Cafe Open

Jerneja, Maja in Veno – 15. do 28. februar 2010

Posted on 28. Feb, 2010 by B.R. in Jerneja, Maja in Veno, open.dnevnik

Jerneja, Maja in Veno so avtohtona mavrična družina.

Foto Nada Žgank / Memento

Zadnji teden v februarju Veno še vedno dobrovoljno zre v svet, Maja piše dnevnik, Jerneja pa ga dopolnjuje in lektorira.

Ponedeljek, 22. februar 2010

Dopoldne smo imeli PreGlejsko srečanje in Veno je šel z mano. Bilo je jako naporno in odločila sem se, da ne bom nastopala na otvoritveni predstavi festivala PreGlej na glas! (posodobljena stran) To namreč pomeni še nekaj večurnih vaj, česar si pa z Venom enostavno ne znam predstavljati. Veno je bil to dopoldne zaspan, zaspal pa ni, ampak je zajokal vsakič, ko je Vitomil zavriskal. Potem sem večino našega srečanja postopala z njim v slingu, dokler ni za zadnjih petnajst minut zaspal, da sem se lahko usedla. Ko sem prišla domov, me je bolela vsa desna stran telesa in želodec (krivim kosilo, ker je hitro nehalo). Venu v bran moram pa zapisati, da je v obe smeri na avtobusu nasmihal neznancem in neznankam in se kar nekaj z njimi pogovarjal. Cukr mali! Poleg tega sem ga zalotila, da v ogledalu sam nad seboj nežno vzdihuje in bi se kar pojedel. Do sedaj si je bil zabaven, pa lastnih prstov se je dotikal, da bi si bil tako zelo všeč, to je nekam novo. Jerneja je prišla domov prehlajena, naredila čudovito večerjo, ob osmih smo bili pa že vsi tako izmučeni, da smo šli kar zgodaj spat.

Vitomil in Veno, vsak v svojem varnem vozu.

Torek, 23. februar 2010

Ne vem, kako namerava Janković letos zmagati na volitvah, če razjezi ljudstvo že navsezgodaj zjutraj z listkom za napačno parkiranje. Zlobna redarja sta že pred osmo zjutraj oglobila vse avtomobile parkirane na pločnikih pred blokom. Na parkirišču jasno da ni prostora za ves ta pleh, sploh če se iz službe vrneš ob polnoči. No, naš avto je bil med izbranimi in čaka nas kazen 40 evrov – in to je polovična! Potem sem ga šla preparkirat, zato ker je Jerneja vidla tudi pajka, ki avte odvaža. Na srečo je sine mirno spal v posteljici, teh 10 minut, ko je bil v stanovanju sam. In spal je še dalje, da sem lahko nočni manko nadoknadila še jaz. Potem sva si danes privoščila še kosilo z razgledom skupaj z mami Nejo in kavo z nosečo Urško, Petro in Maticem. To, da družinsko jemo v mestu, je prehodna faza, da se navadimo biti »normalna družina«, v kateri je mama dojilja večino dneva sama z otrokom, druga mama pa v službi. Če se takole vidimo sredi dneva, je lažje prenesti, da Neja pride domov po peti uri. Sploh če je vmes še kava s prijateljicami, kjer sta »sorojenca« prijazno spala, da smo mamice lahko podelile, kako otroci ne spijo, pa kako danes oddajamo nepopolne magisterije in doktorate, s tipkarskimi napakami, s slabo urejenimi tabelami … Pa da itak vsi to delajo in da nihče nič ne bere. Mi se pa tako trudimo. No, v tej temi pisanje v prvi osebi množine mogoče ni najbolj na mestu … Ko smo se vračali domov iz mesta, so se začeli protesti v vozičku in z Venom sva morala nujno v knjižnico na dojenje. Potem sva še enkrat srečala Petro zdaj še z Majem (3 leta, 4 mesece), ki je po našem kratkem srečanju vprašal: “Kje pa je Neja?” in ko mu je mami odgovorila, da je v službi, je rekel: “Ja, služi dinarčke za Venota, ne?!” Noro, kako so pametni ti mulci. Zvečer je Neja zagledala Azerja na Preverjeno! Za duhovita pojasnila o varnostnih mehih čestitamo, zato da so njegov priimek napisali s č, namesto s ć, pa samo tole – šalabajzerji!

