Cafe Open

Suzana Tratnik – 25. do 31. januar 2010

Posted on 31. Jan, 2010 by B.R. in Suzana Tratnik, open.dnevnik

Suzana Tratnik, pisateljica, prevajalka, publicistka in lezbična aktivistka

Ponedeljek, 25. januar 2010

Listala sem virtualno novo številko naše glbt-revije Narobe in med drugim prebrala tudi zanimiv intervju z dr. Matjažem Lunačkom. Citiram njegov odgovor na vprašanje o pričakovani heteroseksualnosti: »Ljudje si verjetno preko takšnih banalnih idej, kot je ideja o interesu vrste, predstavljajo, da je takšen rezultat pravi. Gre za normopatijo. Zanimiv izraz, ne? Normopati so tisti, ki se oklepajo in zagovarjajo nekaj, kar je družbeno normirano, in niso odprti za nek drug pogled.«
Normopatija – carski izraz! Končno izraz za vse tiste besede, ki smo jih slišali v življenju, da je to pač tako in da vsi tako delajo. Torej že mora biti prav, ali pa vsaj zanesljivo. Če kar koli drugače narediš, se zamisli, zakaj nisi ravnal tako, kot se pač običajno dela. Prve take stvari, ko se ti zdi, da si v nekaj dreznil, ne da bi vedel, se spomnim z osnovnošolske valete. Neka sošolka me je vprašala, kaj bom vendar oblekla za podelitev spričeval in valeto, če nimam nobenega krila in sem vedno v kavbojkah. Pa sem rekla, da pač navadne hlače in da ne mislim obleči krila samo zato, ker vsi mislijo, da tako mora biti. Nakar se je sošolka zgrozila nad mano in mi je rekla, da v hlačah pač ne bom »smela« na podelitev in na valeto. Ni pa mi znala odgovoriti, kdo mi lahko to prepreči. Potem sem prišla v belih hlačah po spričevalo in se ni zgodilo nič. Res pa je, da nisem dolgo ostala. Ampak ta pritisk, kako je treba ravnati, ker je tako edino prav, sicer boš okolje jezil, je bil hujši, oprijemljivejši od samega dejanja.

Torek, 26. januar 2010

Danes sem se domislila še ene take normopatske zadeve, tokrat iz srednje šole. Maturantski ples pa to. V našem razredu nas je bilo kar 15, ki nismo hodili na plesne vaje in nismo šli na ples, misleč, da to že ni za nas, ljubiteljice in ljubiteljice rocka in jeansa, in da so take prireditve malomeščanske. V razredu smo se veliko kregali okoli tega, saj tisti, ki so se udeležili maturantskega plesa, niso hoteli obveljali za malomeščane. No, potem smo pripadniki/ce jeans generacije šli na alternativno zabavo – kmečki turizem na Goriškem.
Kakor koli že, moji starši se niso sekirali okoli tega. Saj sem bila že dost velika, da sem lahko zganjala velike šale. Zelo pa je skrbelo neko našo starejšo znanko, ki me je povabila na kavo in me poskušala prepričati, naj vendar grem na ples, sicer se bom zelo kesala, ko bom velika in bom »malo drugače mislila« (se pravi, bom bolj normirana in pri pameti). Sama namreč zaradi smrti v družini ni mogla na svoj maturantski ples, za kar ji je še zdaj žal. Meni pa ne bi bilo treba, da bi mi bilo vse življenje žal, ker lahko grem. Pa sem ji rekla, da je moja premišljena odločitev, da ne grem. In res mi nikoli ni bilo žal, da nisem šla.
Kot že napisano v prejšnji rundi dnevnika: žal mi je, ker nisem šla za tistim našim mačkom, ki mi je hotel nekaj pokazati v koruzi, in žal mi je, ker se nisem javila za cirkuško pomočnico pred davnimi leti v Amsterdamu.
Danes smo po pričanju na sodišču šli na kafe. Roman je povedal, da je Novinarsko častno razsodišče v primeru pisanja o istospolnih parih v Družini presodilo, da je novinarka tega časopisa kršila tri člene novinarskega etičnega kodeksa. Vaskotu so všeč moje kolumne, ker na široko zajamem stvari ali kako že, ne vem točno, sem bila malo v zadregi. Pa da drugače razmišlja, kot je pred leti, ko je mislil, da moramo biti vsi glbt skupaj, homogeni, ne pa imeti različne inciative in skupine, ki so seveda marsikdaj tudi nekompatibilne. Potem sem mu rekla, da se spomnim, ko smo se enkrat srečali v biljardnici in mi je v pogovoru o tem, kaj je treba narediti z aktivizmom (in izkoristiti spletne možnosti do fula), rekel, da me je cajt povozil in skupaj z mano stare aktivist(k)e. Odvrnil je, da res ne ve, da je to rekel, da pa je spil nekaj unionov, no, jaz pa Ganca pa takrat seveda nekaj laških. Urška je komentirala, da je torej šlo za nesporazum med unionom in laškim. Mitja pa je jedel rogljič z marmelado.
Danes je en rožnat film na Kanalu A: Nekaj rožnatega (Touck of Pink), Kanada/VB, 2004, r. Ian Iqbal Rashid. Celo komedija.
Saj včasih res na široko zajemam, od mačka Sherlocka v koruzi do valete in cirkusa.

