Aleš Zobec – 1. do 10. oktober 2010
Posted on 10. Oct, 2010 by B.R. in 10. Aleš Zobec, open.dnevnik
Ko me je Barbara prosila za pisanje dnevnika, sem sprva malo okleval. Iz več razlogov: najprej menim, da se pisno ne znam kaj prida dobro izražat, nadalje pa, da »širšemu občinstvu« pravzaprav nimam kaj za povedat, saj v pisanju ne bi rad zapadel v navajanje vsakodnevnih banalnosti in dolgočasnosti. Po drugi strani pa v svojih vsakodnevnih »jeznoritenjem«, kot pravi mojim razpravam Andrej, večkrat načnem kakšne teme, ki bi morda lahko bile zanimive še za koga. In Barbara je tako prijazna in za naš ljubi Open skrbi in … No, na koncu sem se, kakopak, odločil, da sprejmem to nalogo.
Ker se mi prav vsak dan res ne zgodijo stvari, ki bi jih bilo vredno tukaj napisati, sem se odločil, da razdelitev po dnevih izpustim. Čeprav se je v prvih dneh oktobra pravzaprav kar veliko zgodilo (gledal sem Romea in Julijo v MGL-ju, Krizantemo na klavirju v SMG-ju, Bepop v SNG Maribor; tudi na razstavi Manuskripta sem bil in v petek na koncertu Ditke Haberl), je teden najbolj zaznamovala moja spodletela udeležba na krožku Lezbično-feministične univerze.
Kratka predzgodba: na SiQRD mreži že pred časom zasledim vabilo na lezbično-feministični krožek, ki bo posvečen lezbični umetnosti – in ga bo vodila Alenka Spacal. Ker me umetnost na sploh zadnjih nekaj let vse bolj zanima, lezbična in gejevska pa še sploh, se odločim, da se krožka udeležim. Poleg tega je Spacal imela nekaj predavanj v okviru izbirnega predmeta Spol in diskurz (tekom študija sem namreč izbral prav vse možne feministične predmete) – tako sem vedel, da bo krožek vsekakor zelo kvaliteten in zanimiv.
Zjutraj odhitim na fakulteto, da lahko natisnem članek, ki bo obravnavan, in ga preberem (Tamsin Wilson, Lezbijke študirajo kulturo). Zelo sem bil vesten: sproti sem naredil zabeležke in podčrtal ključne ugotovitve – ter pripravil nekaj iztočnic za vprašanja in morebitno krajšo razpravo. Zelo sem se veselil, da bom prebrano tudi v razširjeni verziji slišal, videl slikarska dela, o katerih besedilo govori… Ko se je ura približala osmi, sem zapustil zanimiva predavanja na fakulteti (simbolizem) in odhitel proti Monoklu. Na poti sem se spomnil, da sem nevem-kje prebral, da ime »Lezbično-feministična univerza« ne sugerira samo predmetnika, če se izrazim po šolsko, temveč tudi ciljno publiko. Pa tudi sporočilo na mreži je bilo napisano za ženske (ki bodo brale, govorile…). »Saj verjetno ne mislijo povsem zares – da je ta krožek samo za ženske oziroma lezbijke,« sem razmišljal, »in sporočilo je bilo v ženskih slovničnih oblikah napisano subverzivno – v praksi zavračajo nebulozno idejo, ki pritiče patriarhalni ideologiji, o univerzalnosti moške slovnične oblike – kot to včasih nalašč počnem tudi sam!«
Pred Monoklom počakam še strejt prijateljico in z desetminutno zamudo vstopiva na mesto srečanja. Tik preden vstopiva se še pošalim, da bom sam mogoče že kar takoj odšel oziroma moral oditi, ker med nogami posedujem falično pritiklino. Vstopiva. Tišina, začudenje – zaprepadeni pogledi, vsi po vrsti uperjeni vame. Takoj sem pomislil, da vabilo očitno ni bilo napisano subverzivno, ampak dobesedno. Nekoliko zmedeno (a poantirano) vprašam, če je problem v najinem zamujanju. Po nekaj neprijetnih in nelagodnih sekundah mi ena izmed punc pove, da zamujanje ni problem – pač pa je problem to, da sem fant – krožek pa je namenjen dekletom, ki se v prisotnosti fantov ne morejo sprostiti in sproščeno razpravljati (tole obrazložitev morebiti nisem dobil na licu mesta, ampak mi jo je podala ena prijateljica, ko sem jo po srečanju zaprepaden poklical). Hmm?!
