Cafe Open

Alma – 23. do 31. avgust

Posted on 14. Sep, 2010 by B.R. in 08. Alma, open.dnevnik

Ponedeljek, 23.8. (Thorong La Pass)

Zbudim se okoli pol petih, po kakšni uri štartava. Vreme je megleno, še vedno pada leden dež. Začneva se vzpenjati in se v pol ure dvigneva za 500 metrov, na t.i. High Camp, kjer večina ljudi preživi dan in noč zaradi aklimatizacije. To (na srečo) izvem šele pozneje, sploh pa mi to, da bi cel dan počivala že po polurnem vzponu ne pade na kraj pameti. Za naslednjih petsto metrov porabiva nekaj ur. Ko se enkrat vzpenjaš nad 4000 in tam nekje, vsak meter šteje. Tudi (in še posebej) navzdol. Večino časa spet diham na škrge, ko se prebijava po ozkih gozdnih poteh. Z izjemo skupine domačinov, ki gredo tu čez na festival v Mukinath, prvo naslednje mesto in s katerimi se vso pot srečujemo ter nekaj čred tovornih konj (naučeni so, da se v zaporedju po dva in dva na ozkih stezah ustavijo, ko ti pridejo nasproti, pa jim moraš dati nujno prednost) ter ene turistke iz Nemčije, ki jo je zmatrala višinska bolezen in jo gor vlečejo kar na konjem (s prelaza se pozneje spusti peš) vso pot ne srečava nikogar. Niti enega turista. Niti muhe. Vse, kar je, so skale, slapovi, kamni, ozke kozje stezice, drevesa. Čudoviti vrhovi gora povsod naokoli (ko ni megle). In ledeni dež.

Hodim počasi, zmanjkuje mi kisika, pot precej spominja na tisto na Ice Lake, ki pa jo vseeno nekoliko kvari vreme. Po drugi strani si težko predstavljam, kako bi se na tej višini vzpenjala po vročem soncu, kakršno nas je spremljalo prvih nekaj dni. Zaradi pomanjkanja kisika ne utegnem misliti na prav veliko drugega kot na to, kako bom naredila naslednji korak (večino časa je pomembna celo odločitev o tem, ali je trenutno boljše gledati pod noge ali pred njih;). Lama tokrat pokaže presenetljivo veliko potrpežljivosti. Čaka me, čeprav bi se lahko glede na to, s kakšno hitrostjo in spretnostjo se domačini gibljejo po teh poteh, sam in s težkim ruzakom verjetno vmes že vsaj dvakrat ne le vzpel na prelaz, temveč tudi spustil.

Okoli 10.00 prispeva do gor. Lama, ki vse bolj izkazuje tradicionalen nepalski izviren smisel za humor, me tik pred prelazom uspešno prepriča, da je do vrha še kakšna ura. Pozneje, ko tudi sama končno le zagledam obris majhne hišice, edinega objekta, ki – ob stotinah zloženih kamnov z molitvami in tibetanskih zastavic – stojijo tam, tip steče in veselo vpije, da je do vrha le še nekaj minut. “Če lahko on, lahko tudi jaz,” si rečem in zalaufam še sama.

V majhni, temni hišici se ustaviva le za nekaj minut, toliko da popijeva vsak pol litra vročega čaja, in že je čas za odhod. Čeprav je vzpon na ta prelaz pravzaprav cilj trekkinga, v meglenem in ledenem vremenu tam ne moreš ravno preživeti lepega dopustniškega popoldneva. Pir ne bi bil v prav nikakršen užitek; ne le zaradi mraza, temveč tudi zato, ker se je treba potem po drugi strani spustiti še v dolino. A vzpon, pa vse tiste zastavice in tabla, ki označuje, kam si prišel, vseeno zbudijo nekakšen občutek evforije. V tisti majhni, nabito polni koči, mi, ne da bi točno vedela, zakaj, za trenutek privrejo solze v oči. Ki pa jih, trda bodi neizprosna žena jeklena, kakršna sem, seveda hitro skrijem.

Torek, 24. 8.

Včeraj popoldne sva se s prelaza spustila v Mukinath, prijetno mestece, ki je nekakšna meka vsakršnih verskih in drugih festivalov. Malo hecen občutek je, po desetih dneh videti prve avtomobile. Nekako (še) ne sodijo v koncept. Ampak tu imajo tudi čisto svojo verzijo trgovine Seven Eleven! Samo malo še, pa se bodo guide porterji okoli Annapurne sprehajali z garmini, ne le z mobiteli. Glede na današnje dogajanje to niti ne bi bilo tako slabo.

