej omenjenih – duševne motnje in duševne bolezni. Kdo pri zdravi pameti bi namreč vabil kulturnike in umetnike k nekajmesečnemu zastonjskemu delu (temu drugače rečemo tudi delo na črno, kar je v neki državi paralelnega sveta kazensko sankcionirano) in pri tem niti ne pomislil na možnost, da bi bilo za trenutno – akutno krizno obdobje – najbolje, da raje k sodelovanju pri oblikovanju državnih proslav povabili “dobro situirane vrhunske umetnike”, ki bi morali za sodelovanje plačati enkratno kotizacijo v vrednosti, recimo ene povprečne direktorske plače dežele onstran luninih obročov, kar znaša – med prjatli – tam nekje okoli 10 000 do 15 000 ojrotov. Omenjena kotizacija bi vrhunskim umetnikom seveda predstavljala posebno čast in izziv ter jim hkrati omogočila svojevrstno promocijo, državni proračun pa obogatila za miljonček ojrotov ali dva. Odvisno od števila povabljenih. Ampak državna proslava je pač državna proslava. Pri tem se ne špara. Povabit jih treba vsaj tisoč! …in pol seštet dobiček… Saj denar res ni problem, sploh če se k sodelovanju povabijo vrhunski umetniki, nalovdani s “prestižom” domačih in mednarodnih nagrad ali po domače: z ojroti, ki jih vrhunski umetniki vlečejo iz državne štale kat tako. Iz dvajsetletne navade recimo. Ali pa, ker so vrhunski. Če niso vrhunski oni, morajo biti vrhunski vsaj njihovi prijateji! Tisti, ki sedijo v komisijah. Tisti, ki določajo kriterije vrhunskosti in ki so čisto slučajno njihovi družinski znanci ali pa njihovi dobri “družinski prijatelji od prijateljev”. Včasih je dovolj, da se poznajo otroci. Ali pa psi. Ali še preprosteje, včasih je dovolj, da imaš pravo člansko izkaznico. Tudi jaz jo imam. Sem Homo Sapiens. Ampak v deželi onstran luninega obroča ta ne velja. Humanizem ne šteje in alkohol škodi. Neumnost pa baje ne! Kakorkoli, državni proslavi bosta – kot vedno – tudi letos izvedeni “vrhunsko”, tako ali drugače. V to ne dvomim. Mene tam seveda ne bo. Nikoli nisem bila “pri dvornemu koritu” in dvomim, da se bodo stvari, ki bi mi omogočile “lahkotnejšo” ustvarjalnost, v prihodnosti dramatično spremenile. Še vedno delam na “polno”, čeprav svoje projekte financiram sama, s svojo iznajdljivostjo in predvsem z Delom. Pazim otroke, perem posodo, pobiram smeti, kidam drek iz mentalne štale, delam kar je potrebno, da lahko ustvarjam. Ne živim na “kredo”, ker ne morem. Kredita zame ni, prav tako v mojem svetu ni regresov in ne bolniških. Ni sejnin, ni božičnic, baka s kolačima me je očitno povsem obšla;) In zato sem ji hvaležna. Imam status samostojne ustvarjalke na področju kulture s pravico (ki jo moram vsaka tri leta dokazovati in podaljševati) do plačevanja prispevkov iz naslova Ministrstva za vejice, rogovile, bradavice in in druge spolno nalezljive bolezni ali kako se zdaj že ta reč imenuje… In po zadnjih novicah iz dežele onstran luninega obroča, kmalu tudi teh statusov več ne bo. Ostali bodo samo za tiste “vrhunske”, ki se bodo znašli znotraj luninega obroča. In ki bodo znali kakšno domačo zaigrati na frajtonarco. Ostala “siromašna” klientela kulturne prostitucije pa se lahko “jebe” na suho. Zastonj. Pohitite, ponudba velja samo še nekaj dni!

Ksenija Jus, na most intergalaktične vesoljse ladje Sirijus: Črni safari se plazi po fari… Na deželo onstran luninega obroča je padla noč. Temna noč… Lahko noč.

YUMMY KOSILO – ponedeljek, 17.5.2012

- kremna brokolijeva juha
- ješprenj s popečenim paradižnikom in jajci
- popečene paprike z grahom
- mlado zelje s korenčkom
- polnjeni malancani (vege ali mesni)
- mešana solata
- riž

YUMMY KOSILO – ponedeljek, 14.5.2012

- špargljeva juha
- zelena solata
- ajda s s špinačo in jajcem
- nadevana paprika (govedina ali čičerika)
- stročji fižol s sezamom
- jagodna sladica

YUMMY KOSILO – četrtek, 10.5.2012

- špinačna juha
- zelena solata
- rdeče zelje
- polpeti z govedino/čičeriko
- testenine s paradižnikovo omako
- kalčki
- riž
- jogurtova sladica z jagodo in kolačem

YUMMY KOSILO – torek, 8. 5. 2012

- Zelenjavna juha s kokosovim mlekom
- Jajčna omleta
- Metuljčki s šampinjoni
- Mesni polpet s paradižnikovo omako ALI tofu s šparglji in šitaki
- Mešana solata
- Riž z zelenim čajem
- Sladica

YUMMY KOSILO – ponedeljek, 7. 5. 2012

- kremna špargljeva juha
- stročji fižol
- sveži babmus z jajci
- svedrčki z zelenjavo
- paprika in šparglji oviti z govedino ALI vege polpeti s tofujem, piro in šitaki
- mešana solata
- slasten riž s sojino oamko

