Cafe Open

Brane Mozetič – 1. do 7. marec 2010

Posted on 08. Mar, 2010 by B.R. in Brane Mozetič, open.dnevnik

Brane Mozetič, pesnik, pisatelj, esejist, urednik in prevajalec

Foto: Mojca Pišek, www.airbeletrina.si

Ponedeljek, 1. marec 2010

Včeraj sem se vrnil iz Bratislave, kjer sem bil par dni na nekakšnem delavnem srečanju promotorjev nacionalnih literatur. To pomeni, da je današnji dan precej depresiven. Zdi se mi, da so moji povratki »domov« z leti vse bolj depresivni. To ponovno srečanje z vsem, kar mi je tu odvratno in na kar zunaj malce pozabim, ali le od daleč hudomušno pogledujem. In za nameček še pisanje dnevnika! Seveda sem se v to potunkal sam, ker vabila nisem znal odkloniti. Obenem pa sem se že spraševal o smislu in namenu takega dnevnika. V zadnjih desetih letih so se tako razpasli po medijih. Nekakšni zaigrani dnevniki so to, da govorec oznanja svojo pametnost ali neumnost. Ne vem, če bom temu kos. Vedno sem raje pisal o stvareh, ki niso tako fine in pomembne. No, kakorkoli, Bratislava bo verjetno še par dni odzvanjala v moji glavi – pa ne zato, ker bi bila kaj posebnega, ampak za primerjavo. Depresija pa se je pojavila že med vožnjo z vlakom, ko sta se na Dunaju v kupe zvalila dva obilna mladca, vaška nacija iz neke vasi pred Celovcem, vsaj tam sta potem po štirih urah nenehnega klobasanja, telefonarjenja in posmehljivega ocenjevanja vsakega potnika, ki je šel po hodniku, končno izstopila. A to je bila včerajšnja priprava na Ljubljano. Zjutraj me je črvičila obilica mailov, ki jih bom odpiral še nekaj dni. Ko sem jih na hitro preletel, me ni noben spravil v boljšo voljo. Nerad sem se z avtom odpeljal tisti dober kilometer ali dva od doma do Škuca na Metelkovi. Naletel sem na tri motodivjake. Ja, spet sem med norci. Zdi se, kot da v Bratislavi živ krst ne divja na cesti. Iz sobe sem imel lep razgled na mestno vpadnico in ne glede na uro in promet so avtomobili po njej vozili z enako hitrostjo, ki ni mogla biti višja od 80 na uro. Tudi sicer so ljudje umirjeni, skulirani, razen seveda turistov, ki pa jih v tem času ni bilo veliko. Lokalci tudi ob pitju ne postanejo glasni, ne nasilni, grobi. Mesto je takorekoč varno. Tu pa moteni na cesti, moteni v odnosih, moteni pri delu. Poleg tega, da sem pobral nabrano pošto, sem se srečal še z dvajsetletnikom, ki se še išče. No, zase itak vse ve in je pameten, a v mojih očeh prej nasprotno. Poslušam, vmes se malo dolgočasim, potem mu potisnem v roke knjigo Radosti gejevskega seksa, ki jo željno odnese. Kdo ve, če jo je prinesel do doma. Morda mu je bilo dovolj že, da jo je nekaj minut stiskal k sebi, potem pa kje odvrgel. Ker take knjige v tej krajih res ni lepo nositi naokoli, četudi v kuverti.

Popoldne grem k mami po Tara. Spet se je lahko podil z Lano, ki je precej divji češkoslovaški volčjak.

Domov grede se ustavim na Metelkovi, kjer sem zmenjen z Teo. Z njo sta še dve punci, malo darkerski, očitno tudi onidve aktivni pri Rdečih zorah. Gremo gor po knjige. Odločil sem se namreč, da obiskovalkam Rdečih zor podarim večje število knjig, ki so jih napisale ženske in sem jih v preteklih letih izdal pri Lambdi in pri Alephu. Tea me vpraša, kako to, ali moram spraznit skladišče? Rečem, da knjige izdajam zato, da jih kdo vzame v roko in po možnosti še prebere. V depresijo me spravljajo kupi neprodanih knjig po skladiščih. In obiskovalke prireditev bodo morda z veseljem sprejele darilo.

