Cafe Open

Eva Gračanin – 4. do 10. junij 2012

Posted on 10. Jun, 2012 by B.R. in 06. Eva Gračanin, open.dnevnik

Eva Gračanin je antifašistka, ateistka, čefurka, feminisitka in vse ostalo, kar si prilepi sama ali ji prilepijo drugi. Ali kot pravi njen prijetelj: “Mala, crna i zajebena.”*

Ponedeljek, 4. junij 2012

Dobrodošli na otvoritvi moje kante za smeti, iz katere vam bom smetila do konca meseca. Tole pisanje ne bo imelo rdeče niti, kot je nima niti moje življenje. Če iščete »Ordnung und Disziplin«, berete napačen dnevnik. Meni ljubi avtor Kurt Vonnegut je v knjigi Zajtrk prvakov zapisal: »Naj drugi vnašajo red v kaos. Jaz bom vnašal kaos v red.«

Red vedno nosi vsaj kanček vsaj enega od fašizmov. Zato vnašanje kaosa v red razumem kot antifašistično delovanje. In kot zanimivost: črkovalnik v urejevalniku besedil, ki je v lasti velikega tehnološkega podjetja, ki je v lasti velikega filantropa, mi je besedo fašizem v množini podčrtal z rdečo. Kot opomnik, da je fašizem samo en.

Torek, 5. junij 2012

Zjutraj še zadnje mentalne priprave na Dneve raznolikosti, ki jih danes in jutri na Prešercu v Ljubljani organizirajo Inštitut za afriške študije, Agencija IN in Evropska mreža za enakost spolov. Od 12. do 19. ure ima Legebitra tam stojnico. Najbolj pisano, seveda. Neverjetno, koliko ljudi pritegne razgrnjena mavrična zastava. Med njimi tudi take, zaradi katerih so mentalne priprave nujne.

K stojnici, pa naj bo ta v okviru mladinske tržnice, Festivala prostovoljstva, Bazarja nevladnih organizacij ipd., vedno pristopi vsaj en belopolt, heteroseksualen Slovenec, star okrog 35 let, ki ob omembi Legebitre avtomatično pomisli na seks. In potem reče: »Oh, kakšna škoda, da si lezbijka.« Ali pa vpraša: »Kje lahko dobim lezbično pornografijo?«

Z leti sem se naučila upravljati s tovrstnimi situacijami. Se pa v njih še vedno počutim nelagodno. Pri tem vedno razmišljam o vlogi pornografske industrije, ki je seks med ženskama/ženskami (tukaj namenoma nisem uporabila besedne zveze lezbični seks) povzdignila v ultimativno spolno fantazijo povprečnega heteroseksualnega moškega, ki živi v t. i. zahodnem kulturnem okolju.

Vem, da lajam v napačno karavano, ampak to moram stresti iz svoje kante za smeti. Pornografski izdelki, vključno s filmi so fikcija. Zato me zanima, kako lahko odrasel moški fikcijo projicira na življenje tu in zdaj? Si predstavljate, kaj bi mi rekel povprečen heteroseksualen moški, če bi jaz verjela, da lahko tako kot glavna junakinja v telenoveli spoznam bogatega princa na belem konju, s katerim se po težkih preizkušnjah, ki mi jih postavlja njegova zlobna mati, poročim in živim srečno do konca svojih dni?

In če se sprašujete: Dan ob stojnici je bil lušten in na čase tudi zanimiv. Sem pa vesela, da ga je konec.

Sreda, 6. junij 2012

Ova noč nije bila moj dan. Če citiram bivšega reprezentanta slovenske enajsterice, Sebastjana Cimirotića. (Ja, Cimirotić z i-jem. Tako vsaj pravita moja sestra Ida, velika poznavalka nogometa, in Wikipedia.)

V glavnem… Zjutraj en kup mejlov. Potem en kup malih stvari, ki požrejo ogromno časa in energije, učinka pa skoraj nobenega. Prekladam račune in fotokopije, papirje in papirčke, odgovarjam na telefonske klice. Vse naredim samo na pol. Pri delu me vedno nekdo zmoti in potem dokončujem nekaj, za kar sem že pozabila, čemu je namenjeno.