YUMMY KOSILO – petek, 4. 5. 2012

- bistra zelenjavna juha
- teriyaki losos (vege: tofu v omaki iz paprike)
- penne s paradižnokovo omako
- mešana zelena solata z rdečim zeljem
- riž
- sladica: jagode s kremo iz rabarbare

YUMMY KOSILO – torek, 24. 4. 2012

- juha iz rdeče pese
- koromač s hruško
- pečena zelena s korenčkom
- testenine s šparglji
- mesno krogljice z govedino ALI tofu s šitaki
- riž z zelenjavo
- mešana solata

YUMMY KOSILO- ponedeljek, 23.4.2012

- korenčkova juha
- solata
- makarončki s smetano in šampinjoni
- zelnjati zavitki z govedino/čičiriko,oves
- omleta s čemažem
- šparglji
- riž

YUMMY KOSILO – četrtek, 19.4.2012

- bistra zelenjavna juha
- mesna ali vegeterjanska lazanja
- zabeljen fižol
- mešana solata s češnjevcem

YUMMY KOSILO – ponedeljek, 16.4.2012

- šparglejva juha
- zelena solata,motovilec,radič
- penne rigatte z gobicami in porom
- polpeti iz govedine/soje
- črna redkev s sušenimi paradižniki
- pečeni kalčki in čemaž
- riž

YUMMY KOSILO – petek, 13.4.2012

- bistra zelenjavna juha
- penne s paradižnikom
- omleta z blitvo
- koromač s hruško
- polnjene paprike (vege: tofu v ingverjevi omaki z brokolijem)
- solata
- riž

YUMMY KOSILO – četrtek, 12.4.2012

- porova juha
- motovile
- brokoli z mlado čebulo in bulgurom
- govedina z rdečo peso/soja,čičirika in tofu
- testenine z zelenjavo
- špinača s sezamom
- biskvist z jagodo in rabarbarino kremo

YUMMY KOSILO – torek, 10. 4. 2012

- bistra zelenjavna juha
- svederčki s paradižnikom
- mesne ali zelenjavne kroglice
- pečeni šparglji
- pečena pivska repa s šitaki
- mešana solata
- riž

YUMMY KOSILO – petek, 6. 4. 2012

- curry juha
- pečene bučke s hrustljavim nadevom
- penne z brokolijem
- jajčna pena s čemažem
- mesna (govedina+zelenjava) ali vege (soja+zelenjava) MUSAKA
- mešana solata
- riž

YUMMY KOSILO – četrtek, 5.4.2012

- kremna korenčkova juha
- omleta z divjimi šparglji
- zelena s korenčkom
- polžki v paradižnikovi omaki
- MESNO = kuhana govedina s špinačo in grejvijem
VEGE = polpet s tofujem in šitaki
- solata
- riž

YUMMY KOSILO – sreda, 4.4.2012

- brokolijeva kremna juha
- omleta s paradižniki
- stefanie pečenka (vege: spomladanski zavitek)
- fuži z gobicami
- stročji fižol
- mešana solata z rdečim zeljem
- riž

YUMMY KOSILO – torek, 3.4.2012

- porova juha
- bulgur z rdečo peso
- testenine s čemažem
- omleta s šampinjoni
- kuhana svinjina v omaki (vege: polpet iz soje in čičerike)
- mešana solata z jajcem
- riž

YUMMY KOSILO – ponedeljek, 2.4.2012

- bistra juha z gobami in čemažem
- šparglji z jajcem
- pečen krompir s papriko
- penne rigate z zeleno
- govedina/soja
- solata z radičem,zeljem in krešo
- riž

V času globalne gospodarske krize, ko delodajalci uvajajo restriktivne ukrepe varčevanja, ki ranljive in manjšinjske skupine avtomatično izločajo kot nekonkurenčne, je dostop do enakih možnosti in enakih pravic ogrožen. Največja ovira pri preprečevanju in odpravljanju neenakosti pri zaposlovanju je stigmmatizacija ranljivih skupin in predsodki o tem, da denimo, invalidi, Romi, starejši, ženske ali migranti niso zanesljiva, motivirana in dovolj storilna delovna sila, pač pa predstavljajo visoko tveganje za poslovne izgube. Prav zato so pri ŠKUC-LL razvili idejo o vzgojno naravnanem pilotnem projektu, ki je namenjen uvajanju novih pristopov za zagotavljanje enakih možnosti. Skupaj s partnerjem, sindikatom SVIZ, razvijajo inovativno metodo na področju samozaščite ranljivih skupin pred diskriminacijo v zaposlovanju.

Kakšno je samoorganiziranje ranljivih skupin v sindikatih v Sloveniji? Kakšen je položaj glbt-populacije, ki jo nemalokrat pesti še prikrivanje spolne usmerjenosti na delovnem mestu? O tem in še marsičem se bo Suzana Tratnik pogovarjala s Tatjano Greif, članico ŠKUC-LL.

Vabljene/i!