Sreda, 27. januar 2010

Alim živi s svojim fantom v Londonu in se ne meni ravno za svoje muslimanske-pakistanske korenine, ima se za sodobnega fanta, tudi veren ni, je filmski fotograf in predvsem zagatne situacije rešuje tako, da se pogovarja z duhom igralca Caryja Granta. Preganja ga (v smislu »haunting«) njegova družina, zlasti mama, ki živi v Kanadi. Ko pride na obisk, mu ves čas najeda, kako drugi otroci staršem kupujejo hiše z vrtovi, na katerih so iz krasnega grmičevja izoblikovane razne živali, njen sin pa živi v najemniškem stanovanju s popolnim tujcem in to v Londonu, v katerem ni kaj videti. V nekem trenutku se mama sicer zbliža z Alimovim fantom, a odide na vrat na nos in skrajno razočarana, ko izve, da sta par. Hm, čeprav je film narejen lahkotno, se mi v bistvu ni zdel nič kaj smešen, kajti take družinske lovke, prepredene s tradicionalnimi zahtevami po poroki (najmanj s premožno nevrokirurginjo), z nevprašljivostjo vere in s postavljanjem krvnih vezi na prvo in edino mesto, so grozljivo normopatske, zadušljive in ubijajoče. Potem se Alim nenadoma odpravi k materi v Kanado in oba skupaj lažeta sorodnikom, da ima punco, ki dela v OZN (to je sestra njegovega partnerja). Evo, tu sem pa zaspala – spet. Ima kdo ta DVD?

Četrtek, 28. januar 2010

Najprej še o normopatiji, veliko zanimivih stvari na tej spletni strani: http://www.psychnews.us/normopathy.html
Med drugim tudi to, da ima vsak pravico do lastnega mnenja, ne pa tudi do »lastnih dejstev«. Pa da je meja med normopatom in psihopatom tanka.