Sovražim prekladanje papirjev v naglici. Zakuha mi. In ker ni nikogar drugega v pisarni, se spravim nad Mitjo. Roke dam v bok in z očitajočim, povišanim glasom rečem: »Samo še enkrat naj mi en reče, da moram dokončati faks! Kako naj ga dokončam? Glej! Glej, kakš’n ‘mam!« Mitja samo malce začudeno gleda. Ne reče nič. Že ve, da je pri tovrstnih izbruhih bolje biti tiho.

Čez pol ure sem že mirna. Frfotam po pisarni in prekladam papirje. Vmes prideta še dva fanta iz Roga. Crknil jim je generator pa sta se prišla dogovorit, kako bi jim lahko pri Legebitri odstopili elektriko. Vidita, da je napeljeva ok, da pa bi vseeno pogledala, če imamo trifazno vtičnico (se mi zdi). Pri tem jima pomagam. Najdem neko vtičnico, ki ima tri luknje. Vsa vesela vprašam: »A je to?« »Ne, to je za telefon,« slišim izza hrbta.

Dobro. Legebitra nima trifazne vtičnice. Prav tako nima luči v WC-ju. Lulamo in kakamo kar pod žarometi. No, zdaj samo še enim. Pri drugem je crknila žarnica. Nimamo stikala za luč v moji pisarni. Luč prižigamo in ugašamo z vklapljanjem in izklapljanjem varovalke. Nimamo stikala za ventilator v WC-ju. Oziroma sem ga jaz pokvarila, ker sem se delala, da znam popravit luč. Tako tudi tu uporabljamo trik z varovalko. In ko vklopiš ventilator začne ušesaparajoče tulit, zato ga moraš z ročajem metle butniti, da se ropotanje zniža na ušesom prijazne decibele.

Ne dela nam gretje. Tako da se pozimi grejemo s kaloriferji. In če imaš prižgana oba kaloriferja, vse luči, štiri računalnike, ventilator in potem vklopiš še grelec za vodo, vrže ven ta glavno varovalko in vsi smo v temi, mrazu in neznanju.

Ampak je po svoje romantično. Mislim… Kdo lahko v dnevniškem zapisu naklada o električni napeljavi? Aja, pa še to: Umivalnik v WC-ju je razbit. Sem pomivala kozarec pa mi je padel iz rok. Kozarec je ostal cel, umivalnik pa je počil. Go figure.

Četrtek, 7. junij 2012

Spet sem bila na obisku pri prijatelju bolnišnici dr. Petra Držaja, kjer okreva po dveh operacijah. In ko sem se ozirala po sobi, sem ugotovila, da je na vsakemu kosu pohištva ploščica z napisom »Klinični center« in pod tem »ODPISANO«. Sicer zagovarjam načelo, da je treba stvari obnoviti in še naprej uporabljati. Kljub temu pa me je preplavil občutek sramu. Isti občutek, ki me je preplavil, ko sem izvedela, da sta moji teti babici, ki je ležala v bolnišnici v Banjaluki, nosili pižame, posteljnino in hrano. Takrat sem si mislila, da je v Sloveniji vsaj v bolnišnicah vsa potrebna, najnovejša oprema. Jebiga. Sem naivna do daske.

Petek, 8. junij 2012

Mami sem končno povedala, da grem jutri na pride v Split. Cel teden sem zbirala pogum. Spet sem se morala mentalno pripravljati na vse (ne)možne reakcije. Pri tem sem izpustila samo eno možnost. Tisto, ki se je potem dejansko realizirala. Tole je približni posnetek izseka pogovora:

Jaz: Ej, a bomo ta vikend imel’ piknik?
Oče: Ne. Dež bo.
Jaz: Ok. Ker jest grem jutr’ u Split. Na parado ponosa.
Mami: A k’r v Split? Joj, Eva, to je t’ko dolga vožnja. Tole izpostavljanje na cesti … (sledi hudournik besed o nevarnosti na cesti)

Izbuljim oči in si mislim: A ona to resno? Vožnja jo skrbi. Najbrž ve, da bodo fašisti potegnili ta kratko ob morebitnem srečanju z mano.