Nedelja, 22.4.2012

Od včeraj zvečer sem v Postojni pri babici. Babica me je nestrpno že pričakovala. Ko sem prispela, je že počivala. Malo sem bila jezna nanjo, ker mi je zamolčala nekaj podrobnosti o njenem trenutnem zdravju. Zaradi Parkinsonove bolezni je njeno telo že tako nekoliko otrdelo, tako da se s težavo premika. Tokrat pa se sploh ni mogla premakniti v postelji. Prosila me je, če jo bom lahko obrnila na drugo stran, preden bom šla spat. Bila sem presenečena nad to prošnjo in sem bila že pripravljena, da bom celo noč dežurala, ter jo hodila obračat, kakor distrofike.
Tudi sama je bila nekoliko presenečena nad to nenadno spremembo, saj nekaj dni prej ni bilo tako hudo. Ugotavljala je, če niso za to krivi antibiotiki, ki jih je zdravnik dal, ker je imela pljučnico in je ta huda otrdelost le reakcija.
En čas se je mučila. Najprej sem jo obrnila na levi bok; čez nekaj časa na desni; vmes sem pregledovala dnevnik od prejšnjega tedna in Barbari neuspešno pošiljala videoposnetke; nato sem babici pomagala vstati iz postelje… Počasi se je preoblekla, ker se je spotila. Potem sem ji spet pomagala v posteljo, da je bila v pol ležečem položaju na desnem boku… Medtem sem ugotovila razlog, zakaj gmail noče posredovati videoposnetkov na Barbarin naslov… Barbari sem to javila. Od nje sem dobila drugi naslov kamor je potem uspešno poslalo posnetke… Potem me je babica že poklicala.
Vzdihnila je, da sploh ne more ležat in se takoj nato odločila, da bo spala kar na kavču v dnevni sobi. Spet sem ji pomagala vstati, malce se je pretegnila… Potem se je nekaj časa počasi sprehajala po hiši; vmes je pogledala, če so vse njene mačke v hiši, jaz pa sem ji pripravila na kavču ležišče.
Bilo je krepko čez polnoč, ko sem trdno zaspala.

Zjutraj se je najprej oglasil radio: » …po zadnjem znaku bo ura pet in trideset minut, poročila…«, panično sem iskala gumb, da bi ga stišala, potem sem nazaj trdno zaspala. Čez eno uro me je zbudilo mijavkanje. Mačku sem odprla vrata da je šel na balkon. Spet sem potem nazaj trdno zaspala. Zbudila sem se nekaj minut pred deveto. Babica je bila v kuhinji in je že kuhala kavo.
Vstala sem z bolečim vratom. Nisem vajena na trdem spat.
Spala sem na tetini postelji, ki ima precej trdo vzmetnico.

Z babico sva imeli cel dan obiske. Dopoldne naju je obiskal bratranec s svojo družinico; opoldne pa je prišla še sestrična s svojima sinoma (9 in 5 let).
Skuhala nam je kosilo. Čeprav nisem bila najboljše razpoložena, sem se igrala s fantoma. Vse me je bolelo in bila sem zaspana.
Pozno popoldne, ko je nehalo deževati, sem se odpravila na dolg sprehod, da bi si zbistrila glavo. Razmišljala sem o različnih stvareh.

Ponedeljek, 23.4.2012

Babica me je zbudila ob štirih zjutraj. Prosila me je, da ji pomagam vstati, da bi šla spat v svojo posteljo, saj je spala na kavču v dnevni sobi. Dnevna soba pa meji na sobo moje tete, v kateri trenutno spim jaz. Vsa omotična in še pod vplivom sanj sem sledila njenim navodilom, ter potrpežljivo čakala, da mi bo dovolila oditi nazaj v posteljo. Nazadnje se je odločila, da bo nadaljevala s spanjem na kavču. Pomislila sem »A zdaj bo vsaka noč takšna?« Najtežje mi je zaradi tega, ker ji ne morem pomagati. Če bi hotela, da bi bila lahko ves čas ob njej; ji premikala ude in jo obračala v take položaje, da bi ji bilo udobno, bi morala vzeti bolniško in biti ponoči dežurna. Tako pa naredim le, kar morem.

Ko sem spila kavo, sem se počasi odpravila proti Vipavi.
Morala sem se preobleči.

V službi ni bilo nič kaj posebnega. Ivica je še vedno na bolniški in danes nisem imela nobene učiteljice, ki bi jo nadomeščala. Ko sta šla Mark in Lea na plesne vaje, sem ostala sama s tremi fanti in Emo. Matevž, Žan in Ema so ležali na blazini, jaz pa sem sedela poleg njih in poslušali smo Čuke.
CD je precej preskakoval. Fantje so se mi smejali, ko sem posnemala preskakujočo CD ploščo. Šele po malici je prišla vzgojiteljica, s katero smo šli v šolsko kuhinjo peči jabolčno pito. Moji pubertetniki so bili pridni. Lea je bila sicer na slabem glasu, vendar ji je vseeno uspevalo oddajati močne frekvence. Danes je bila naša »učiteljica«.

Fantom je v dnevnike za njihove starše napisala, naj si jutri pridejo ogledat plesno predstavo. Tudi sicer je imela dosti za pisat. In zaradi ogromno dela ni hotela z nami v kuhinjo. Učiteljica Tamara ji je v razredu, ki meji s šolsko kuhinjo, pripravila pravo pisarno, v katero ni smel nihče stopiti. Le tako jo je prepričala, da je šla z nami in da smo jo imeli na očeh.

Po službi sem šla še malo domov. Očetu in mami sem poročala o babičinem stanju. Potem sem kmalu šla nazaj v Postojno. S seboj sem si vzela še nekaj oblačil in vajo Solfeggia.

Torek, 24.4.2012

Nocoj sem spala dobro. Babica me ponoči ni nič potrebovala.
Ne vem, zakaj je bila ta noč takšna.
Vso noč sem trdno spala, le okrog 5h sem se za trenutek zbudila, ker sem se spomnila, da nisem slišala, da bi me babica klicala. Šla sem pogledat v njeno sobo, celo drnjohala je, tako da sem
brezskrbno zaspala nazaj.