Andrej mi je poslal link na neki debatni forum ljubiteljev knjig. Na njem se anonimneži zgražajo nad knjigo Vitana Mala Napačna odločitev, ki sem jo izdal v Lambdi. No, praviloma kot na vseh forumih predvsem prikazujejo svojo ozkost, neizobraženost, nestrpnost in sploh nepoznavanje materije. En očitek pravi, da gre za pornografsko literaturo. Po moje že iz besede izhaja, da pornografija zajema grafične prikaze, torej risbe, slike, fotografije, posnetke. V literaturi ni nič grafičnega in zame sploh ne more biti pornografska, kvečjemu erotična. Pornografsko poezijo bi lahko našli na straniščih, kjer so zapisi opremljeni z risbami ali kaj podobnega. Tudi opisovanje pedofilije se mi ne zdi nič bolj spornega kot opisovanje umora ali vojn. Sploh pa mi gre zelo počez lov na čarovnice vedno na živce. Mislim, da je treba o stvareh pisati, iz vseh zornih kotov, ne nazadnje zato, da so ljudje obveščeni, da znajo o stvari trezno razmišljati, in jo nenazadnje morda tudi preprečiti. Kam pripelje molk o seksu v šolah, ali celo prepoved ogleda erotičnih materialov pred polnoletnostjo, ko pa vsi vemo, da se seksualno življenje ljudi začne dosti pred osemnajstim, pa tudi pred petnajstim letom. Stvari je potrebno prepoznavati in spoznavati pravočasno, sicer je prepozno. Mladoletni morajo kaj zvedeti o seksu in tudi o zaščiti, ne pa da narašča število nosečih mladoletnic, število spolnih bolezni, pa tudi spolnih zlorab. In končno, tudi otroci morajo biti seznanjeni s prepoznavanjem spolnega nadlegovanja, sicer se mu ne bodo znali upreti.

Zvečer si ogledam tajvanski film Amfetamin, ogledno kopijo, ki je že prišla za naš festival gejevskega in lezbičnega filma. Film so predvajali v Panorami na letošnjem berlinskem festivalu in po vsebini se mi je zdel toliko zanimiv, da sem distributerja prosil za dvd. Pa sem bil kljub svoji ljubezni do azijskih filmov kar razočaran. Zgodbo so imeli, tudi denar za snemanje očitno, saj ni to nek nizkoproračunski film. A je manjkal pravi prijem. Zelo dvomim, da bo komu iz naše filmske ekipe všeč.

Torek, 2. marec

Dopoldne grem na kitajsko ambasado po vizi. Z J. greva 22. v Peking, tja do konca marca – kar pomeni, da bo zadnji del dnevnika precej telegrafski. Zelo so prijazni in nič ne komplicirajo. Nobene posebne predstave še nimam o tem potovanju. Enostavno tudi časa nimam, da bi si naredil nekakšen plan. Vem samo, da se moram na kratko dobiti z Bernardom z naše ambasade, ki mi je dve leti nazaj omogočil pot v Tokio, na pesniški festival. Rad bi se dobil s kitajskim režiserjem in še z nekimi pesniki, a morda niti ne bo časa za vse. Bi moral ostati vsaj en mesec …

Na pošti dvignem priporočeno obvestilo nekega samozvanega Inšpektorata za kulturo in medije – zdi se, da je edini smisel birokracije v tem, da se nenehno razmnožuje in ustvarja nove in nove birokratske celice. Obtožujejo me, da sem kršil celo paleto nekih zakonov, ker v 2008 v kolofonu Aljine knjige nisem napisal naklado. Nekaj, kar so si zmislili v tej deželi in ne obstaja nikjer v Evropi. Sedaj pa te lahko preganjajo kot najmanj vojnega zločinca.