Pravzaprav se ne spomnim natančno, kaj sem odvrnil – kregati pa se nikakor nisem želel, saj s tem ne bi nihče prav ničesar pridobil: ali bi po kregariji še bolj poklapano odšel, ali pa ostal, vendar nezaželen – so pa dekleta začela zelo zadržano razpravljati, če bi morebiti naredile izjemo (mogoče zato, ker me je kar nekaj punc vsaj na videz poznalo iz različnih lgbt-predavanj, literarnih večerov…). »Ampak če naredimo izjemo danes, potem jo bomo morale vedno,« so zaključile. Verbaliziral sem svoje razumevanje do njihovega pravila in se zmedeno ter nekoliko poklapano poslovil. Prijateljica je na srečanju ostala.
Zdaj si pač ne morem pomagati, da ne bi v nadaljevanju razmišljal o nekaterih vprašanjih, ki jih je ta izkušnja sprožila.
Po eni strani lezbijke in feministke, ki so bile na krožku, razumem – tudi sam viham nos, ko se po roza k4 ali Tifli vlačijo trume nekih strejtov in strejtk. Pač, lepo je imeti občutek, da imamo »prostor zase«. Pa tudi sicer – če je LFU oziroma krožek »privatna« dejavnost, potem imajo legitimno pravico, da določajo, kdo lahko njihova srečanja obiskuje in kdo ne, kajne? In mogoče res ne morejo biti sproščene, če je med njimi takšen kerlc in mačo-petelin, kot sem sam (hahaha) …
Po drugi strani pa je vprašanje, ki se mi je sprva zastavilo, kdo sploh lahko pride na ta krožek? Kako bi lahko natančneje definirali skupino žensk? So to osebe z vagino, prsmi, maternico in točno določenim kromosomskim zaporedjem? Lahko kaj od tega umanjka, da je neka oseba še ženska in dobrodošla na njihovem krožku? So to tiste osebe, ki posedujejo družbeno pripisane lastnosti, torej ženstvene osebe? In katere lastnosti to sploh so? Lastnosti, ki jim jih pripisuje seksistična družbe – čustvenost, občutljivost in omahljivost?
Ker mi je bil vstop zavrnjen takoj, ko sem vstopil, lahko sklepam, da so bolj kot psihične lastnosti bile moteče moje biološke danosti. Vendar pa je eden izmed razlogov za prepoved tudi, da se prisotnost moškega kaže v njihovem nelagodju, in zato manj ali vsaj težje spregovorijo in razpravljajo. To pa asociira na neke lastnosti, ki jih mora ta prišlek (moški) imeti, npr. dominantnost, grobost, neuvidevnost… Zdi se torej, da se v prepovedi meša več ravni: raven biološkega, družbenega, psihičnega…
So krožkarice, ki so to prepoved zadržano (a demokratično) ponovno izglasovale, radikalne? Mogoče, če je radikalnost dokončna izključitev moških. Vendar pa prepoved vstopa v »ženski svet« zaudarja tudi po prežvečenem in v teoretskih krogih že davno preživelem esencializmu, ki verjame v nekakšno univerzalno žensko in ženstvenost. Ta esencialistična prepoved temelji na nesporni povezavi biološkega in družbenega spola, črnobeli podobi sveta, kjer so lastnosti posameznikov ene skupine diametralno nasprotne lastnostim druge skupine – v prid moškim, seveda: oni so kultura, one natura, oni so um, one so čustva, oni so javno, one zasebno, oni so odločni, one omahljive…
Feministke so že pred nekaj desetletji teoretsko (in praktično) presegle ideje o Ženski, torej idejo o nekem enotnem, ženskem subjektu oziroma Subjektki. Prav lezbijke (poleg temnopoltih žensk) so namreč med prvimi opozarjale, da je univerzalna Ženska zabloda, in ugotovile, da je ta Ženska zgodnejšega feminizma (tudi) heteroseksualna. Subjektka je tako razpadla na mnoštvo identitetnih pozicij, ki rezultirajo v izjemno različnih izkušnjah: izkušnje podrejenosti temnopoltih žensk, lezbijk, delavk, temnopoltih lezbičnih delavk so tako povsem različne.