Zjutraj sem se spet zbudila polomljena. Ob kavi sem prelistala vse časopise in revije. Že kakih dvajsetkrat, od kar sem tu pri babici. Samo pri babici v Postojni imam navado, da medtem ko pijem kavo, ali kaj jem, listam po časopisih in revijah, pa četudi sem videla ene in iste obraze; ali sem prebrala ene in iste tekste. Ni važno. Nekaj moram brati.

Kmalu sva z babico dobili obisk. Prišel je moj drugi bratranec z družinico. Babici je prinesel kosilo. Malo smo poklepetali. Ko je mlada družinica odšla, sem se začela počasi odpravljati.

Ena od babičinih mačk je dobila epileptični napad. Še nikoli doslej nisem videla epi-napada pri živalih,
vendar me to ni posebno presenetilo, saj sem vajena takšnih situacij, zato sem odreagirala tako, kot odreagiram pri naših otrocih v zavodu, ko pride do tega. Mucko sem polegla na stran, ji podprla glavico,
da ni pojedla jezička, hkrati pa jo držala, saj jo je močno treslo in iz gobčka se ji je pocedila penasta slina. Po napadu sem mislila, da bo mucka obležala kot cunja, vendar se je kmalu pobrala in omotična stekla drugam.

Kmalu za tem dogodkom je prišel na kavo še sestričin mož. Ta človek mi je tako zoprn. Čuti se, da je nekaj več od mene in tako se tudi obnaša. Vedno me nekaj hinavsko špika. In ko vidi, da me s tem jezi, to še z večjim užitkom počne. Tokrat sem ga ignorirala. Mislila sem si “Ti se kar zabavaj. Saj itak se zdiš sam sebi smešen”. Sicer pa tako počasi govori, da se je zelo mučno pogovarjati z njim.
Ko on želi nekaj povedat, tako na dolgo in široko vleče, da preden kaj pove, se v družbi lahko trikrat debata zamenja. On s takšno hitrostjo govori slovensko, kakor jaz angleško. Le da jaz svojega sogovornika vedno prej opozorim na to, da počasi govorim in šele nato začnem z njim govoriti v angleščini.

Kmalu se je tudi on poslovil.
Takoj za njim sem šla še jaz.
Danes smo še zadnjič (vsaj v tem šolskem letu) nastopali s predstavo Rdeči čeveljčki, ki pa je tako kot vse ostale do zdaj bila odlično izpeljana.

V Postojno sem se vrnila pozno zvečer.

Sreda, 25.4.2012

Ponoči me je babica zbudila, da sem ji pomagala vstati iz postelje, vendar mi je takoj nato dovolila, da grem naprej spat, da se bo ona že sama urejala naprej in si pripravila ležišče na kavču.

Zjutraj ni bilo nikogar k nama na obisk.
Spet sem morala iti prej od babice v Vipavo, ker sem se morala preobleči in si umiti lase. Lase bi si sicer lahko umila tudi pri babici, vendar nima pravega šampona.

Profesorju NGL-ja sem opravičila svojo odsotnost. Povedala sem mu, da sem začasno v Postojni pri babici, ki je bolna, sama in potrebuje pomoč. Seveda mi je prijazen mož oprostil in mi celo zaželel, da babica čim prej okreva.

V službi je bilo pestro. Po kosilu, ko je Tatjana odšla, sem bila do malice s pubertetniki sama. Lea je »capo di banda« v skupini. Ona pripravi vse ostale otroke v skupini, da počnejo neumnosti. Imamo dva taka, ki prva nasedeta njenim fintam. Potem se pridružijo še ostali. Seveda tista prva dva ničesar ne razumeta. To sta Ema in Mark. Ema se samo smeji, Mark pa kar mu rečeš, to stori … čim bolj neumno, bolj zabavno je. Osebno mi je Mark od vseh pubertetnikov najmanj simpatičen varovanec. Ne vem zakaj. Danes sem Leo opazovala, kako nalašč je naščuvala Marka, da mi je nagajal.
Emi pa se je pačila, tako da se je ta glasno smejala. In to takšne čisto brez vezne kretnje je delala in spuščala neke glasove, vmes je bilo slišati kletvice ipd.

Žan, Matevž, Matija in Tadej so tiho opazovali ta direndaj, ki so ga izvajali trije njihovi pokretni sošolci. Ko se Lea in Ema smejita, je slišat kot da bi se jih smejalo vsaj dvajset. Nekaj časa sem jih na lep način in kar se da umirjeno poskušala miriti. Seveda ni bilo učinka. Živci pa so mi začeli počasi popuščati.

