Jerneja, Maja in Veno – 1. do 7. februar 2010
Posted on 07. Feb, 2010 by B.R. in Jerneja, Maja in Veno, open.dnevnik
Jerneja, Maja in Veno so avtohtona mavrična družina.
Foto: Nada Žgank / Memento
Pisanje dnevnika prevzema tista, ki je verbalno spretnejša v tej družini – Maja. To sicer pomeni, da Jerneja kontrolira in sugerira moje besede, narekuje in cenzurira, kadar se spustim na »njihovo raven«. Kdo smo mi in kdo oni, je pa itak jasno … Če ne, bo pa iz besedila.
Ponedeljek, 1. februar 2010
Ponedeljek se je zame začel ob dveh zjutraj, ko se je zbudil in dojil Veno. Pa ob 4:35. In 5:55. In 8:05. Če ga ne bi kasneje prevzela Jerneja, da sva ob 9:30 dopoldne oba šla odspat še enourno kitico, bi bil dan precej bolj klavrn. Sicer je bilo pa zanj to edino daljše spanje čez dan, kar se bo gotovo poznalo tudi naslednjo noč. On potrjuje teorijo, da če otrok ne spi dovolj podnevi, spi slabo tudi ponoči. Na kosilo smo se odpravili k babi Nataši. Iz oblačne Ljubljane na sončno Gorenjsko, s Triglavom na dlani in z divje bleščečim snegom. Krasno. Kosilo je bilo zelo dobro, ostali pa nismo prav dolgo, ker Veno ni hotel zaspati in je postajal siten. Rešitev je bila, da ga popokamo v avto in se odpeljemo. Računali sva, da bo zaspal v avtu in spal še dolgo, zato sva se domislili kave zunaj – zdaj že na ljubljanskem sončku ob PST. Poklicali sva Roka, ki se je vračal iz službe na Gorenjskem in prav luštno je bilo sedeti na mrazu in predebatirati naš intervju v Magu. Rok se je sicer zgražal nad osladnim tonom v zgodbi, nam je pa vsaj kavo plačal. Zvezde namreč ne plačujejo. Sploh če sta obe mami pozabili svoje denarnice doma in se v avto odpravili brez vseh dokumentov. Veno seveda ni spal – ne zunaj, ne kasneje doma. Zvečer nas je čakala oddaja Polemika, za katero smo posneli kratek prispevek dva dni prej, kar pri nas doma. Jerneja je rekla, da bi morali snemati mene, kako mlatim zrak z udarci, ki sem se jih naučila, ko sem pred kakimi sedmimi leti en mesec hodila na tekvando. Take oddaje seveda ne morem gledati v miru, ker sem čisto vročična in bi najraje … [cenzura lastna] Problem oddaje je bil v tem, da prispevka, v katerem smo nastopali mi, niso pokazali na začetku. Jaz sem se namreč namenila gledati samo to, potem se pa posvetiti bolj pomembnim opravilom. Ker pa so nas pokazali nekje na sredi, sem seveda slišala marsikaj in zato boksala in brcala. V novem stanovanju bomo zagotovo imeli orbitrek, da bom lahko višek energije neposredno kurila ob takih oddajah. No, ali pa jih pač ne bom gledala, kajne. Ker je pela spet ista pokvarjena melodija – veliko govora o psiholoških temah iz ust ljudi, ki o tem nimajo pojma. Kar mi ni jasno, je, zakaj se končno ne oglasi tudi najbolj poklicana stroka s tega področja. Zakaj profesorice s Katedre za razvojno psihologijo na ljubljanski Filozofski fakulteti jasno in glasno ne povejo, da naj se ti ljudje nehajo smešiti s svojimi izjavami na njihovem področju. Za nameček pa nisem zadovoljna še z našim prispevkom v tej oddaji. Čeprav se mi zdi, da bi se večini ljudi morali zdeti obe družini enako neobičajni. Tista druga družina mi je bila všeč, mama Medved je izgledala zelo nesrečno in tiho ob svojem možu doc. dr. Jožefu Medvedu. Kar se mi zdi simptomatično za nasprotnike zakona je, da ciljajo na to, da če bodo nekaj dovolj časa ponavljali, da bo postalo resnica. To se kaže predvsem v zanikanju. Cukjati izjavi »Jaz nisem nestrpen.« In Jožef Medved na opombo, da sta z ženo zelo verna človeka, reče, takšna družina ni »stvar cerkve«. Aja? Kdo je že organizator dogodka Family day – dan družine? Kdo ima uvodni nagovor in pozdravlja Cukjatija, Novakovo? Komu je bog podaril deset otrok? Kdo imenuje to kvazinacionalno prireditev najprej z angleškim imenom in šele kasneje s slovenskim?