Naj omenim še Judith Butler, veliko queerovsko teoretičarko, ki je leta 1990 (ponovno) koncizno razbila zablode o univerzalnosti – in eksaktno eksplicirala razliko in (ne)povezanost binarizma biološkega in družbenega spola. Na neko biološko konstelacijo se namreč povsem poljubno, a družbeno določeno lepijo različne družbenospolne oznake. To pomeni, da na isti biološki sestav vežejo med sabo različne kulture različne lastnosti. Butler gre še dlje in pokaže, da biološkega spola sploh ni, saj je vselej že družben oziroma družbeno posredovan. Famozna esenca ženske ali moškega se tako izkaže za ideološko igro in diskriminatorno zablodo, spol pa ni nič drugega kot vsakodnevni performans družbeno vsiljenih spolnih scenarijev. Kar nas dela moške in ženske torej ni biološka danost, ampak performans. LFU pa iz svojih aktivnosti izključuje posameznike zaradi njihovih bioloških danosti.
Teoretsko gledano so torej LFU-krožkarice radikalne konservativke, ki jim je nekajdesetletna feministična in queer produkcija očitno ušla. Vsaj v praksi.
Zavračanje osebe s faličnim izveskom tako ne more biti nič drugega kot posvojitev heteroseksističnih, patriarhalnih vzorcev (in) dominacije in na sploh ideologije, ki je ženskam zavoljo vagine, ki je v vzročno-posledični zvezi s »človekom nevrednimi lastnostmi« stoletja (tisočletja) omejeval (in jim še danes omejuje!) vstop v številne sfere družbe oziroma javnega. Ta posvojitev se je tukaj samo sprevrgla v svojo zrcalno podobo, princip pa je ostal nedotaknjen. Bistveno je torej poudariti, da je prav heteroseksističen, patriarhalen princip, ideologija ta, ki ustvari in perpetuira diskriminatorne dihotomije, med njimi pa je temeljna nadrejenost–podrejenost (moški je seveda nadrejen ženski), ki rezultira v (ne)zmožnosti akumulacije moči, znanja … Krožkarice torej po svoje instrumentalizirajo heteroseksistično, patriarhalno logiko, ki jih še danes potiska v položaj podrejenosti. Kako ironično.
Spravljivo lahko zaključim tale dnevniški zapis takole: univerzitetne lezbijke in feministke razumem, da želijo prostor zase, saj gotovo tako lažje artikulirajo svoja stališča oziroma jih sploh lahko, saj se ne rabijo ukvarjati s seksističnimi in homofobnimi stališči posameznikov. Podpiram torej ustvarjanje varnega prostora za lezbijke in feministke, ki omogoča teoretsko artikulacijo in napredek. Prav tako namen mojega pisanja ni bil v težnji, da bi LFU-jevke morale svojo zahtevo umakniti – nikakor. Spoštujem njihovo pravilo in menim, da je to njihova nesporna pravica.
