Cafe Open

Ksenija Jus – 7. do 13. maj 2012

Posted on 13. May, 2012 by B.R. in 05. Ksenija Jus, open.dnevnik

PRAVLJICA O AKTUALNEM DOGAJANJU V DEŽELI ONSTRAN LUNINEGA OBROČA

Foto: Barbara Berce

(zgodba je fikcija, vsi liki v njen so plod domišljije, vsaka podobnost z resničnostjo je zgolj naključna, slovnične napake niso naključje)

Ko smo otroci tanzicije daleč zadaj, v neprecenljivih letih zgodnje mladosti, ki se je takrat imenovala “prehod iz socializma na tržno gospodarstvo”, iskali poti do nejasne prihodnosti, se nam (vsaj tistim, ki smo že kot najstniki in najstnice vedeli, da je kultura srce in možganska celica, še več, smisel našega obstoja) niti približno ni sanjalo, da bomo profesionalni umetniki in umetnice na pragu srednjih let, torej čez 20 oziroma 25 let v letu hlapčevem po Cankarju: 2012, proglašeni za sistemske prostitutke. In ne samo to! Iz vladnega kabineta dežele onstran luninega obroča so nekega dne na vse, ki se poklicno – tako ali drugače – ukvarjamo s kulturo v najširšem pomenu besede, naslovili vabilo kulturnim ustvarjalcem k sodelovanju pri organizaciji in izvedbi državnih proslav v letu 2012. S tem so kulturnemu ljudstvu prišepnili, da glede na dejstvo, “da sodelovanje na njih (državnih proslavah) za umetnike predstavlja posebno čast in izziv ter hkrati omogoča tudi svojevrstno promocijo”, kar v praksi pomeni, da lahko zdaj državi “damo zastonj”. Brez kondoma. Ker po tem, posle jebade, da ne bo pomote, nema kajade, bo pa izdelana lista “padlih, pojebclanih in radodajskih – z eno besedo vrhunskih!” Upss. Kako že gre tisti napev iz mladostnih časov naših staršev: Proletarci vseh dežel, jebajte se in rastite! Zastonj! Extra akcija! Samo danes! Ampak to še ni vse! Če se prijavite v naslednjih petih minutah, vas mentalno posilimo še v ušesa, oči, v nos in se vam na koncu podelamo v usta! Dragi prjatli fašisti! Dragi prjatli kapitalisti! Dragi priatli ex-komunisti! (če sem koga izpustila, se opravičujem, ker mi nekje zadaj v malih možganih odzvanja legendarni: isti…isti…isti…).

Nekateri ustvarjamo od svojih rosnih začetkov brez državnega denarja, brez dobro plačanih državnih služb, brez državnih privilegijev, brez vipotov na lokalni ali na državni ravni. In plačujemo davke ravno tako kot vsi iz kategorije isti…isti…isti. Določeni posamezniki ali posamezne organizacije, ki so nas občasno pripravljene podpirati, nam sicer vsake toliko navržejo drobižek ali za nas zastavijo kakšno besedo, ker se potem počutijo odlično, da so “dobrodelni”… In pri tem se kariera mnogih “zares vrhunskih”, a načrtno prezrtih ustavi. Če ravno ne tacaš iz dreka v drek, si sovražnik vseh! Črnih, belih, rdečih, modrih, zelenih in kar jih še je, sinov sloveče matere… To, kar vladni uradniki aktualne državne oblasti pozabljajo (in na kar so vladni uradniki prejšnjih aktualnih državnih oblasti pozabljali enako vneto in dosledno), je dejstvo, da ljudje živeči in ustvarjajoči v deželi onstran luninega obroča (še) nismo v celoti retardirani (pardon: skorumpirani). Za duševno motnjo imenovano Retard – Skorumpart sindrom, je danes dovolj, da imaš pri sebi osebni dokument, ki dokazuje, da pripadaš “luninemu obroču” in če si v tej deželi rojen, obstaja resna možnost, da se v srednjih in zrelih letih pri večini (po)kažejo resne posledice težke – ne nujno dedne – duševne bolezni: Psyhosis luninis obročiskus. No, da je še pravica na tem svetu, dokazujejo statistični podatki, da se omenjena bolezen v tej deželi od devetdesetih let prejšnjega stoletja bohoti med profesionalnim politiki in ekonomisti – zlasti med tistimi, ki zasedajo mesta v najvišjiih državnih uradih. Hmm… Ali je morda to povezano z dobro plačo? Kako že gre referen tiste pesemi: S polno ritjo je lahko srat??? Koliko danes stane dobra plača? Je še vedno dovolj, da je naš ali naša, ali je potrebno več… Ne vem, ne sledim trenutnim trendom;) in – jebi ga, evidentno nimam pravih frendov!