Zdaj je čas za pripravo pralnega stroja in odhod na spanje. Veno se bo najbrž še prekmalu zbudil in dopoldne imam zobarko, zato ne bo priložnosti za dopolnilno spanje.
Mateja je ob Polemiki trpela kot Kristus. Zato ji posvečamo fotografijo s poti na popoldanski obisk k babici.
Torek, 2. februar 2010
Jutro sta Jerneja in Veno začela malo pred peto zjutraj. Veno je vokaliziral že pol ure in potem je bil pa že skrajni čas za ponovno spanje. Obrnila ga je na bok in ga z rahlim ššš (ta skoraj nikoli ne pali) poskušala uspavati. Ko je od utrujenosti zajokal, ga je v naročju zibala še 5 minut, ker mu to ni ustrezalo, se je mogel sprijazniti s posteljico. No, tam pa je zaspal kot top. Za malo več kot uro, ko sem ga spet prevzela jaz. Jerneja je po mučnem poležavanju le zaspala. A ob 7:30 je bilo za Vena že novo jutro – spet ga prevzame Jerneja, ki mu naredi jutranjo nego, pobere in obesi novo perilo, pripravi zajtrk in me zbudi. Družinsko obredje smo izpilili do Venovega dopoldanskega spanja – če nam uspe, da zaspi, je to najkasneje ob desetih, danes že ob 9:20. Potem sem šla sama v mesto. To se zgodi izjemno redko, odkar je Veno tu. Sem šla k zobarki. En zob se mi je presenetljivo pozdravil. »Vsaka nosečnost stane mater en zob.« No, na moje in zdravničino presenečenje, je šlo mojemu zobku, ki je zadnje leto dobival neko zdravilo, na bolje. Med eno in drugo uro se nam je danes posrečil »sprehod za spanje«. Sprehodili smo se mimo Ulice aktivistov, se dobili z Manco, ki nam je prinesla sestavljanko za na tla. Zanjo smo zelo hvaležni, ker Veno potrebuje eno tako podlago na tla. Sicer smo mu danes dali tudi prvi knjigici v uporabo. Če res ne bo avtoličar, naj vsaj rad bere. Eno knjigo je dobil v dar od naše »botrske lezbične družine«, drugo mu je mami Jerneja izbrala v Ikei. Po sprehodu je Jerneja pripravila zdravo kosilo. Torek je dan za ječmen (po navodilih Jernejine drage tašče – vsak dan je namenjen drugi žitarici), tako da sva po jutranjih kosmičih »fasali« še ječmenovo kašo za kosilo. Sicer sva zdravo ravnovesje s kremšnito popoldan in pico za večerjo porušili, tako da se lahko brez dobre vesti, da smo danes pa res zdravo jedli, poslovimo od dneva. Tako je minil še en naš vsakdanjik, vsi trije lepo skupaj, zmeraj in povsod.
Opoldanski sprehod mimo Ulice aktivistov.
Sreda 3. februar 2010
Jutro se je začelo ob šestih z dojenjem. Tokrat se nisem odločila za ponovno uspavanje sina, sva kar vstala. No, on še ne stoji niti ne sedi. Maha pa rokami, prijemlje stvari, gleda naokrog in komentira svet okrog sebe. In obrača se na trebuh, če ga daš na tla, za zdaj samo v desno stran. Ker je bilo jutro moje, so meni pripadla opravila: previjanje, pobiranje in obešanje perila, predvsem pa pogovarjanje z Venom, priprava igrač, igralnega prostora in vsake toliko obračanje nazaj na hrbet. Jerneja se je zbudila okrog 7:30, ko smo imeli skupno jutro v najini postelji. Jutranje crkljanje je nekaj najlepšega, Veno se reži in tvori različne glasove, se prevrača in grabi v usta vse, kar mu pride pod roke. Ob desetih sem šla spet sama v mesto. Na postaji sem srečala Miha, ki se je čudil, kako mi je uspelo v tem času, ko se nisva videla, biti noseča in roditi otroka, ne da bi on to opazil – vsaj na Facebooku, če ne drugače. Bila je luštna vožnja v mesto in obljubil je, da se povabi na kavo, glede na to, da živimo sto metrov narazen. Upam, da se bo res. Na srečanje PreGleja (stara stran) sem zamudila, ampak ni bilo panike, za mano so prišle še tri. Za otvoritev letošnjega festivala Preglej na glas (nova