Moj namen je bil samo razmislek o tem, kaj takšna zahteva pomeni, iz kakšnih idej izvira ter kakšne so omejitve in problemi, ki jih tovrstne zahteve sprožajo. Sam menim, da varnega prostora ni moč ustvariti z vnaprejšnjo izključitvijo enega od spolov – konec koncev Ljudmila Novak, Eva Irgl, Alenka Jeraj povsem ustrezajo definiciji LFU-definiciji ženske, pa jih verjetno tam nihče ne bi želel gledati.
Post scriptum
1. Prepoved pa odpira še mnoga druga vprašanja in dileme. Ali bi na primer interseksualni osebi bil dovoljen vstop na »posvečeno mesto žensk«? Kaj pa trans osebe? Če so LFU-jevke načelne, potem tudi te osebe nimajo vstopa, saj bi to pomenilo dopuščanje vseh nadaljnjih izjem. Če nekako razumem, da je zavrnitev moškega, ki poseduje simbolno (pre)moč, sprejemljiva, mi ob misli na zavrnitev (s stališča spola) ultimativno diskriminirane in podrejene osebe vzame sapo.
2. V besedilu, ki so ga brale, se večkrat pojavlja sintagma »moški pogled«. Domnevno je moj vstop v krožek pomenil vstop moškega pogleda, ki ga LFU problematizira. Vendar pa to težko vzdrži: moški pogled ni univerzalen, saj je to pogled heteroseksualnega, belega moškega višjega srednjega sloja. Sam sem manifestno pedrski in še zdaleč ne pripadam višjemu srednjemu sloju. S svojim pedrstvom sem se »moškemu klubu« odpovedal – in tako ne zasedam privilegiranega položaja. Sem potem res tako nevaren?
3. Ime Lezbično-feministična univerza je univerza lezbijk in (strejt) feministk. Verjetno je legitimno zastaviti vprašanje, na katerega pa sicer ne znam dokončno odgovoriti: če govorimo o lezbični umetnosti, kdo lahko »bolj« razume istospolno željo? Peder ali strejtka? Če bi želel malo zavajati: peder ali ženska, strejtka, ki je v Gromki z razbito steklenico pred kratkim napadla dve lezbijki?
4. Članek, ki so ga punce brale, v precejšnjem obsegu tematizira spornost feministične umetniške kritike, ki pogosto lezbičnega potenciala v nekem umetniškem delu ne vidi ali pa ga celo cinično zanika. So torej te ženske, celo feministke, bolj dobrodošle na LFU-krožku kot pa peder?
5. Za tiste, ki ste bolj kvalitativno naravnani in vam teoretsko mešetarjenje ni po godu: empirija je v več raziskavah pokazala, da so razlike med posameznimi ženskami večje, kot je razlika v povprečjih moških in žensk. Je zavrnitev nekoga samo zato, ker je moški, potemtakem smiselna?
Link do LFU:
http://lezbicnofeministicnauniverza.wordpress.com/
Link do ČKZ-ja:
http://www.dlib.si/v2/StreamFile.aspx?URN=URN:NBN:SI:DOC-P1TL5QJV&id=58362c6e-b923-47b9-b39e-ed0c98e01028&type=PDF
LFU
Oct 11th, 2010
Dragi Aleš,
tvoj prispevek samo potrjuje dejstvo, zakaj so women-only prostori potrebni in nujni. Izkazuje namreč že tolikokrat slišano in videno užaljenost moškega ega, ki izhaja iz izgube moči (tako politične kot družbene) in občutka pravice do koloniziranja vsakovrstnih prostorov, ki ste ju moški tako navajeni (pa naj gre za strejte ali geje – ki niste nič manj moško privilegirani v odnosu do žensk).
Ne ženi si k srcu, zaradi tvojega pisanja niti približno ne mislimo spreminjati svoje politike.
Didi,
Špela
LFU
wragetz
Oct 11th, 2010
kam se je pa tist ‘…Open’ iz imena krnaenkrat zgubu…
Alen T.