Sreda, 24. februar 2010

Jaaaaaaaa! Včeraj ponoči je olimpijsko medaljo v bobu enosedu na težki progi prisankala Lili!  Za 1 cm in 390g je šišnila Venota! Jaz se že ves dan veselim in čestitam mamici in očku in sestrici in si prepevam, kar je spesnila Mrčka:

So Vajsovi pridni bíli
punčko so rodili.
Lili Lili,
že kaj cvili
al sam na joški motovili?

Ko je Petra pošiljala Urški telegram, sva midva z Venom čakajoča krožila pred pošto – ampak ni pomagalo, se je vseeno zbudil. Da pa je bila stvar bolj zabavna, se je zbudil tudi Matic in na kavi sta bila oba budna in luštna. Veno je dal rokico v kavo, Matic pa embalažo od piškotka v usta in vsi smo bili zadovoljni, samo da je Lili tu!

Četrtek, 25. februar 2010

Začel se je moj prehlad, drugi letos, en je bil že v januarju, ko smo izmenično bili prehlajeni vsi trije, se je zdelo, kot da traja cel mesec. Ob enih je na mojo željo prišla babi Nataša in skuhala kosilo (in to za 3 osebe), medtem sem jaz Vena odpeljala ven, da je malo zaspal. Potem je šla ona po opravkih in jedli sva okrog štirih, ko je prišla nazaj. Prinesla nam je tudi homeopatske granule za Vena, pa nekaj novih oblekic in kivije. Sem ji bila zelo hvaležna – za družbo popoldansko in kosilo – ki je čisto navdušilo tudi Jernejo, ki je prišla iz službe in je odlično jedla. Jerneja je bila doma kako uro, potem pa je šla nazaj v teater na premiero. Zvečer sem jaz Vena, ki je čez dan premalo spal, mukotrpno uspavala s kihanjem, smrkanjem in bolečinami v hrbtu.

Petek, 26. februar 2010

Dežuje, dežuje ves dan in sneg odplakuje. Večino dneva sva bila sama doma, jaz s svojim resnim prehladom in ob priliki aktivistično za računalnikom ter telefonom, Veno pa v svojih standardnih pozah: igranje in telovadba na sestavljanki, dojenje, spanje v posteljici, vriskanje, kakanje, petje pred spanjem … Zanimivosti so se pričele pozno popoldne, ko je Jerneja prišla domov samo toliko, da smo vzeli avto in šli nazaj v mesto, ona nazaj delat, midva na sprehod v dežju in gazenje po plundri ob Ljubljanici (slaba izbira sprehodne poti). Večerjo smo vzeli v kitajski restavraciji, vmes pobrali za mami motovilec in fižol s Primorske in doma kar hitro zaspali, Veno ob osmih z dojenjem, midve pa kako uro kasneje, Jerneja na kavču v objemu daljinca za TV, dokler je nisem zbudila za premik v posteljo.

Veno, namesto da bi zaspal v posteljici, raziskuje igralni prostor za rešetkami. Z levčkom v ozadju se v tej posteljici največkrat pogovarja, zelo rad ga tudi boža (praska).