Da bi se izognila dolgotrajni hoji po precej dolgočasni pokrajini, edinkrat kupiva vozovnici za avtobus do naslednjega mesta, imenovanega Jomsom. To naredi večina turistov, tokrat natančno še dva; tista Izraelca, o katerih je bilo govora že v prejšnjih zapisih in katerih trekking se je s tem vzponom končal. Pregrešno draga vožnja se izkaže za eno najbolj odtrganih avantur! Namesto na avtobus se stisnemo v jeep, neka babica v strahu, da bi jo na kakšnem z monsunom povzročenem kraterjem vrglo skozi strop, sklene svojo roko v mojo in se me vso pot trdno drži. Natančno, le prvi del poti, ta pa traja natančno kakšno uro. Takrat se namreč pripeljemo do precej visoke reke, čez katero z džipom ne moremo. Izkrcamo se in čakamo, da nas čez prepeljejo s traktorjem. Na drugem bregu pa – ne džipa in ne avtobusa. Nič! Ljudje iz več džipov prečkamo viseči most in se ustavimo v nekem gozdu, kjer naslednjo uro čakamo na avtobus. Ko Lama ugotovi, da ga ne bo, predlaga, da bi peš prehodila naslednjih nekaj kilometrov. Pod drsečimi slapovi in vodi do kolen brodiva kakšno uro in pol, dokler le ne zaslišiva trobljenja busov. Le trije gredo vsak dan iz te vasi, in vedno vozijo skupaj. Lama me, ker so busi, ko prideva do njih, že povsem natrpani, sicer spet skuša prepričati, naj sedem kar na streho, a včasih me vendarle poboža zdrava pamet. To ugotovim kmalu zatem, ko zmanjkuje ceste, ki jo je odrezal dež, in avtobus, če že ravno ne skače po kraterij kot ponorela bolha, ki so jo ravno pošpricali s šamponom proti ušem, mestoma z enim delom (seveda tistim, na katerem sem tudi jaz) že visi na prepadom. Nora vožnja se konča, ko pridemo do naslednjega visečega mostu. Ljudje iz treh avtobusov, večinoma domačini, se usujemo ven in kot nori tečemo čez most, pa po skalah gor in dol, da bi čimprej prišli (in dobili vsaj približno smrtno ne-nevarno) mesto na naslednjem avtobusu. Potem se zgodba še enkrat ponovi. Dokler – ampak preveč smešno boleče je, zato raje ne bi o tem – z Lamo nekje na pol poti ne izgubiva eden drugaga. Če sem natančna, pravzaprav ne vem, kdo je izgubil koga; dejstvo pa je, da ga ni bilo na strehi busa, v katerem sem bila jaz, in ko je to ugotovil, je sklenil, da ne bo na nobenem busu. Sedel je na kamen sredi osamljene vasi in čakal, da bom prišla. Česar sama po kakšni uri vožnje, ko smo se izkrcali v neki restavraciji, seveda nismo mogli vedeti. Kakorkoli že, s pomočjo prijaznih domačinov, ki so mi rekli, da je vse v redu in naj ga počakam, se je zadeva uredila. Po nekaj urah; ravno takrat, ko so me Nepalci iz ZDA, ki so bili na poti v domači Mukinath, začeli uvajati v skrivostni Rakhse, domačega koruznega žganja, jo je Lama veselo primahal iz tiste vasi.

Vmes se nisem pretirano sekirala; čeprav je imel moj ruzak in čeprav mi ni bilo jasno, kako bo pravzaprav sploh izvedel, kje sem; in kaj bo naredil, ko in če se bo zgodilo to, glede na to, da si tisti dan ni bilo mogoče obetati več nobenega prevoza. Ampak eden največjih čarov Azije je prav v tem, da je (bolj ali manj) v njej res vse mogoče. In da se – tako ali drugače – nekako že večinoma vse uredi.

“Ali ima tvoj vodič mobitel?” me je, precej naivno, vprašal eden od sopotnikov na busu, ki so poskušali pomagati pri reševanju precej smešne situacije. V odgovor sem se le nasmehnila. In pomislila, da bodo takrat, ko bodo tile guide porterji imeli opravljene tečaje prve pomoči, ko si bodo vsaj približno predstavljali, kaj je višinska bolezen in ko bodo začeli naokoli hoditi najprej z mobiteli, potem pa še z garmini, vse skupaj postalo zelo, zelo dolgočasno.