Oct 11th, 2010
Dober prispevek! Res zanimivo. In ne zdi se mi, da gre tukaj za njegov užaljen ego, saj je argumentirano razložil svoje stališče in na koncu postavil čisto legitimna vprašanja. Upam, da bo nanja tudi dobil odgovore.
B.R.
Oct 11th, 2010
@ Marko: včasih se zdi, da si kaj izgubil samo zato, ker ne iščeš na pravem koncu.
Rok
Oct 11th, 2010
Če prav razumem stališče LFU, velja: BOLJE LJUDMILA NOVAK KOT GEJ!
Aleš Zobec
Oct 12th, 2010
Didi in Špela,
ne morem reči, da odziva z vaše strani nisem pričakoval – ravno nasprotno. V nadaljevanju se nikakor ne želim kregati – niti teoretsko, še najmanj pa osebno: povsem jasno namreč je, da dajemo različnim konceptom različno “prednost”. Tale odgovor v bo v dveh delih: »opravičevanje« in »kritika«.
1. »Opravičevanje«
Moj namen ni bil spreminjati vaših načel in idej. Mogoče sem premalo poudaril, da se mi zdi delo LFU dobro in potrebno; da kljub mojemu trudu, da bi prispevek napisal z več zornih kotov, to pač ni mogoče, saj bi vedno nekaj umanjkalo.
Še preden sem videl vajin komentar, sem pomislil, da nisem dovolj poudaril pomena feminizma (tudi zgodnejšega vala, ki je govoril o veliki Subjektki – še zlasti takrat je namreč to bilo nujno potrebno, ker ženskam niso bile zagotovljene temeljne človekove pravice … pa tudi danes je Subjektka v primernih kontekstih nujno potrebna: ko hoče bivša vlada uzakoniti »bombažne spodnjice«, da se ne boste prehladile in boste lahko rojevale, je nujna takojšnja rekrutacija žensk), da lahko moj prispevek deluje kot totalno zanikanje potrebnosti feminizma, češ da “ženska” ne obstaja. Slednje in ostalo seveda ne drži: pred kratkim je izšla raziskava o neenakosti žensk in moških v šolstvu (v EU), ki kaže nekatere srhljive rezultate. Nekoliko queerovsko teoretiziranje ima tudi en problem: v idealni družbi, kjer identitete niso pomembne (in vsi si želimo re rigidne, diskriminatorne identitete eliminirat, mar ne?) pač ne živimo.
Naj zdaj še enkrat poudarim, da je napisano zgolj ena izmed mnogih pozicij, ki jih posameznik ali posameznica lahko do dotičnega zavzemata. Donna Haraway je npr. razvila koncept “umeščenih vednosti”, ki ga privzemam tudi sam: nič izrečenega ne stoji v nekem vakuumu, nič ni absolutno – izrekamo vedno z neke pozicije, izrekano je vpleteno v kontekst … Če sem to premalo poudaril, mislim, da sem zdaj dovolj. V tem smislu mi vidve “očitata” posedovanje moškega pogleda, iz tega pa povlečeta zaključek o moji užaljenosti ob izgubi moči.
2. »Kritika«
Če sem v svojem prispevku zbujal vtis, da moškega pogleda ne priznavam, je ta vtis napačen: še kako obstaja – razhajamo pa se v tem, da ga jaz ne vežem na biološki spol, kot ga ve, ampak na družbeni spol in vloge. Reči hočem, da mednožna falična kreatura ne pomeni nujno moškega pogleda, represivnosti in zatiranja žensk. Čeprav so moški tisočletja zatirali ženske in jih zatirajo še danes, nikakor ne morem tega mandata privzeti nase – in kar me moti je to, da se zdi, kot da mi ga vsiljujeta.