Sobota, 9. junij 2012

Vstanem ob 4.30. Ne čutim vznemirjanja. V glavi imam jasno sliko dneva. Ob pogledu v ogledalo dobim občutek, da sem tole enkrat že doživela. Najbrž prejšnje jutro, ko sem se pogledala v ogledalo. Ampak jaz raje izberem razlago, da sem današnji dan enkrat sanjala, kar je dodatno zagotovilo, da bo vse v redu oz. v kaosu.

Ob 6.10 sem na Metelkovi pred Tiflo. Pijanega folka je kolikor hočeš. Zagledam Danielleja, ki veselo prepeva. Skupaj počakava na Nacha, njegovega fanta in novega barmana v Tifli. Skupaj gremo v Split.

Ob 6.40 smo v mojem deset let starem korejcu. Pičimo na jug. Jaz, Danielle, Nacho in vonj iz Tiffanyja. Saj veste, tista unikatna mešanica piva, cigaret, švica in urina.

Ob 7.45 tik pred mejnim prehodom Obrežje – Bregana poberemo še Franeka. Predstavim mu sopotnika in se opravičim zaradi petega – vonja iz Tifle. Malo me je strah, da nas prav zaradi tega ne bodo pustili čez mejo. Vem, totalna bedarija. Ampak vseeno skušam pred mejo prezračiti avto. Neuspešno.

8.05: Uspešno smo prestali obe mejni kontroli.

Od 8.05 do 12.30 se vozimo po avtocesti in se večkrat ustavljamo. Vsi trije sopotniki spijo ali dremajo. Družbo mi dela samo peti potnik. Na tej točki ne vem več, ali je vonj iz Tifle res še vedno prisoten ali pa je le še produkt moje domišljije.

12.30 – 13.10: Na zadnji cestninski postaji pred Splitom je več policijskih vozil in kombijev. Na vsakem nadvozu, avtobusnem postajališču, na naključnih (vsaj meni se zdi tako) mestih ob cesti so policisti in policistke v polni bojni opremi. Začutim rahlo nelagodje. Oborožene osebe mi ne vzbujajo občutka varnosti. Ampak sem vesela, da končno nekaj čutim. Garmin nas pripelje do parkirišča. Včeraj sem si na Googlovem satelitskem posnetki ogledala Split, zato od oka vem, v kateri smeri je park Đardin, točka zbiranja.

13.10 – 13.20: Fantje hodijo kot poblazneli. S svojimi kratkimi, a hitrimi koraki jih težko dohajam. Prva policijska kontrola je tik pred Đardinom. Dvometerski hrust, ki ima toliko čez ramena kot jaz v višino, sumljivo vpraša, kam gremo. Seveda ne mene. Ampak fante. Vendar mi ti vseeno prepustijo besedo. Policist nas pospremi do druge policijske kontrole. Ena vrsta je za ženske, druga za moške. Pregledajo nam torbe, čevlje in nas pretipajo. Meni je hecno, da me na paradi ponosa pretipa ženska.

13.40 – 15.00: Končno v prvem mavričnem balončku. Đardin je obkrožen s policijo. V njem vlada veselo in glasno vzdušje. Po nekaj minutah zagledam Stevana, gejevsekga aktivista iz Podgorice. Sledijo oglušujoči zvoki navdušenja, rahlo poskakovanje, objemanje in poljubljanje. Potem zagledam Branimirja, gejevskega aktivista iz Zagreba. Ritual pozdravljanja se ponovi. Srečam še Mateo, lezbično aktivistko iz Splita, in v glavi se mi začne rolat’ komad jugo grupe Električni orgazam »Igra rokenrol cela Jugoslavija«.