Danes se v parlamentu prerekajo o družinski zakonodaji. Tega ne spremljam prav dosti. Po eni strani je dovolj drugih borcev in bork za to področje, po drugi pa me osebno ne zanima kaj dosti. To približevanje hetero obrazcem mi je tuje, čeprav načelno seveda podpiram poroke, posvojitve. Aktivizem moje generacije je težil k vidnosti, glasnosti, in pri tem se je res marsikaj premaknilo. Celo parlamentarci sedaj zmorejo izgovoriti besede homoseksualnost, gej, lezbijka – kar je bilo pred desetimi leti še povsem nepredstavljivo. Spomnim se predsednika Kučana, kako se je lomil s »tisti« ipd. ravno leta 2001. A še bolj nazaj, mislim da 1991, so skoraj vse stranke podpisale peticijo proti diskriminaciji. Zdaj pa tako neokusne debate. In največji gnus mi povzroča Jelinčič. Širi se, da je njegov sin gej, in to niti ne tako skrit, on pa govori proti gejem, v isti sapi pa o pravicah otrok, ko vendar lastnega sina oropa pravice do očetovske ljubezni. Nagravžno – in zakaj mu nihče ne pove, da ga je lahko sram za se v zemljo vdret!

Precej bolj me zanima zadeva Baričevič, kako se stvar odvija. Ne toliko pokvarjenost politike, oblasti, delovanje po vezah in poznanstvih, to je v tej deželi že tako ali tako stalnica. Bolj njegova osebna zgodba. Po svoje njen pogum, da se je že v sedemdestih odločila spremeniti spol. Ugotovim, da sva bila v istih letih na isti gimnaziji, morda sem jo kot žensko celo poznal, morala je biti le en letnik pred mano. Zakaj se je tako odločila? Zakaj se je odločila le na pol? In kakšno življenje je to moralo biti? Kaj ga ni prav to gnalo v takšno poklicno hiperdelavnost? In kakšno seksualno življenje je kot Sašo sploh imel? Ne nazadnje, da si ni morda celo želel tako smrt? Neskončno vprašanj in kaj malo odgovorov, ker enostavno o teh stvareh ne govorimo. Kot nismo nikoli zares govorili o seksu z živalmi. In zato se mi zdi ta afera tako zelo pomembna, morda najbolj zanimiva po Trobčevem sežiganju žensk v peči. Odstira neko še povsem zastrto poglavje in to med najširšo javnostjo. Ki doslej večinoma niti vedela ni, da obstaja spolna zloraba živali in da je pri nas sankcionirana. Za večino živali itak nimajo pravic in seksanje z njimi ni nič posebnega, na deželi pa še sploh ne. Čeprav so o tem razmišljali že pred stoletji, da ne rečem tisočletji. V srednjem veku in že prej je katoliška cerkev celo predlagala, da bi bili pastirji v hribih samo ženske, tako zelo razširjeno je bilo fukanje ovac.

Sreda, 3. marec

Spet pregledujem Zgodovino seksualnosti, kjer je seveda veliko besed tudi o spolnosti z živalmi, pa seveda do dečkov. Zanimivo, da stari Grki nikjer niso natančneje določili pri katerih letih naj bi bila spolnost dopuščena, pa tudi ne v kakšni obliki točno. Aristotel in drugi pa so menili, da naj bi se dekleta poročila nekje med 16 in 18 letom, moški pa pri 37 letih!!! Za njih je bila velika razlika v letih nujna. V bistvu se je tudi pri takoimenovani homoseksualnosti vedno predstavljalo precejšnjo razliko v letih. In tako je še marsikje po svetu, ne glede na to, kako to spolnost sploh poimenujejo. Mislim, da se je starostna podobnost med dvema moškima ali dvema ženskama začela uveljavljati šele konec 19. stoletja, še bolj pa v 20. stoletju, dokler ni vsaj na zahodu postala pravilo. In verjetno rezultirala v partnerstvo, v današnje želje po poroki, družini, otrocih.