In zato sem »užaljen«: ker samega sebe ne vidim kot nekega moškega zatiralca žensk, niti to nočem biti. Prav tako je ta »žulj« tako boleč, ker se sam venomer bojujem za »žensko stvar« – in ničkolikokrat naletim na burne in negativne odzive tudi pri ženskah. Enkrat mi je neka ženska zabrusila, da ne razume, zakaj mi je ta feminizem tako pomemben, ko pa se bomo kmalu moški morali boriti za npr. delovna mesta, ki so nam jih zasedle ženske. Ali ni potem nekoliko sprevrženo očitati meni, ki sem na »vaši strani«, posedovanje moškega pogleda, represije in delovanje »proti vam«?! Pripisujete mi »občutek do pravice koloniziranja vsakovrstnih prostorov«, ki po vaše pritiče kar vsem moškim. Da se razumemo: v teoriji te stvari vzdržijo, problem pa je v vaši aplikaciji, ki je kar preveč preprosta in dobesedna. Problem je tudi v zanikanju soobstoja drugih okoliščin, ki pomembno vplivajo na posameznikov in posamezničin položaj v družbi … Tukaj seveda ne govorim, kot nekateri, da je spol ali seksualnost kvalitativno isto kot barva las ali oči – spol zelo pomembno vpliva na posameznikov in posamezničin položaj v družbi, vplivajo pa tudi spolna usmerjenost, rasa … vse te lastnosti se v dejanskosti združujejo: lezbijke ste tako depriviligirane kot ženske in kot lezbijke; priseljenec, ki je gej, je depriviligiran zaradi svoje etničnega odstopanja od »večine« in zaradi svoje seksualnosti … Teh kombinacij je nešteto. V teoriji seveda lahko govorimo (in moramo govoriti) o eni konkretni osebni okoliščini in iščemo družbene implikacije, ki jih ta okoliščina ima. Menim (in zgoraj sem se trudil dokazati), da v “svet” ni črno-bel in da je apriorno označevanje nekoga povsem konkretnega, mene, z lastnostmi, ki mi jih očitata vidve, zgrešeno.
LP,
Aleš Zobec
Mitja
Oct 12th, 2010
Žalostno, da moškega še vedno definira penis…in to globoko ponotranijo celo tiste, od katerih sem pričakoval, da so se teh patriarhalnih in seksističnih konceptov že zdavnaj osvobodile. Pa je, kot kaže, nemogoče preseči ponotranjeno.
In žalostno, da je vsaka kritika, četudi visoko artikulirana in dobronamerna z vsemi možnimi pojasnili, da avtor spoštuje odločitev, razumljena, kot napad in si zasluži samo vzvišeno klofuto, namesto, da bi razložile, zakaj se Aleš močno moti. Da bi lahko razumel, če je tematiko že izpostavil. Da bi razumeli vsi, ki si tega želimo in smo odprtega duha. A najbrž že je v naših danostih naivno pričakovati argumentirano razpravo. No, to bi menda lahko tudi sam že zdavnaj dojel. Pri nas je pač tako…
hokus pokus
Oct 12th, 2010
hm, zanimivo, koliko črnila ste tokrat prelili prav moški ob dejstvu, da v ljubljani obstaja neka dejavnost, do katere moški (biološki, ja!), nimate dostopa.
lepo je teoretizirati o biološkem in družbenem spolu, ni kaj. tudi o tem, da ste nekateri moški feministi, ne gre dvomiti. ali pač.
ustvarjanje problema iz dejstva, da nekje obstaja prostor, odprt samo za ženske (zaenkrat žal ne obstaja detektor, s katerim bi lahko izmerili družbeni spol), je nekaj podobnega, kot ustvarjati problem iz dejstva, da obstaja lgbt filmski festival, na katerem se prikazujejo zgolj lgbt filmi ali lgbt knjižni zbirki, ki izdajata zgolj lgbt tematiko v leposlovju in teoriji.
seveda, v sloveniji tudi o tem že na veliko teče beseda. prvi rezultat tovrstnih razmišljanj je ukinitev sredstev festivalu s strani filmskega sklada.