Karkoli sem komu od teh treh kaj ukazala, so me kar ignorirali in kar razgrajali naprej. Kmalu sem se razjezila in Lei ukazala, naj gre po sok, saj je bilo to tik pred malico. Nanjo sem se spravila ravno zato, ker je dominantna nad vsemi otroki. Seveda ni hotela iti in mi ostro ter odsekano rekla »Ne, ne bom!«
»Pojdi po sok!« sem tudi sama ponovila z isto ostrino in jo zelo resno gledala.
»Nisem dežurna. Mark je danes dežuren. Sori,« mi je tudi ona z istim tonom glasu in isto resnostjo odvrnila. Nisem se dala… Mula sakramenska me bo ubogala. Moram ji pokazati, da sem v skupini jaz tista, ki odločam… V meni je vrelo, tako sem bila jezna. Tresla sem se…
»Me nič ne briga. Mark je že večkrat storil rediteljska dela namesto tebe. Kar vzemi vrč in pojdi,« pomolila sem ji moder plastičen vrč.
Z roko je odrinila vrč.
Še enkrat sem ji pomolila vrč…. Spet je odrinila.
Prijela sem jo za roko, ji potisnila vrč v naročje in jo prisilila, da bi šla, vendar se je upirala.
»Ne, šla boš po sok!« sem ji sikajoče govorila in ji kar potiskala vrč, ona pa se je kar upirala.
»Pusti me!« se je grdo zadrla name in že je bila na tem, da bi se tepla.
»Jaz sem močnejša od tebe,« je govorila medtem ko me je odrivala od sebe.
Takrat pa je eksplodiralo. Grobo in sunkovito sem jo prijela. Začeli sva se dobesedno prerivati.
»Jaz sem še bolj močna od tebe in ko se razjezim zna biti zelo hudo. Takoj primi vrč in pojdi po sok,« sem zarenčala nanjo … in pri tem sem ji skoraj pokazala tudi zobe. Komaj sem obvladovala svojo jezo.
Nenadoma je odnehala in me ubogala. Ko je odšla, sem ostalim otrokom povedala, da sem zelo jezna na Leo, ker mi grdo odgovarja, se grdo obnaša in me ne uboga. Obenem sem jih prosila naj mi dajo nekaj časa miru.
Presenečena sem bila nad njihovim razumevanjem… Bili so lepo tiho.
Tistih nekaj minut, ko Lee ni bilo, je v razredu zavladal sveti mir.
Ema me je začudeno gledala, ni ji bilo več smešno, Mark pa je sedel in vlekel palec.

Po tistem »viharju« nisem bila več sama … prišli sta sosednja varuška Iris in njena učiteljica Ester in že je bilo drugačno vzdušje.
Ves čas sem se spraševala, če sem prav naredila.
Nisem defektologinja in ne poznam strokovnih vzgojnih metod ter pedagoških prijemov pri takih otrocih. Odreagiram pač tako, kot odreagiram. Ne znam drugače, vendar na nek način moram postaviti meje. Če ne gre zlepa, gre pa zgrda.
Ne morem dovoliti, da bi počeli, kar bi hoteli. Ne morem dovoliti, da je v razredu kaos.

Po službi sem šla najprej domov pozdravit starše. Malo sem počivala, potem pa takoj odšla na fitnes.

Četrtek, 26.4.2012

Noč je bila spet mirna, brez bujenja. Očitno ni tako, kot sem si na začetku predstavljala, da bo. Ne vem, kaj pri babici sproži tisto nenadno otrdelost, da se ne more premakniti. Očitno se to dogaja samo ponoči in občasno.

Danes sem imela prost dan. Koristila sem ure. Kljub temu sem morala vstati zgodaj zjutraj, ker smo imeli z inštrumentalno skupino nastop za starše. Danes so otroci odhajali domov, tako da bo do 2. maja zavod zaprt. Najprej je bil kulturni program, potem pa so staršem predstavili potek Specialne olimpijade s pomočjo videoposnetkov na projekciji in power pointa. Opazila sem, da je bila mavrica večkrat prikazana v različnih oblikah. Začela sem razmišljati kakšen pomen ima mavrica za tako rekoč normalne ljudi. Za kaj je pravzaprav simbol v splošnem? Meni pove čisto nekaj drugega kot pomeni na primer sestrični ali nekemu otroku. Zame je to simbol lgbt skupnosti in mi pomeni več stvari – te pa so: veselje, radost, ljubezen, svoboda in odprtost.

“Izza oblakov vidim deželo, ki jo obsije sonce nam …”

Tako se bo začelo besedilo himne Ciriusa oziroma himne (vseh) drugačnosti. Izbrati moram takšne besede, ki se bodo ujemale z že dano melodijo in da se bo pesem gladko zapelo, brez zatikanja. Če ni primerno zlogovano, potem mimogrede spremeniš ritem pesmi. Hkrati pa morajo te besede povedati vse. To ni tako enostavno napisat. Sicer pa sem izvedela, da se mi ne mudi, tako, da lahko v miru razmišljam. Tale himna bo prišla namreč v poštev šele drugo leto.

Pa še nekaj mi je padlo v oči poleg teh mavric … slogan SOS – Pravico imam biti športnik. Tega sporočila ne razumem in se mi zdi absurden. Menim, da ima vsak človek pravico biti to kar si želi, ne glede na to ali je invalid ali ne. Pravico biti športnica imam tudi jaz, ki nisem invalid, vendar se nimam za športnico, ker mi šport ne pomeni toliko kot glasba. A pravico biti to, pa imam vseeno. Tem otrokom prav nihče ne jemlje pravice do gibanja. Še veseli in ponosni smo nanje, da kljub temu, da so različno gibalno ovirani, dosegajo odlične rezultate.

Po nastopu sem oddala potne naloge še od Rdečih čeveljčkov in v računovodstvo sem šla po plačilno listo še od prejšnjega meseca. Z eno čistilko sva se zapletli v prav prijeten in sproščen pogovor.

Doma sem povadila kontrabas. Razmišljam, če bi na Open mic-u izvedla svojo točko kar brez spremljave.