stran) pripravljamo dogodek na temo Družinskega zakonika in danes smo morda našli naslov za moje besedilo. Dobimo se spet čez 1 teden, s popravljenimi besedili. V resnici težko najdem čas za pisanje, na srečo sem pa dobro motivirana. Vmes sta se Jerneja in Veno odpravila peš v mesto, kjer smo pojedli kosilo – najprej midve, potem še Veno. Glede na to, da jaz ne kuham, večkrat jeva zunaj – sploh kadar imava kake opravke v mestu in pa kadar Jerneji zmanjka idej ali sestavin. Potovanje z LPPjem v troje zna biti tudi naporno, nazajgrede sva danes skupaj nesli voziček na en stari bus, pa tudi sicer pri novejših avtobusih se nama je samo enkrat zgodilo, da bi šofer znižal avtobus pri izstopu in vozička ni bilo treba nositi. Popoldne naju je na tortice povabil Borut. Spet je prinesel darila – on skrbi za krasno Venovo garderobo iz Benettona (glej naše fotke v zadnjem Narobe) in prav veselim se že, kdaj bo dovolj velik za lepo rdečo majčko in modro jopico! Večkrat sem totalno srečna, ker bo Veno poznal tako fajn ljudi. Res mi je všeč najin krog prijateljic in prijateljev, se mi zdijo taki fajn ljudje, pa tako zelo so si različni med seboj in v različnih poklicih, z otroki ali brez. Za vsak medij poudariva, kakšne fajn sovrstnike bo imel Veno, pa nikjer tega ne objavijo. Družil se bo s krasnimi otroki iz dvostarševskih in enostarševskih družin, raznospolnih in istospolnih, z otroki s katoliškimi zakramenti in s tistimi, ki ne jejo svinjine … Ta teden nameravava oddati tudi prijavo za v vrtec. Najprej bova šli do ravnateljice vrtca in nas predstavili, da ne bo kasneje kakih zadreg. To bo še zanimivo.
Četrtek , 4. februar 2010
Ob razvijanju svojega PreGlej-teksta se spomnim včerajšnje debate in nove besede, ki jo uvedla Simona S. – dezinterpretacija. Sicer sem že pozabila njen kontekst, vem pa, kam se jo da odlično uvrstiti – v primer Barbare Kastelec. Že ko sem prvič brala o razsodbi Novinarskega častnega razsodišča, je bila moja reakcija – takim bi bilo treba vzeti univerzitetno diplomo (pri čemer nimam podatka o Barbarini izobrazbi). Ampak, če nekdo z diplomo izjavi, da ima »osebno pravico do interpretacije povsem znanstvenega izsledka«, potem lahko najprej od Komisije za zaščito integritete znanosti in Univerze dobi opomin, ob naslednji takšni izjavi pa se odvzame naslov diplomirana karkoliže.
Prvič berem tudi Shakespearjeve sonete v prevodu Srečka Fišerja in se sprašujem, kako ugotoviti, ali so boljši Menartovi ali Fišerjevi prevodi, če se človek pač navadi na Menarta. Pravzaprav že vem odgovor – vprašanje o kakovosti je brezveze, važno je, kaj mi je všeč. Seveda navada posega v to, kaj mi je všeč, ampak čisto za vsako priložnost se mi pa ni treba truditi za nova izkustva in prepričanja. Sicer sem pa že našla enega, ki me zabava bolj kot v Menartovem prevodu. Popoldne je bila babi Olga na obisku in spet postavila neprijetno vprašanje, koliko Veno spi ponoči. Ah, ti pritiski o pričakovanem »napredku otrok«. Saj je že boljše spal in bo še! Trenutno se pač pogostejše zbuja in dokler nas utrujenost ne ubije, ne bomo imeli občutij krivde, ker še ne spi celo noč. Dosežek dneva je bilo tudi friziranje. Že nekaj časa me striže in barva kar Jerneja, ker sem tako tisočkrat bolj zadovoljna. Ni mi treba v noben salon, traja manj časa in nič ne stane! S pričesko sem pa enako ali celo bolj zadovoljna kot pri profesionalcih. Dobila sem en tudi lušten sms, v katerem me Janez Janša vabi na rojstni dan, ki ga praznuje jutri, ampak zvečer res ne morem ven. Dojilja naj bo doma, pazi naj Venota!