pa vendar, po analogiji tukaj zapisanega bi lahko rekli: saj res, čemu omejevanje zgolj na specifične identitetne reprezentacije? kaj pa fluidnost identitet? kaj pa družbeni in biološki spol?
no, tako lahko v neskončnost opletamo z lepimi teorijami judith butler, donne harroway in številnimi drugimi in v imenu le-teh izgubljamo pravico do kakršnekoli avtonomnosti pri kreiranju lastnih prostorov svobode.
morda samo še eno vprašanje: kdo komu vzame svobodo? tisti, ki vdira v prostor, ki ga želiš ohraniti intimnega ali tisti, ki si svoj prostor definira, in zapre vrata nepovabljenemu?
toliko zaenkrat.
tudi jaz samo razmišljam, kajne?
Alenka Spacal
Oct 12th, 2010
Aleš,
ker cenim vse svoje študentke in študente, ki jih zanimajo feministične tematike, mi zadnjič v Monoklu nikakor ni bilo vseeno, ko ti nismo dovolile prisostvovati na krožku Lezbično-feministične univerze. Ob tem mi ni jasno, zakaj kar naenkrat tolikšna zamera, saj si sam dejal, da razumeš odločitev udeleženk, če bi bile na krožku rade same. Tak je naš dogovor in res ne vidim, kaj naj bi bilo pri tem spornega. Poleg tega naj te spomnim, da te je Didi prijazno povabila na moje predavanje 4. 11. 2010 v Kulturni center Q, ki bo odprtega tipa. Govorila bom o preseganju spolnih binarizmov v lezbični vizualni umetnosti. Če bo po predavanju dovolj časa in volje, lahko razpravo o spolih v živo razvijamo tam. Za tovrstna pisarjenja po blogih pa žal vsi nimamo na voljo dovolj časa.
Lep pozdrav,
Alenka
Vesna
Oct 12th, 2010
Aleš,
za nekaj trenutkov zatisni oči in si predstavljaj… to, da ti nisi mogel sodelovati na srečanju Lezbično-feministične univerze je še sveže… zdaj to izkušnjo raztegni na stoletja… tisočletja… ni ti dovoljeno… prepovedno je… dostop zavrnjen… pa naj je bila tvoja želja še tako velika… tvoji babici ni bilo dovoljeno druženje drugje kot pred cerkvijo, na tržnici in doma… tvoja mama se ni mogla vpisati na faks, ker je morala skrbeti za bolnega očeta, medtem ko je njen brat študiral… ti si se sicer lahko vpisala na faks, ampak si na predavanjih spoznavala eno in edino zgodovino, zgodovino moških, in na izpitih si poslušala pripombe profesorjev, »kolegica, vaš seminar je kot kurja juhica za dušo«. In zdaj, ko si se za nekaj trenutkov vživela v Alešo, morda zdaj razumeš, zakaj imamo potrebo-željo po women-only dogodkih?
Kar se tebi ne zdi prav, je za nas nujno.
wragetz
Oct 12th, 2010
@BR: res je, površno sem prebral, se pardoniram…
Mitja
Oct 12th, 2010
No… po prebiranju hokus pokuske, Alenke Spacal in Vesne že bolj razumem pozicijo … mi je pa všeč, da si je Aleš drznil drezniti, tako bomo vsi skupaj bližje razumevanju
Sploh, ker se mi velikokrat zdi,da so nekatere teme prepovedane in nekatera vprašanja nezaslišana. In si na tak način odrekamo možnost razumevanja.
Ne bi pa kar tako z zamahom roke opravil s teorijami judith butler, donne harroway … ker menda nam lahko služijo za kritično aplikacijo v razmisleku o vsakdanjem življenju in niso ustvarjene, da bi bile same sebi namen, ampak da bi naredile nek premik. Sicer pristajamo prav na tisto, kar želimo uničiti.