Za tem sem kmalu odšla v Postojno. Babica nama je naročila ocvrte lignje za kosilo. Naročila mi je, da ko bo prispel dostavljavec, naj mu grem jaz odpret. In res je bilo tako. Ko sem prinesla kosilo, me je radovedno vprašala: “A je bil mlad fant?”
Pokimala sem ji. Občutek imam, da me s tem želi spodbujati, da bi že enkrat začela gledati za fanti, saj je že skrajni čas.
Uf, če se o tem ne motim, se zaman trudi.

Po kosilu sem se odpravila v Cerknico pogledat, če imajo slušalke z dodatnim gumbom za volumen, ker jih v Postojni nikjer nimajo. Vendar sem ponovno prišla razočarana domov.

Pozno popoldne sem šla na praznovanje rojstnega dne od sestrične. K njej sem šla zadnja in od nje sem šla zadnja.

Ko so vsi ostali odšli sem ostala še malo z njo in njeno družino. Prav lepo smo se pogovarjali. Sestričin mož me v prisotnosti žene ne zafrkava. Debata je tekla o najini babici. Ugotovila sem, da pravzaprav svoje babice ne poznam dobro.

Kmalu smo prišli na temo, ki je zame zelo problematična. In sicer o tem, kako da nimam še fanta in da sem vedno bolj stara, da bi imela otroke.
Sestrični in njenemu možu se zdi škoda, ker si nisem še ustvarila družine, ko pa imam za otroke tako dober občutek, z njimi se dobro ujamem. In po njunem mnenju bi bila odlična mama. Povedala sem jima, da si otrok ne želim in da nikjer ne piše, da bi jih morala imeti. O tem nisem hotela razpravljati. Sestričin mož me sicer dostikrat pošali s tem, kje imam kakšnega fanta ugledanega ipd., vendar se mi zdi, da sluti, da nisem iz takega testa.

Se spomnim… Nekoč sem bila tako zaljubljena… S tisto punco sem želela imeti družino. Od tistikrat, ko sem zaradi te punce doživela globoko razočaranje ob njeni grobi zavrnitvi, nimam (več) želje imeti družine. Vsaj zaenkrat ne… Vem, da si bom zagotovo še kdaj to želela. Ko bo to mogoče, bi otroka posvojila, ampak bojim se, da bom tudi za to takrat prestara…

V ljubezni pa sploh nimam sreče. Vedno ko sem se zaljubila, sem se zaljubila v strejt žensko, ali pa v istospolno usmerjeno, že v razmerju. Vendar neko upanje še vedno imam.

K babici sem se vrnila precej pozno.

Petek, 27.4.2012

Še ena mirna noč brez bujenja. Danes je babica praznovala svoj osemdeseti rojstni dan. Slavnostno kosilo in praznovanje smo njeni vnuki naredili kar doma na balkonu, saj je bil zelo lep dan.

Babica ima že tudi pet pravnukov, šestega pa čakamo.

Gledala sem oba bratranca in sestrično, pogledala sem tudi sebe in brata, ki je sicer šest let mlajši od mene. Kako smo vsi že odrasli. Vrnili so se mi spomini na otroštvo, ki sem ga preživela z bratrancema in sestrično. Spomnila sem se vseh naših norčij, ki smo jih kot otroci uganjali. Spominjala sem se kako smo med počitnicami veliko igrali košarko. Prišli so tudi sosedovi otroci in smo naredili pred hišo na ulici pravo košarkaško igrišče, kjer so potekala tekmovanja. Spomnila sem se, kako smo se potikali po gmajni in taborili; kako nas je vzel pokojni stric s sabo na teren, ko je hodil popravljati oddajnike. Zbasal nas je v petko (Renault 5) in smo šli. Jaz sem vedno sedela zadaj na sredini, ker sem bila najmlajša, dostikrat sta se bratranca prepirala, kdo bo sedel spredaj. Bratranca sta me večkrat vzela s sabo, če sta kam šla. Ko sem bila z njima, sem bila večinoma v fantovski družbi. Tako rada sem vedno prišla v Postojno na počitnice, ker se je vedno kaj zanimivega dogajalo. Ko smo bili otroci, se mi zdi, da smo bili bolj povezani med sabo kakor pa zdaj. Zdaj ima pa vsak svojo družino. Časi so se spremenili, nekam smo se odtujili, jaz že itak imam drugačno življenjsko pot, ki niti slučajno ni podobna kateri od njihovih.

Še posebno lepo mi je bilo takrat, ko sva šli z babico za vikend na Gorenjsko k sorodnikom. (Že) pokojni dedek naju je v petek zjutraj peljal v Tatinec (vasica pri Kranju), pustil tam in v nedeljo popoldne naju je prišel iskat. Nazadnje sem bila pri teh sorodnikih septembra lani. Obljubila sem jim, da bom prišla še kdaj, vendar ne najdem pravega dne.

Igrala sem se z otroki. Tako lepo je pestovati nasmejane dojenčke. Tevž in Tanai sta našla moj mobitel. Zanimivo jima je bilo to, da lahko s telefonom fotografiram in celo naredim video posnetek.
Predlagala sem jima, da ju fotografiram, da bosta videla kako lepa fanta sta. Z veseljem sta se mi postavila pred objektiv.

Tevž (levo – 5 let) in Tanai (desno – 2 leti)

Na facebooku imam še zdaj v profilu sliko, na kateri imam v naročju Tanaia. Takrat je bil star 14 dni. Fotografiral naju pa je pokojni stric. Kako čas hitro beži. To je ta slika. Počasi bom morala zamenjati s kakšno novejšo.