Zvečer je v Opnu otvoritev razstave izbranih knjig Lambde in Vizibilije – na moškem in ženskem stranišču, kjer imajo vedno tudi razstave. Vlada bolj družinsko vzdušje, mislim še na tisto široko glbt družino, ki se še ni razdrobila na tako imenovane najmanjše celice družbe. In proti pričakovanjem knjige zelo lepo izgledajo v razstavnih okvirih. Ko vstopiš na stranišče in se avtomatično prižgejo luči, pred tabo pa vrsta pisanih knjig. Ki jih žal vse manj ljudi bere. Ter so posledično vse bolj nevedni. Kar se kaže v njihovih besedah, dejanjih. V besedičenju v parlamentu, v bifeju, na forumih, kot tudi v pogovoru s posamezniki, ko človek ne ve, ali ima sploh smisel karkoli komentirati. V Opnu je stara postava aktivistk in pa celo omizje mlajših, verjetno so oni queer, hehe. Med njimi tudi mlajši aktivist, ki je še pred nekaj leti naju s Suzano pošiljal v dom za ostarele. Tedaj je bil sicer nadut, a še simpatičen. Zdaj je pač še en aktivist generacije posvojitev, kateri bodo sledile nove generacije, ki bodo morda kričale »stran vi starci, s temi svojimi pamži in vnuki, mi se borimo za čisto druge stvari«. Ti medgeneracijski problemi in bolezni, da ne rečem patologije, so res smešni, če jih pogledaš malo iz razdalje. Zabavno je bilo z Natašo obujati spomine na čas osamosvojitve, ki se je zdel tedaj tako veličasten, danes pa je kvečjemu le banalen – in morda sploh ne tako zelo junaški čas slovenske zgodovine.

Četrtek, 4. marec

Zvečer sem si ogledal še en poslani film, ki pa ni omembe vreden. Distributerji želijo vse prodati, tudi če včasih nima prav nobene povezave z glbt tematiko. Zdaj se mučim z zapolnjevanjem lukenj v dnevniku. Opažam, da je to neverjetno naporno pisati. Po eni strani vsak dan prinaša ogromno nekih stvari, o katerih bi človek kaj napisal, po drugi pa to zahteva ogromno časa. Jaz pa se utapljam v sprotnih stvareh, ki kot da mi uhajajo iz rok. Še dobro, da moram kar precej časa prebiti na pasjih sprehodih, kjer lahko vsaj malo razmišljam. Idealno bi bilo, ko bi tedaj govoril v diktafon, potem pa bi kak postaven tajnik, primernih let, stasa in razgaljenosti vse skupaj natipkal na računalnik. A takih ni, tudi če jih plačaš.

Suzana pošlje link na Mihatovo oceno Dnevnika nedolžneža, še ene pedofilske knjige. Zdi se mi zmedena, po eni strani se loti romana s heteronormativnimi prijemi (ali sploh poznamo še kake druge???), po drugi goji rahle simpatije, tako da je rezultat precej slovenski. Ja, trdil sem že, da rabimo za prevajanje glbt literature tudi glbt prevajalce – zdaj k temu dodajam, da rabimo očitno tudi svoje kritike, ki bodo znali h knjigam pristopati neobremenjeno. Škoda, ker Duvertov roman je čudovito lep, neka strašna ljubezen seva skozenj. Pa tudi neka druga kultura, ki se je ne da meriti z zahodnimi meščanskimi vatli. Drugo leto bom prevajal maroškega pisatelja, piše in živi v francoskem okolju, ki popisuje svoje otroštvo, ko je bil zaljubljen v učitelja in imel z njim prve spolne izkušnje. Pogled na pedofilijo z očmi tako imenovane žrtve. Še en lep in ljubezni poln roman.