15.00: Povorka krene po splitskih ulicah. Čisto kratek sprehod je to. Z obeh strani očeladani policisti in policistke. Nekateri snemajo dogajanje. Nekateri stojijo na barikadah na križiščih ulic in uličic. Zadržujejo nasmejane ljudi, ki nam mahajo, ali mrke gologlave mladeniče, ki dvigujejo sredince in snemajo/fotografirajo povorko. Tistim, ki molijo sredinec v zrak, pošljem poljubček ali dva. Kar, pričakovano, povzroči še bolj divje mahanje s sredincem. V svoji predvidljivosti so dolgočasni za umret. V glavi pa se mi rola: »Igra rokenrol cela Jugoslavija. Sve se oko mene ispravlja in savija …«

15.15 – 16.30: Povorka se ustavi na rivi pred zgradbo Splitske banke. Zdaj smo v drugem mavričnem mehurčku. Vroče je in soparno. Kamnita tla so razbeljena. Voda v plastenkah izgine kot kafra. Iz zvočnikov doni glasna glasba.

Okrog nas dve vrsti policistov, dve vrsti kovinskih ograj in vmesni prazni prostor – nikogaršnja zemlja. V zraku, poleg vlage in soli, policijski helikopter. Na morju policijska patrulja. Peščica fašistov je daleč, daleč, daleč stran. Res ne vem, zakaj vztrajajo na tej sopari. Ničesar ne morejo storiti. Komaj nas vidijo. Tudi mi njih. Ampak nas vsaj slišijo. Mi njih ne.

Sledijo govori. Ploskanje. Žvižganje. Glasovi odobravanja. Ob besedah prve govornice Mirjane Kučer, koordinatorice pri društvu Domine, dobim kurjo polt. Reče, da je živeti življenje manjšine pogumno. Vedno sem hotela biti manjšina. Pa me je večina vedno tlačila v mainstream. Ker nikoli nihče ni vprašal, kdo sem. Preprosto so predvidevali. Zdaj vsaj, ko omenim, kje delam, mislijo, da sem del manjšine. Še vedno sicer ne vprašajo, kdo sem. Predvidevajo. Ampak v tem primeru mi njihovo predvidevanje ustreza.

Vmes še večkrat dobim kurjo polt. Samo da ne vem več, ali zaradi navdihujočih besed in vzdušja ali zaradi mile oblike sončarice.

S priredbami hrvaškega fašističnega pevca Marka Perkovića – Thompsona nastopi lezbični pevski zbor Lezbor. Dekleta so fantastična. Oblečena so v uniforme hrvaške policije: temnomoder kombinezon z neprebojnim jopičem, temnomodra baretka, ščitniki za kolena, pendreki, transparentni ščiti. Kljub temu meni v glavi še vedno doni: »Igra rokenrol cela Jugoslavija. Sve se oko tebe ispravlja i savija …«.

16.30 – 17.30: Organizatorji nas vse, ki še vztrajamo na soncu, povabijo na okrepčilo v prostore društva Domine, v mavrični mehurček številka tri. Še vedno nas spremlja policija in obkoli vhod v hišo, kjer domujejo Domine. Z Branimirjem v šali razmišljava o jugoslovanski paradi ponosa, ki bi lahko bila priredba štafete mladosti.

17.30 – 17.40: Do mojega starega korejca nas odpelje kriminalist. Ko izstopimo iz njegovega avta, me pograbi panika. Nismo več v mavričnem mehurčku. Avtomobilski ključi mi padejo na tla. V angleščini se opravičujem in povem, da me grabi panika in da se bom že zbrala. Delam se, da mirim svoje sopotnike. V resnici mirim samo sebe. Zapeljem s parkirišča in potem ugotovim, da so vse ceste enosmerne. Panika se stopnjuje. Vdihnem. Naredim prekršek. Obrnem kar sredi ceste in prevozim polno črto. Na križišču mi ob speljevanju crkne avto. Spet vdihnem. Speljem. Želim si čim prej stran.

17.40 -00.00: Obožujem vožnjo. Ne čutim nobene utrujenosti. Franek prijetno razglablja o vsem mogočem vse do Zagreba, kjer ga odložimo. Nacho in Danielle spita. Adrenalin mi začne popuščati šele, ko prečkamo mejo. Sicer ne vem, zakaj. Dežela na sončni strani Alp je enako fašistična in homofobična.

Opomba: Ure so približki. Prav tako opisano dogajanje.

Nedelja, 10. junij 2012

Ničesar več ne morem napisati. Kanta za smeti je prazna.

*Majhna, črna in zajebana.