Sobota, 28.4.2012

Teta se je vrnila iz Turčije. Bratranec jo je šel iskat na Brnik. Na Brniku ga je čakala že ob sedmi uri zjutraj. Domov sta prišla okrog 9h. Bila je polna energije. Pripovedovala nam je, kje vse so se vozili; kaj vse so si ogledali. Tudi nakupila je veliko drobnarij – za vsakega od nas je imela nekaj.
Jaz sem dobila doma izdelano milo (bilo naj bi zelo zdravo), trakec za knjigo in pleteno zapestnico.

Babici so kasneje prinesli za darilo usnjeni masažni fotelj, da bo lahko udobno sedela in počivala. Seveda ni pokazala velikega navdušenja. Pri njej nikoli ne veš kaj bi rada imela. Po eni strani si želi, da bi bili vsi z njo, po drugi strani pa bi najraje bila sama. Ves čas je bilo videti kot, da praznujemo zaradi sebe in ne zaradi nje. Včeraj se je večino časa držala zase in ni je bilo med nami.
Mi (vsi njeni) smo bili na balkonu, se smejali, razpravljali, ona pa je sedela v dnevni sobi na kavču.

V reviji Jana sem prebrala članek prav o Parkinsonovi bolezni. Piše, da niso samo tresavica in oteženo gibanje (otrdelost) kot glavni elementi te bolezni, temveč so tudi prisotni razdražljivost, motnje spanja in depresija. Malce informacij sem le dobila o tej bolezni, pa čeprav iz revije. Zdaj lahko bolj razumem zakaj se babica tako čudno vede, lahko tudi razumem, zakaj je tako zaprta vase. Povezano je namreč z njeno boleznijo. Tudi, če me nekatere stvari pri njej jezijo, moram to njeno stanje spoštovati in pač potrpeti. Tako bi morali narediti vsi domači.

Mama je mislila, da bom prišla domov takoj po prihodu tete, vendar nisem, ker bi izgledalo, kot da komaj čakam, da se jih rešim. Okrog 16h sem začela počasi pakirati stvari. Babica mi je rekla, da lahko še ostanem, če želim. Povedala sem ji, da bom še prišla. Imela sem namreč drugačne načrte za današnji dan.

Ko sem prišla domov, sem najprej dala vse cunje v pranje. Malo sem posedela pri računalniku, takoj nato pa sem šla v fitnes. Imela sem občutek, kot da nisem bila v fitnesu že celo večnost. Po fitnesu sem se odpeljala v Ajdovščino k dedku in babici. Bila sta zelo vesela, da me po enem tednu spet vidita.

Nedelja, 29.4.2012

Kako je bilo lepo spet spati v svoji postelji.

Zjutraj sva z bratom šla k dedku in babici v Ajdovščino.
Jaz sem z babico »gledala« italijansko mašo po televiziji, brat pa je šel spat v dedkovo sobo. No, tudi sama sem dremala. Z mislimi sem bila drugje.

Delala sem si načrte za prihajajoči teden.
V načrtu imam seveda veliko vaditi, pisati in snemati, ampak ne vem, če se bo vse to uresničilo, ker po navadi, ko na veliko načrtujem, se nič ne zgodi, ali pa bore malo. Upam, da nekaj od tega vseeno bo, ker nekatere stvari moram dokončati. Odločila sem se, da bom v petek (4.5.) šla v Ljubljano. Najprej moram iti v Big bang po slušalke, ki jih povsod iščem. Če hočem kaj dobrega posneti, moram imeti tudi dobre slušalke. Z Evo sva že zmenjeni, da se lahko takrat oglasim pri njej na Legebitri, bova ob kavici kakšno rekli. Kot zadnja postaja, bo bila še lezbična knjižnica.

Ko se je brat zbudil, nam je skuhal kavo.
Kmalu potem sva odšla domov.

Po kosilu sem peljala avto v avtopralnico. Nenadoma me je prijelo, da sem šla s čistim avtom na Nanos – na daljši »izlet«. Šla pa sem iz smeri Podnanos gor in se peljala po vsej nanoški planoti do kmetije Abram, pa skozi Sanobor, Vrhpolje in nato dol v Vipavo. Pri kmetiji Abram je bilo (kot vedno) polno ljudi. Prvič sem šla po tisti poti iz smeri Podnanos. Nič nisem razmišljala, da bo avto spet umazan. K sreči je tri četrt poti asfaltirane, saj se po teh poteh vozi dosti turistov. Na avtu ni nič opazit, kje sem se vozila. Bil pa je lep izlet. Dostikrat me je streslo od groze, ko sem vozila po ozki vklesani cesti: na eni strani so bile skale, na drugi strani pa prepad – spodaj Vipavska dolina. Groza me je bilo ob misli, da se srečam s kakšnim avtom, ki gre proti meni. K sreči ni bilo nobenega. Ne vem, kaj bi naredila…. brrr… Ne vem, če bi si upala zapeljati čisto h kraju, da bi se mu umaknila, najbrž bi postala čisto okamnela od strahu in ne bi se mogla premaknit.

Počasi me je začelo skrbeti kaj bo z mojo glasbeno skupino. Boris, ki ima ključe od prostora, kjer imamo vaje, se mi ne javi, ko ga kličem. Pa tudi ostali člani se mi ne javijo. Zadnje skupne vaje smo imeli januarja. Bojim se, da bo vse skupaj razpadlo, vendar nočem tega. Vztrajam. Teji in fantoma vedno pošiljam nove predlagane datume za vaje. Danes sem jim spet poslala novi datum, hkrati pa sem jim povedala za tisti velepiknik, ki ga želim za svoj rojstni dan organizirati v drugi polovici avgusta.
Obrazložila sem jim kako sem si zamislila tale piknik in upam, da jih bo to motiviralo za delo. Vsaj malo upam. Piknik je predvsem mišljen za druženje s poznanimi in manj poznanimi ljudmi, ob spontanemu izvajanju žive glasbe in petja.