Sreda, četrtek, petek ipd …

Enkrat vmes, ob predzadnjih zapisih, sem ugotovila, da v teh svojih opisih kar precej težim; razen tega ni v njih nič o lezbijkah, gejih in še čem. zato mi mi pravzaprav jasno, zakaj bi vas tole sploh zanimalo. Če bi morala sama brati kaj takega, bi od dolgočasja že zdavnaj zaspala. Verjetno ta moj predsodek izvira iz dejstva, da sama ne maram brati potopisov; edini, ki me je doslej prepričal, je bil Veliki železniški bazar. No, ampak odslužiti moram svoj “dolg”. Vam pa bom, s strnjenim opisom zadnjih dni (tudi zato, ker se je trekking s konca avgusta prelevil še v september) poskušala vsaj nekoliko skrajšati muke in bom zapis strnila.

Z Lamo sva potem torej hodila še nekaj dni. Očitno sva bila precej hitra, saj sva oziroma bi predivdeno 18 dnevno turo (tj. okoli 200 kilometrov vzponov in spustov ter v povprečju 7 do 8 ur hoda na dan) zaključila že po 16 dneh, ko bi prišla v Pokharo. Najtežji del trekkinga je šele sledil; z nadležnimi krvosesi leecheji posejano pot skozi gosto nepalsko džunglo najprej od Tadapanija do Gorephanija, Tatopanija ter potem še do Chomronga, sicer čudovitih nepalskih vasic (dlje kot sva bila, bolj so ljudje prijazni …) in krasno, spet povsem drugačna pokrajino, je ves čas razmakal težak monsunski dež. Precej hud prehlad in vročina, ki so ji posebej na poti do Gorephanija kar med hojo sledile občasne halucinacije, k izboljšanju vremena nista prav veliko pripomogla.

A trmasta želja in vztrajanje pri tem, da si na vsak način želim še na Annapurna I Base Camp, me je še kar držala. Podkupila sem torej Lamo in uresničila sva dogovor, da bova trekking podaljšala še za nekaj dni. Sreča se nasmiha neumnim (glede na to, da nisem imela pojma ne, zakaj vztrajam in ne kam grem). Vzpon na ABC, kot mu ljubkovalno rečejo domačini, se je na koncu izkazal za najlepši del trekkinga.

Kmalu po Chomrongu sva vstopila v naravni park Annapurne. O pokrajini nekoliko pozneje; scena tu je bila čisto odbita! Iz Deoralija, zadnje vasi pred ABC sva se začela vzpenjati že ob šestih zjutraj, v želji da bi ujela vsaj kakšen trenutek, ko se bodo meglice dvignile, da bi videla vrh Annapurne. A to bo, so povedali domačini, v tem času in vremenu precej težko. V Deoraliju sva tokrat pustila vse, tudi zobno ščetko. Tudi na samem baznem taboru človek, če ne gre ravno plezat na vrh, nima kaj veliko početi, ko enkrat pride gor. Razen seveda, če bi šla osvajat vrh Annapurne s plezanjem (kar pa mi – toliko pa spet nisem mazohistka! – na srečo vsaj doslej kljub vsemu še ni padlo na pamet.

“Dokler ne vidim vrha Annapurne, ne grem dol!” sem med vzpenjanjem in pononim dihanjem na škrge mrmrala Lami, ki se je ob tem samo smejal, prepričan, da se šalim. Prišla sva gor, bila je megla, vreme ni obetalo. Najprej sem se za kakšno uro zakopala med tibetanske zastavice čisto na vrhu tabora, potem sem se usidrala v topli in prijetni restavraciji enega od tamkajšnjih guest housov in ponovno razlasila, da ne grem dol. V jedilnici so se kmalu začeli nabirati še drugi pohodniki, zbrani z različnih koncev in krajev sveta in s približno podobno idejo kot je bila moja (le da so imeli zobne ščetke večinoma zraven). Izkazali so se za čudovito, duhovito in prav nepozabno družbo; med ljudmi, ki smo nekega avgustovskega monsunskega dne tam gor na baznem taboru dobrih 24 ur čakal na … razgled … se je po nekaj minutah spletla prav posebna vez. Zabavno in fajn je bilo vse do naslednjega dne, ko nas je namesto jasnega jutra s pogledom na vrh Annapurne 1 in Annapurne South pričakala … megla.