No, včeraj je bil zelo dobro obiskan pogovor z dr. Matjažem Lunačkom v Opnu. Sicer mislim, da so se od njega pričakovali konkretni odgovori oziroma »potrditev«, da so gejevske in lezbične družine okej in istospolna usmerjenost povsem legitimna, vendar je na taka vprašanja odgovarjal posredno in vrednostno neopredeljeno, nikakor ne v slogu pro&contra. Pa vendar jasno. Proti koncu pogovora je nenačrtovano prišlo do krajše situacije »soočanja različnih mnenj«. Mitja Blažič, ki je vodil pogovor, je imel tudi pripravljeno vprašanje o tem, kako in zakaj utemeljujejo nezdravost in neprimernost istospolnega starševstva nasprotniki novega predloga družinskega zakona. In ker je bil eden od teh, teoretski psihoanalitik mag. Roman Vodeb, ravno tam, se je Mitja počutil dolžnega, da ga opozori, da bo citiral mnenje z njegovega bloga. Tako se je Vodeb vključil v debato, čeprav si tega ni želel in si tega ni želelo niti občinstvo, ker so prišli poslušat pogovor z Lunačkom – kar je tudi izrecno povedal Roman Kuhar, rekoč, da je sit teh pro&contra izvajanj, ki ne peljejo nikamor.
Ljudi še vedno zelo zaposluje vprašanje, od kod oziroma zakaj nagnjenost k istemu spolu. Spomnim se, da sem pred kakimi petnajstimi leti v K4 srečala neko prikrito lezbijko, ki se je hotela pogovarjati z mano kot z aktivistko (ampak je pazila, da je prijatelji ne bi videli z menoj). Njeno prvo vprašanje pa je bilo, zakaj je vendar ona lezbijka, in da ji bom jaz, ki sem marsikaj prebrala, na to gotovo znala odgovoriti. Moj odgovor je bil, da me ne zanima, zakaj je nekdo homoseksualen (ali pa heteroseksualen), ampak me prej zanima, kako živeti kvalitetno kot lezbijka v večinski, drugačnosti razmeroma nenaklonjeni družbi, kako se upreti tem sodbam in stereotipom, ne da bi bil nenehno v neproduktivni vojni z okoljem. Tako mislim še danes. Vzrokoslovje – my ass.
Pa še to. S psihoanalizo sem se podrobneje seznanila na podiplomskem študiju na ISH-ju, ko sem poslušala predavanja dr. Dušana Rutarja in dr. Bogdana Lešnika, pa dr. Evo Bahovec, dr. Rastka Močnika itn. Prej nisem vedela veliko o tem, sem sicer prebrala nekaj Freudovih del, ampak površno. No, saj to tudi ni enostavno brati. Kot je rekel Rutar za Lacanova dela: ni tako težko, je pa zamotano. Odnos ljudi do psihoanalize, ki je razvejena veda z mnogimi avtorji/avtoricami in smermi, je velikokrat tako poenostavljen in omalovažujoč kot do feminizma. O feminizmu ljudje hočejo vedeti samo stereotipno, neumno (ob)sodbo, češ, to so si izmislile ženske, ki sovražijo moške. Tako kot znajo Freuda obsoditi, da je vse gledal samo »skozi seks«. Ampak berite Freuda, ne glede na obdobje, v katerem je živel in pisal in ne glede na določena konservativna prepričanja: način njegovega analiziranja je zares epohalna zadeva. Jaz še zdaj dobim pike, ko si ljudje za razlago svojih sanj jemljejo tiste trapaste sanjske bukve s stereotipnimi razlagami za vse sanje, ne glede na specifičnost situacije sanjalca/sanjalke. Take instant razlage so kar nekaj, vredne toliko kot revijalni horoskopi za teden vnaprej. Le zakaj se poneumljati s trash instantom, če pa imamo že ves čas na voljo Freudovo delo Interpretacija sanj, ki analizira konkretno delo sanj? Saj se ga da brati elastično, kot je povedal Lunaček, in nenazadnje je tudi Freud sam puščal veliko odprtih stvari in velikokrat tako rekoč »bral za seboj« in spreminjal teze – ni se imel za nezmotljivega.
Velikokrat slišim ugovor, češ, jaz pa tega že ne razumem in tega ne (z)morem brati, v smislu (ob)sodbe nad samim seboj – če resignirano pristaneš na to, potem drugi nimajo več veliko dela s teboj in te zlahka pospravijo v klump. So don’t say that – ever. To se je meni zgodilo, ko sem se vpisala na študij sociologije in sem poraženo ugotavljala, da marsičesa ne razumem in ne morem slediti, zlasti v primerjavi s študenti in študentkami, ki so prišli iz najboljših ljubljanskih gimnazij in/ali pa so imeli šolane starše z zajetnimi domačimi knjižnicami. Lahko bi se vrnila v svojo provinco za šank in mlela z ostalimi, kako da nič ne razumemo, ampak hej, smo ponosni, saj imamo lahko kljub temu mnenje o vsem. Ampak sem si za začetek kupila Slovar tujk in začela brati ter zgrabila za vrat tisto, kar se je upiralo mojemu razumevanju – v resnici se mu upiraš samo ti sam(a).