Proti večeru sem šla še na bencinsko črpalko temeljito počistiti avto od znotraj. Toliko prahu se je nabralo. Dobro da prevažam samo sebe, kajti sopotnik bi lahko staknil še astmo zaradi te nesnage.

Zvečer sem najprej povadila kontrabas, potem pa se lotila snemat eno otroško ljudsko pesmico v acapella verziji. Kaj pa vem, morda jo bom zapela celo na bodočem Open mic-u.

Ponedeljek, 30.4.2012

Zadnji dan v tem mesecu. Kako hitro je minil teden, pravzaprav, kako hitro je minil mesec. Jutri je že prvi maj. Dnevi so že dolgi, lepi, sončni in topli. Danes sem menjala garderobo in si uredila garderobno omaro.

Po kosilu sem še snemala tisto pesmico v acapella verziji. Vse glasove sem sicer že posnela, jim dodala odmev in jih obdelala z EQ (equilaizer), vendar moram nekatere glasove še enkrat posneti bolj ritmično točno. Na koncu naredim miks. Ko bo vse to končano, bom dala posnetek Andreju, da naredi mastering. Andrej mi je namreč lani dal odličen program za snemanje. Imela sem pri njem celo inštrukcije kako ta program uporabljati. Od njega sem odkupila še nekaj kosov snemalne opreme.
Tako, da od takrat snemam kar doma. Sam ima pa boljšo opremo za snemanje, tako da za končno obdelavo posnetkov kot je mastering, dam kar njemu. Najtežje je snemati vokal.

Pozno popoldne sva šle z mamo v Qlandio v Novo Gorico po nakupih. Kupila sem si kavbojke in telovadne copat v stilu All stark, vendar so znamke Lotto. So modre barve in ob straneh imajo zanimiv vzorec. V eni izmed trgovin z oblačili sem srečala Iztoka, nekdanjega privatnega učitelja kontrabasa. Pri njem sem najprej osvojila osnove igranja. Potem me je uvajal bolj v jazz kot v klasiko. Nekaj časa je honorarno učil na ajdovski glasbeni šoli. Ko je glasbena šola zaposlila tistega samovšečnega Ljubljančana, je moral iti proč. Zdaj igra v Big bandu Nova Gorica. Bila sem tako vesela, da sva se po dolgem času srečala. Vprašal me je če še hodim h Štefanu. Predstavil mi je svoje dekle Mojco. Tudi ona igra harmoniko. Ko smo se poslovili mi je na pol v šali, na pol pa zares rekel naj mu sporočim, ko bom imela kakšen koncert.

Po opravljenih nakupih sva z mamo šli še na sladoled.

Preden sva šli domov, sva se ustavili še pri babici in dedku v Ajdovščini. Mama je dedku pripravila zdravila za naslednji dan. Nato sva še malo posedeli z njima. Kmalu potem sva šli v Vipavo.

Doma sem nekaj na hitro pojedla in spet šla ven. Z avtom sem se peljala malo naokrog pogledat, če ljudje kurijo kresove. Veliko kresov sem videla.

Šla sem do Podkraja. To je malo bolj velika vas na gori. Vas Podkraj se nahaja nekako na stičišču Nanosa in Trnovskega gozda. Prvič sem se peljala po tisti cesti od Cola do Podkraja. No, nedvomno sem se v mladosti s kom že prej peljala. Ne spomnim se. Tokrat sem šla prvič sama, s svojim avtom in po zelo dolgem času. Imajo desetkrat boljšo cesto, kot jo imamo mi v dolini.
Je široka, gladka, osvetljena … užitek se je bilo peljati po njej. Človek se počuti prav varen. In tako lepa pokrajina … na trenutke se mi je zazdelo, kot da sem v čisto drugem svetu in ne na gori.

V sosednji vasi Bela (nekaj metrov pred Podkrajem) je bil res velik kres. Mislim, da so bili vsi prebivalci obeh vasi zbrani ob ognju. Gorjani, kot jim rečemo mi z doline, so med sabo precej povezani. Med sabo si pomagajo; med sabo se družijo; se zabavajo, so preprosti. So čisto nasprotje od hinavskih, samovšečnih, vzvišenih in zahrbtnih Vipavcev.

Bliže h kresu pa nisem šla. Bilo mi je lepše ga opazovat od daleč.

Pišeš?
Poješ?
Govoriš?
Dihaš?
Poslušaš?
Stojiš ?

In vse to počneš na edinstven način? Imaš kak drug talent, ki bi ga delil/a z nami ali pa morda nimaš nobenega talenta, a v poplavi talentov vseh vrst pomanjkanje talenta šteješ kot svoj talent?

Če si vsaj na eno vprašanje odgovoril/a z DA, potem vabljen/a, da svoje zadovoljstvo, veselje ali ogorčenje izraziš v četrtek zvečer v Cafe Open!

Na open.mic se je potrebno predhodno prijaviti do torka, 22. 5. 2012. Izpolnite prijavnico in jo pošljete na info@cabaret-meta.si. Za vse ostale informacije: Meta 031 338 613 ali info@open.si.

Dobrodošla tudi publika, zato lepo povabljeni tudi vsi, ki tokrat izjemoma ne nameravate nastopiti!