Da sem zunaj stala in jo fotkala ravno tisto minuto, ko se je razkadila in da mi je uspelo v objektiv ujeti prav vse vrhove gora, smo ugotovili šele nekaj ur pozneje, ko sva se z Lamo iz Deoralija spustila do vasi bamboo. “Glej, glej, Annapurna 1! Pa 2! Pa 3! Nene – to je Gangapurna!” je navdušeno (skoraj) kričal, ko sva buljila v ubogi fotoaparat, ki je zadnjih tedni preživel marsikaj hudega. Pred tem me je, ko sem se spuščala z ABC in najprej travmirala češ kakšna krivica da je, ker mi razgled na vrhove tokrat ni bil dan v hipu prešinilo, da sem več kot dobila “svoj” vrh. Razgled morda res ne, dana pa mi je bila čudovita izkušnja, krasna pokrajina in srečanje z nekaj čudovitimi ljudmi, s katerimi me bo družila posebna vez, čeprav se vsaj z večino njih verjetno ne bomo srečali nikoli več v življenju.

Če kaj, potem je tak trekking odličen način za zdravljenje “zahodnjaške” nevrotičnosti. Na neki točki postane vse tako zelo preprosto. Zanimivo pa bo ugotoviti, ali in kako dolgo se ta preprostost drži še potem, ko se enkrat vrneš na Zahod …

Sicer pa je, v primerjavi s prvim delom trekkinga, pot do ABC, pot po skalah, pod drsečimi plazovi, slapovi ter obkrožena z vrhovi Annapurne I., II., III. in IV., Ganghapurne ter gore “domačinov”, v prevodu imenovane “Fish Tail” (tudi če jih zaradi megle ne vidite;) tu je pokrajina spet povsem drugačna. Kot da bi se prestavil v drug svet. Predvsem je dobeseno posuta je z rožami. Bolj kot se približuješ baznemu taboru, več jih je. Bolj pisane, različne, drugačne so. Botanični del tega dela sveta me je povsem prevzel. Pa ne, sem pomislila med ponovnim dihanjem na škrge, občasnim preklinjanjem lastnega mazohizma, da sem vso to pot naredila samo zato, da bi na koncu (kar se je zgodilo, nič kaj trdo-žensko-nejkekleno priznam) vzljubila … rože?

Spustu je sledil prihod v Pokharo, čisto posebno mesto s čisto posebnim jezerom in (dobesedno) najbolj prijaznimi ljudmi, kar sem jih kdaj srečala. Verjetno v tem mestu razsaja kakšen poseben gen, saj se prijaznosti preprosto ne moreš izogniti. Podobno kot se e moreš izogniti, da bi te kar zagrabilo in da bi – pa četudi le za kakšen dan, saj potem že mine, tudi sam postal tak. Hja očitno kar precej nalezljiva.

Sledil je (nakupovlni; to je spet prebudilo “pravo žensko” v meni;)) dan v Kathmanduju, pa (nakupovalno-naročilno-darilni) dan v Delhiju ter (prav na dan, ko je v Indiji štrajkalo 8 milijonov delavcev v transportu) domov. Tu so mi rekli, naj povem, kam nameravam naslednjič, da bodo vedeli, na katerem koncu sveta je mogoče predvideti naslednjo naravno ali drugo katastrofo. Ni smešno, vsaj meni se ne zdi. Poplave, ki so pustošile po Ladakhu, so namreč povzročile resnično katastrofo, ki traja še vedno. Ko se (spet) malo aklimatiziram, se bom spravila v pogon, da vidim, kaj je mogoče narediti in razmislila, kako sprožiti kakšno učinkovito za pomoč.

Zdaj, ko to berete, verjetno že s kakšnim pirom sedim kje v Ljubljani; morda tudi v ali pred Opnom. Morda sem se že srečala s tistimi, ki sem jih najbolj pogrešala. Morda srkam tisti pir in v družbi najbolj ljubih mi ljudi in – takšni so zame tudi in včasih celo prav zato, ker si to ob njih mirno lahko privoščim – nemo zrem kam v prazno.

Mogoče pa že po delih, zelo počasi, z več tišine kot besedami in zlagoma vsaj (ne) komu vendarle vsaj poskušam povedati tudi vse tisto neizrekljivo. Tisto torej, kar začutiš, doživiš, se ti zgodi in je lahko tako zelo, zelo močno. Pušča sled. A četudi izrečeš ali napišeš na milijone besed, je prav to nekaj najbolj neulovljivo za oris. Za vselej je lahko v tebi, s teboj; ne (z)moreš pa je opisati.