Domnevam, da je vabilo k sodelovanju pri državnih proslavah posledica ene od oblik – prej omenjenih – duševne motnje in duševne bolezni. Kdo pri zdravi pameti bi namreč vabil kulturnike in umetnike k nekajmesečnemu zastonjskemu delu (temu drugače rečemo tudi delo na črno, kar je v neki državi paralelnega sveta kazensko sankcionirano) in pri tem niti ne pomislil na možnost, da bi bilo za trenutno – akutno krizno obdobje – najbolje, da raje k sodelovanju pri oblikovanju državnih proslav povabili “dobro situirane vrhunske umetnike”, ki bi morali za sodelovanje plačati enkratno kotizacijo v vrednosti, recimo ene povprečne direktorske plače dežele onstran luninih obročov, kar znaša – med prjatli – tam nekje okoli 10 000 do 15 000 ojrotov. Omenjena kotizacija bi vrhunskim umetnikom seveda predstavljala posebno čast in izziv ter jim hkrati omogočila svojevrstno promocijo, državni proračun pa obogatila za miljonček ojrotov ali dva. Odvisno od števila povabljenih. Ampak državna proslava je pač državna proslava. Pri tem se ne špara. Povabit jih treba vsaj tisoč! …in pol seštet dobiček… Saj denar res ni problem, sploh če se k sodelovanju povabijo vrhunski umetniki, nalovdani s “prestižom” domačih in mednarodnih nagrad ali po domače: z ojroti, ki jih vrhunski umetniki vlečejo iz državne štale kat tako. Iz dvajsetletne navade recimo. Ali pa, ker so vrhunski. Če niso vrhunski oni, morajo biti vrhunski vsaj njihovi prijateji! Tisti, ki sedijo v komisijah. Tisti, ki določajo kriterije vrhunskosti in ki so čisto slučajno njihovi družinski znanci ali pa njihovi dobri “družinski prijatelji od prijateljev”. Včasih je dovolj, da se poznajo otroci. Ali pa psi. Ali še preprosteje, včasih je dovolj, da imaš pravo člansko izkaznico. Tudi jaz jo imam. Sem Homo Sapiens. Ampak v deželi onstran luninega obroča ta ne velja. Humanizem ne šteje in alkohol škodi. Neumnost pa baje ne! Kakorkoli, državni proslavi bosta – kot vedno – tudi letos izvedeni “vrhunsko”, tako ali drugače. V to ne dvomim. Mene tam seveda ne bo. Nikoli nisem bila “pri dvornemu koritu” in dvomim, da se bodo stvari, ki bi mi omogočile “lahkotnejšo” ustvarjalnost, v prihodnosti dramatično spremenile. Še vedno delam na “polno”, čeprav svoje projekte financiram sama, s svojo iznajdljivostjo in predvsem z Delom. Pazim otroke, perem posodo, pobiram smeti, kidam drek iz mentalne štale, delam kar je potrebno, da lahko ustvarjam. Ne živim na “kredo”, ker ne morem. Kredita zame ni, prav tako v mojem svetu ni regresov in ne bolniških. Ni sejnin, ni božičnic, baka s kolačima me je očitno povsem obšla;) In zato sem ji hvaležna. Imam status samostojne ustvarjalke na področju kulture s pravico (ki jo moram vsaka tri leta dokazovati in podaljševati) do plačevanja prispevkov iz naslova Ministrstva za vejice, rogovile, bradavice in in druge spolno nalezljive bolezni ali kako se zdaj že ta reč imenuje… In po zadnjih novicah iz dežele onstran luninega obroča, kmalu tudi teh statusov več ne bo. Ostali bodo samo za tiste “vrhunske”, ki se bodo znašli znotraj luninega obroča. In ki bodo znali kakšno domačo zaigrati na frajtonarco. Ostala “siromašna” klientela kulturne prostitucije pa se lahko “jebe” na suho. Zastonj. Pohitite, ponudba velja samo še nekaj dni!

Ksenija Jus, na most intergalaktične vesoljse ladje Sirijus: Črni safari se plazi po fari… Na deželo onstran luninega obroča je padla noč. Temna noč… Lahko noč.