Petek, 5. marec

Dopoldne skočim v tiskarno pogledat poskusni odtis romana Lubiewo. Knjige se veselim, saj je dober roman, v glavnem o poljskih štacjonskih tetah, če na hitro označim. Avtor pravi, da noče pisat o gejih srednjega razreda, pač pa bolj o tistih s ceste. Takih se še spominjam pri nas iz osemdesetih in devetdesetih, zdaj pa so skoraj izumrli, ali pa so manj vidni. Jezi pa me prevajalec, ki so mi ga podtaknili. Tako je mečkal, da je zapadel grant za prevod in bo vse samo minus za založbo. In to sedaj, ko so finance itak v krizi. Potem je bil pa še tako nesramen in aroganten, da ne pomnim podobnega iz svoje prakse. In prevedel bi lahko dosti bolje, lahko bi kaj vprašal, če ne pozna izrazov. A mladi so radi pametni in polni sami sebe. Na to bi jaz lahko računal, ne pa naivno zaupal. Zdaj je prepozno, prevod je kakršen je, je pa vseeno škoda. Potem se ustavim na Škucu, kjer je poslovanje nasploh v krizi. Ne vem, ali sploh še kje kaj normalno funkcionira v tem motenem plemenu pod Alpami. Ko bi si človek želel tekoče živeti in delati, pa je to čisto nemogoče.

Javljajo se iz Žurnala. Radi bi intervju z Jelinčičem, ki smo ga objavili v Revolverju leta 1996. Skeniram, pošljem. Le kaj bodo počeli s tem? Tega je že 14 let, po eni strani tako davno, po drugi pa kot da bi bilo lani. In ti ljudje so kar naprej eni in isti, iste budale, ki jih imajo ljudje radi, hehe.

Zvečer sem mislil iti na koncert Jana Garbareka v Šiški. Pa je karta celih 39 evrov, kar se mi zdi odločno preveč. Da bom povrh še stal celi dve uri? Poslušal sem ga pred desetletji v dvorani kina Union in seveda sede. Tedaj je bila Ljubljana skoraj v središču evropskega jazzovskega dogajanja, bilo je polno izvrstnih koncertov. Ki niso bili tako dragi, še za moj srednješolski žep ne. Zdaj je to stvar snobizma, se mi zdi.
Kot že tolikokrat sem načrtoval kako uro v Tiffaniju, pa si premislil. Težko se spravim tja, ali sploh kamorkoli med ljudi. Nobene posebne motivacije nimam.

Sobota, 6. marec

Ubijam se s Foucaultom. Prva knjiga je še šla, druga je imela že več popravljanja, zlasti grških črk, tretja je pa kriminal. Izšla je že 1993, ko sem delal na svoj prvi računalnik in potem tekst shranil na velike mehke diskete. Seveda z mislijo, da bom kdaj morda še rabil. Čas je tekel, tehnologija se je menjala in kar naenkrat sem ugotovil, da je nekaj narobe z disketami, pa tudi, da jih nikjer več ne morem odpret. Tekst je šel v nič. Tako smo morali najti punco, ki je celotno knjigo poskenirala ter potem še preverjala, kaj vse je čitalec narobe prebral. A kljub temu je ostalo še polno stvari in tako mi gre po polžje, od vrstice do vrstice. Za se ubit.