Sobota, 27. februar 2010

Zjutraj smo se prav po hitrem postopku odpravili v mesto in potem bili od doma do poznih nočnih ur! V takih dnevih sem res ful hvaležna, da je z mojim dojenjem vse ok in da lahko v vsakem trenutku poskrbimo za Vena. Jerneja je bila dežurna v teatru, od desetih do dvanajstih in do štirih do šestih. Med njenim dopoldanskim dežuranjem sva se z Venom sprehajala po Prulah, srečala Katro in prijetno poklepetala, ko se je pa Veno zbudil, sva šla pa na obisk. Karin je skuhala kavo, Veno je okupiral Valentinovo Afriko, Nebojša se pa odpravljal v knjižnico. Potem je Karin Vena oblekla v dodatno majčko, pokazala nekaj novih prijemov, ki so Vena spravljali v smeh, pa dala paket novih lepih cunjic za Vena. Valentin se je vmes zbudil in hotel k tati in mežikal s svojimi najlepšimi očmi na svetu. Veno sicer večkrat dobi kompliment, da ima lepe modre očke, ampak – morali bi videti Valentina in njegovo kombinacijo temnih oči in najdaljših trepalnic na svetu! Nasploh je bilo lepo videti, kako sedi in se plazi in raziskuje svet okoli sebe – da vem, kaj čaka Vena čez kak mesec ali dva. Potem se je opoldne zgodil še en lep trenutek – Jerneja je prosila Polono Juh, če bi bila pripravljena javno podpreti Družinski zakonik, potem sem jaz hotela še malo razložiti okoliščine Saši Tabakoviću, pa me je prekinil že sredi prvega stavka, da je za. Da nas je videl na TV in da ja, da je nujno treba podpreti nov zakonik. Bila sem totalno vesela in zmenili smo se za ponedeljek, po vaji v Drami. V ponedeljek bom aktivna snemalka, dogovorila sem se tudi z Nedo R. Bric, s Karin Komljanec in Nebojšo Pop-Tasićem ter z Majo Delak. Podporo pa mi je potrdilo še nekaj gledališčnikov in filmarjev, se moram pa z njimi dogovoriti za termin. Uau, to je res fantastično, ta solidarnost nam daje moč, da vztrajamo, da vemo, da so še fajn ljudje na tem svetu, da jim ni vseeno! Kosilo nam je skuhala babi Olga, ki nas je razveselila tudi z novico, da se strinja, da si zamenjamo stanovanji!! Poleti se mi torej selimo v trisobno, zanjo pa iščemo do enoinpolsobno oziroma če ga ne najdemo, se ona preseli v naše sedanje stanovanje. To je res dobra novica, Veno bo imel čisto svojo sobo in prostor za sestrico. J Po kosilu sem jaz odspala eno kitico, generacijska trojka je bila pa na sprehodu. Potem spet nazaj v center, Jerneja v službo, midva na sprehod na Prule, v Open pozdravit Roka, Matejo, Lindo in Maksa (pa še Suzano ter Tomaža), Maks je dal prvič lupčka Venu, po kratkem vmesnem sprehodu sva šla nazaj v Open, na kavč in na čaj in počutila sva se kot doma. Tako dobro, da sva se odločila, da greva še na vselitveni žur k Samu in Maksu. Tega sva najprej odpovedala zaradi mojega prehlada in Venovega večernega bioritma, potem smo pa rekli, zakaj pa ne, pejmo in smo se vsi trije odpeljali v večernem soju velike Lune. Aha, še pred tem sem končno našla pravo mesto za repliko Alenke Jeraj iz SDS. Venu sem kazala veliko Luno, ki se je dvigala nad Šentjakobsko cerkvijo in mu razlagala, da je tista lučka tam gor Luna, nebesno telo. Potem so njega bolj zanimale lučke v izložbi Spa, pa sem mu rekla: »Veno lej, to je Luna, to je naravna luč, te lučke pa hmm … niso naravne. (in potem dramatično) Nekaj je naravno, nekaj pač naravno ni.«

Nedelja, 28. februar 2010

Jernejina še zadnja modrost, izrečena predvsem sinu (med zajtrkom seveda): »Če si kdaj v dilemi nutella ja ali ne, odgovor je vedno – ne. Problem je, ko nisi v dilemi.« Meniva, da lahko vsak(a), ki želi jesti bolj zdravo, to misel vzame v svoje srce in ji bo potem v življenju lažje. Po zgodnjem jutru in dolgem dopoldnevu smo peljali fižol in motovilec k babi Nataši. Oziroma smo šli na kosilo in popoldansko spanje (Veno in jaz) oziroma gledanje televizije in čvekanje (Jerneja in Nataša – ki je zraven še gospodinjila). Potem je sledila njamska kava s sojino smetano ter odhod nazaj v oblačno ljubljansko kotlino – Jerneja delat (jap, tudi v nedeljo), midva domov: spat, se dojit, in posesat stanovanje.

In tako je prišel konec februarja in našega pisanja. Branetu Mozetiču, ki bo otvoril prvi pomladni mesec, želimo veliko užitkov v pisanju in še več bralk ter bralcev.

Za konec se moram nujno zahvaliti vsem, ki ste nas brali in nam sporočili, da smo vam bili všeč. Zelo smo veseli, da vas je bilo kar precej, ki ste pisali – ali na e-mail ali na FB ali pa povedali kar v živo. Nas čaka naporna pomlad, ampak – čeprav se sliši solzavo, je še kako res, da bo z dovolj ljubezni, prijateljstva in strpnosti zagotovo to eno lepo obdobje.