A propos vzgoja, s katero sem se malo bolj ukvarjala v sklopu prvega tedna tega dnevnika. Strinjam se s postavljanjem meja in s spoštovanjem avtoritete, sicer ti kasneje v življenju trda prede oziroma se razviješ v t. i. heteronomno osebo. Ampak telesno kaznovanje preprosto ubije duha in ti privzgoji samo strah – in mržnjo. In ponižuje tako tepenega/o kot storilca/ko Ponižani človek pa je maščevalen, najmanj to. No, kakor koli že, včeraj mi je Petra rekla, da je mati ni nikoli udarila, pa tudi oče ne. To se mi zdi dokaj neverjetno, ker je klofutanje nekaj tako splošno sprejetega in »vzgojno zdravega«. Ne vem, poznam zelo malo ljudi, ki jih v otroštvu odrasli okoli njih niso nikoli tepli. Petra je to razložila tako, da je bilo pri njih doma zelo jasno, kaj se sme in česa ne in kako se je treba obnašati in da zato fizično kaznovanje ni bilo potrebno – ampak tu je catch, da mnogi namreč verjamejo, da je občutek za prav in neprav mogoče vtisniti samo z udarci, vsaj s priložnostnimi.
Še tole: o vzgoji psov. Po naključju sem bila pred leti nekajkrat navzoča na pasji šoli, ki v bistvu vzgaja predvsem lastnike. Zelo veliko je bilo besed o tem, da je psu treba postavljati meje, ker jih bo kar naprej preizkušal in poskušal lastniku zrasti čez glavo. In da je najpomembneje biti dosleden v postavljanju meja. Da lahko daš psu vedeti, da ga imaš dosti tako, da se recimo ne meniš zanj. Zlasti pa mu ne smeš govoriti: »Nisi priden!«, ker pes razume samo »priden«, ne razume zanikanja. Skratka, psa je torej mogoče, seveda z veliko vztrajnosti in potrpljenja, vzgojiti tako, da bo hodil »poleg« in vse to, če znaš pridobiti njegovo pozornost. Nikoli pa ni bilo »priporočano« nikakršno telesno kaznovanje in strašenje živali. Pa da je najhuje, če psa, ki rad uhaja, potem ko ga končno dobiš, udariš – ne samo, da se te bo bal, odtlej bo tudi vedel, da jih bo, ko se ti bo pustil ujeti, za to samo dobil po grbi.

Petek, 29. januar 2010

Včeraj sem od začetka do konca videla francoski film Težki časi (r. Regis Musset, Francija, 2006) o Jeremyju, ki svojim staršem končno pove, da je gej in da v Parizu živi s svojim partnerjem Marcom. Film je označen kot komedija, pa ni bil smešen na tej preprosti ravni. Oče se s tem ne more sprijazniti, mati pa se ne more sprijazniti s tem, da jima sin tega ni že prej povedal in se spoprijatelji s svojim sodelavcem, ciničnim gejem. Poleg vsega se njun mlajši sin odloči, da bo pustil študij in se zaposlil kot filmski asistent. No, v bistvu je to film o starših, saj je sinova homoseksualnost samo trigger, ki sproži problematične zadeve v njunem zakonu, o katerih nista govorila.
Ganca je za vikend spuščena iz bolnice, ima pa okoli roke še vedno bolnišnično zapestnico, ki je ne sme sneti, ker bo takoj zapiskalo in jo bodo prišli iskat.
Zvečer smo imeli sestanek za novo številko Narobe: novi teksti in rahlo spremenjen dizajn pa v novi številki.

Sobota, 30. januar 2010

Popoldne sva šli s Petro na pijačo v Open, tam sta bili še Huda in Urša. Pa uleti en model in nas nalaja, kera je zdaj tu kelnarca in kaj se to pravi, da sedi. Huda mu je odgovorila, da ga en k… briga, če sedi, saj ga bo postregla. Pa je še naprej modroval, da bi njega že odpustili, če bi tako posedal. Pa če smo vse lezbijke tako zatežene(!). Huda ga je vprašala, če so morda vsi str8 tipi tako zateženi, kot je on. Nakar je rekel, da on ni zatežen, če bi pa hotel, pa bi nam lahko težil tako kot tisti, ki so nam delali probleme. Ampak da on nima nič proti lezbijkam in gejem. Tega ne dojemam, zakaj moraš priti nekam tako nastrojen, nadirat in žalit ljudi, potem pa reči, da saj sam nimaš nič proti gejem in lezbijkam? Sproščanje frustracij ali kaj? Dogodek je vpisan v Opnovo Knjigo težav in žalitev. Seveda: gre za težave in žalitve v zvezi s spolno usmerjenostjo.

Nedelja, 31. januar 2010

Sanjala sem, da sem prišla domov in opazila, da sta se Anton in Špela naselila kar v stanovanju, ker sem pozabila odprto okno, in si delala gnezdo. V sanjah pa nista bila navadna goloba, ampak neka redka vrsta gozdnih ptičev. No, vsekakor me je to spodbudilo, da sem očistila dreke na balkonu in posrano luč, na kateri ždita. Pa da gremo v nov teden brez sranja .
Evo, to je moj zadnji dan tega dnevnika. Hitro je minil ta mesec pisanja, hvala vsem, ki ste se družili z mojim dnevnikom. Pa še kdaj. Hkrati pozdravljam naslednji piski dnevnika, Majo in Jernejo!
Za konec pa še naslovnica slikanice Zafuškana Ganca, ki gre kmalu v tiskarno. Predstavitev bo marca v Opnu. Se vidimo tam ali pa kjer koli drugje.