Zvečer sem se vendar spokal na Metelkovo, da vidim vsaj drobec Rdečih zor. V Monoklu je super razstava fotk Mojce Pišek. Še bolje bi bilo, če bi bili formati večji. Sicer pa zelo sodobni prizori preoblačenja, menjave vlog, drag kingov in sploh iger z imidži. V Tiffanyju pa se je napovedovala noč pornografije. Najprej slovenski polurni dokumentarno-igrani film Pornič z medvedom. Če izvzamem par zabavnih domislic, nič posebnega. Nekaj ljudi, ki je govorilo za, nekaj proti, in predstavnik RKC ni umanjkal. Ne vem, zakaj se je ustvarjalcem filma zdelo primerno oprijeti se tako tipičnega scenarija. Ustvarili so povprečen izdelek za povprečnega gledalca teveja, ne pa za predstavitev na Rdečih zorah, in to celo v Tiffanyju, haloooo. Sledilo je še kak ducat kratkih filmov na isto temo, s tem, da so bili vsi novejši, zahodni, belo usmerjeni. Edini vreden omembe je bil nemi črno beli pornič iz 1928. Sicer pa sem se počutil, kot da sem na kaki srednješolski projekciji. Kar nekaj ljudi, v glavnem strejt, se je sicer zabavalo, pa tudi zardevalo, se zgražalo ali mlačno opazovalo. Mlajša generacija se mi zdi tako nepoučena, da ne rečem še nazadnjaška. Pravo nasprotje staršem, ki verjetno v njihovih očeh bolj sodijo v pokvarjeno generacijo.

Nedelja, 7. marec

Med ubijanjem s Foucaultom vsaj dve dobri novici. Da so Islandci na referendumu s 93% izglasovali ne za vračanje dolgov njihove banke. To se mi zdi odlično in vzorčno za druge take primere. Reči ne finančnim malverzacijam kapitalistov in vpletene politike, ki pravzaprav preplavljajo svet. Druga: ponovna priznanja za film, ki je bil posnet po romanu ameriške pesnice Sapphire in ki je dobil nagrado že na Sundance festivalu januarja lani. Tokrat se poteguje za nagrado Oscar. Sapphire sem odkril na polici neke njurorške knjigarne in le malokdo je vedel zanjo. Njene pesmi pa so me tako pritegnile, da sem poiskal njene koordinate in jo poiskal. Dobila sva se na kavi v Brooklynu in se kar zmenila za njeno pesniško knjigo v slovenščini. Roman me ni tako zanimal. In sedaj sem seveda vesel njenega uspeha, pa tudi svoje izbire. Sapphire obenem dokazuje tezo, da lahko vsaj v ZDA prilezeš na površje tudi s ceste. Da niso uspešni ustvarjalci vedno le otroci intelektualnih okolij, tako kot morda v Evropi – pa tudi pri nas. Velik del uveljavljenih, štipendiranih, nagrajevanih avtorjev so le otroci nekih znanih staršev – in žal nimajo kaj dosti zanimivega za povedati. Zato pa je slovenska literatura in literarna scena tako dolgočasna. Redki outsiderji, bi rekel.

Zvečer grem v Mini teater na bralno predstavo igre Makarovičeve Mrtvec pride po ljubico. Lani sem jo izdal pri Alephu, pa se je kot knjiga do zdaj precej slabo prodala. Predstava, ki jo izvajata avtorica in Robi Waltl, ob spremljavi ciganske glasbe dveh Svetlaninih ljubljencev, je razprodana, a če bi še pisal Lažilife kot pred 20 leti za Telex, bi imel kaj napisati. Preko 100 ljudi je kupilo karte po 20 evrov, knjige, ki sem jih prinesel in jih je Svetlana podpisovala, pa samo 15 po 10 evrov. Knjigo imeti ni nič posebnega, pokazati se na taki predstavi, pa nekaj šteje. Baje, vsaj v malomeščanskem svetu. Sicer pa sta oba izvrstno interpretirala odlomke, glasba mi pa nekako ne leži. Od vseh Svetlaninih nastopov, kar sem jih videl, in ni jih bilo malo, se mi je nocojšnji zdel še najboljši. Sicer pa bi imel o njej marsikaj za napisati, pa ne bom zdaj.

Cel teden je naokoli, polno nekih zapisov, a v glavnem o delu, delu, delu – kje sem pa jaz. Verjetno ravno tu notri …