Petek, 5. februar 2010
Veno je bil že navsezgodaj zjutraj v trgovini, čeprav sva pred rojstvom govorili, da ne bova hodili v šoping z njim. Z mami Jernejo sta šla kupit zajtrk, da sem jaz še malo spala. Zame šteje vsake pol ure, da lahko nadoknadim nočni manko, tudi če ne spim, ampak samo ležim. Zajtrk je bil razkošen, z odličnim krofom in kavo! Zadnji teden jé Veno skupaj z nama pri zajtrku in dogajanje spremlja v lupinici na stolu zraven mene. Še malo, pa bo tudi sam lahko jedel kaj drugega kot mleko. Tozadevno nas je dopoldne obiskala tudi patronažka. Sumiva, da je Veno pred spanjem lačen. To nama sicer govorijo vsi naokrog, ampak težava je v tem, da najina pediatrinja močno zagovarja izključno dojenje do 6. meseca in šele zatem dodajanje druge hrane. Jaz bi pa vseeno rada ponoči mogoče malo več spala. Patronažka pravi, da začneva z riževo kašico, da se sine naje pred spanjem. Sicer ga je pohvalila, da je krasen fant, da je velik – da večina podvoji svojo porodno težo pri pol leta, on jo je pa že zdaj. Popoldanski sprehod je bil po dolgem času – v dežju. Sicer je bil zelo rahel, ampak dovolj da je prijetno dišalo. Zvečer je šla Jerneja na premiero v Mini Teater, kjer je svoj sedež kupila tudi Katarina Kresal. Pridno je prišla domov takoj po predstavi, pa sva se vseeno nekaj sporekli in se potem pobotali pozno v noč.
Sobota, 6. februar 2010
Manko nočnega spanca je bolj prizadel Jernejo, tako da sem med peto in šesto spet jaz zabavala budneža. Vmes sem pesnila štirivrstičnice in evo:
Zbudil se je mali Veno
Hotel je sladkorno peno
Opa opa to pa ne
Samo mleko on naj jé
Ali pa:
Zunaj se je zima vnela
Venota je v bundo dela
Čevljev pa še nima fant
Šel bo kupit jih na štant
Popoldne smo šli na srečanje foruma Rozalije. Predtem sem imela pol ure zase in sem Jerneji kupila novoletno darilo. Bolje pozno kot nikoli. Na srečanju nas je bila spet cela množica. Načrtovala sem, da ne bomo predolgo, da bomo šli domov, da bo Veno popoldne spal in da bomo imeli še večerni obred. Ampak je bilo tako zelo fajn, da smo nekaj pred osmo Vena praktično iz lupinice prestavili v posteljico, spal ni pa nič drugače kot prejšnje noči. Res se nama zdi super to druženje mavričnih družin! Zavzeli smo šest miz in obdelali smo celo vrsto otroško-razvojnih tem, prešteli vse modrooke potomce, se čudili, kako Veno postaja vse bolj podoben Jerneji in kako je Petra rodila malega Leonarda di Capria. Ugotovili smo tudi, da je na poti še en mavričen fantek ter da sta dva letošnja mulčka tako majhna, kot naši nikdar niso bili. Ja, res je neverjetno, kako hitro človek to pozabi. Zadnjič sem imela v rokah Venovega enomesečnega bratranca in res, kot da Veno nikoli ne bi imel »samo« štirih kil. Skratka, totalno kulsko je, da se videvamo in – čeprav nismo bili v Opnu, sta »dežurna divjaka« vseeno poskušala zavzeti šank. Poluspešno.
Veno s kapico, ki jo je januarja dobil za darilo od Barbare in Eve.
Nedelja, 7. februar 2010
To jutro je Veno podrl rekord v hitrostnem kakanju. Ko sem se vdala njegovemu desetminutnemu vriskanju, sem ob 6:10 vstala in ugotovila, da je pokakan. Prvo previjanje, ki mu je sledilo dojenje. Potem se je nekaj pritoževal in spet zavoham, da je pokakan. Spet na previjalno mizo, nova plenička. Ko sva na poti iz kopalnice, da se še malo pofočkava pred ogledalom, pljaaak, znan zvok in evo, tretje previjanje v manj kot pol ure. Ob pol osmih je zaspal nazaj in lahko sem se šla stisnit v toplo posteljo k Jerneji. Dobre strani vstajanja so pa v tem, da daš lahko več lupčkov speči ženi in sinku, pa da se lahko stisneš in se namestiš v sladek položaj za spanje. Po zajtrku sem nadaljevala s pisanjem prvega bloka dnevnika. Z Jernejo še vedno predelujeva šokantno ugotovitev, da je Barbara Kastelec žena Jerneja Kasteleca, najinega kolega, sošolca, s katerim je Jerneja posnela dva filma, v enem filmu sem pa celo jaz statirala. Jernejina nedeljska poslanica se torej glasi:
Dragi moji, nasprotniki družinskega zakonika, toplo vam polagam na srce, ozrite se okoli sebe, pomislite na svoje znance, prijatelje in sorodnike, zakaj ne bi tudi oni imeli enakih možnosti za družino, kot jih imate vi. Vaša in naša družinska sreča bosta tako samo še radostnejši in plodnejši.