Spol pa je, kolikor vem, stvar samodefinicije, al bomo meli po novem detektorje pred dprostori lasnte svobode? (Analogija s FGLF in LGBT literaturo ne zdrži. Oboje je namreč obče dostopno.)
Živeli women-only dogodki in živel kritičen razmislek o njih! Zato da jih bomo razumeli in še bolj podpirali.
Andrej
Oct 12th, 2010
@ hokus pokus: pri vlečenju analogij je treba biti precizen. lgbt-festival ne prepoveduje obiska neglbt-publiki, enako je z lgbt-založbami.
@ LFU: kaj, če bi Aleševo kritiko zapisala biološka ženska? katero užaljenost ipd. bi ji potem naprtile?
hokus pokus
Oct 12th, 2010
ah, ne gre za to, da festival in knjige niso dostopne vsem (le kako sem vedela, da se bo nekdo prav na to obesil?), ampak za definiranje avtonomnega prostora svobode.
pri festivalu in knjigah gre po tej analogiji prav tako za zamejevanje prostora, v vsebinskem smislu pač, kot gre v LFU v smislu dostopa.
tako strejt skupnost festivalu in založbama očita zapiranje in getoizacijo s prav istimi ali podobnimi argumenti, kot aleš (s pomočjo sofisticirane teorije zvenečih teoretičnih imen) očita LFU. seveda, rezultat je že tu – ukinitev subvencije za lgbt only festival. lepo, a ne?
kdo pa se odreka judith butler in donni harroway?
pravim le, da se nobel sliši, če uporabiš fragmente njunih teorij v boju za svojo interpretacijo. dvomim, da bi se oni strinjali s tem.
Mitja
Oct 12th, 2010
Ni oporekanja do ženskih prostorov (kot je implicitno nakazano v naslovju na spletni strani LFU)… vsaj v Aleševem tekstu tega na najdem (morda sem prekratek). Gre predvsem za željo po razumevanju.
Zato tudi analogija s FGLF in LGBT literaturo ne zdrži. Ker tu ne gre za napad moških na ženske (prostore). Ne gre za zatiranje manjšine s strani večine. Gre za analizo s hotenjem razumeti. Ni vsak kritičen razmislek napad, kot se na naših scenah pogosto hoče razumeti. Menda je svobodnemu publicistu, kot se pišočim in razmišljujočim reče, dovoljeno prespraševanje. (Ali bi ga bilo treba utišati?!)
Kdo pa se odreka judith butler in donni harroway?
Kdor z zamahom roke relativizira (ko nekdo želi teorije aplicirati v analizo vsakdanjega življenja) rekoč:”da se nobel sliši, če uporabiš fragmente njunih teorij v boju za svojo interpretacijo”
Drgač mam pa še odgovor na vprašanje: “kdo komu vzame svobodo? tisti, ki vdira v prostor, ki ga želiš ohraniti intimnega ali tisti, ki si svoj prostor definira, in zapre vrata nepovabljenemu?”
Odgovor je: tisti ki napiše vabilo,gajavno objavi in ne definira jasno, koga vabi.
hokus pokus
Oct 12th, 2010
že naslov lezbično feministična univerza je dovolj ekspliciten, da se ve, koga se vabi – lezbične feministke, feminstične lezbijke, feministke.
če še lahko razumem aleša, njegov iskreni interes po za njegove pojme zanimivi diskusiji o feminizmu, pa tega, kar pa tule piše mitja,res ne razumem več – vsaj ne, kot dobronamerni prispevek k medsebojnemu razumevanju.
sprenevedanje? podtikanje? ali kar oboje hkrati?
Mitja
Oct 12th, 2010
Nič od naštetega. Kot rečeno … ni bitke … je samo razprava. Jaz sebe definiram kot feministko, zato bi me kdaj zadeve močno zanimale. Tudi zato ker sem kot gej na isti strani boja proti patriarhatu, seksizmu in mačizmu in binarni delitviin naravnemu. In tudi zato ker je feminizem mati LGBT emancipacije. Pa nič zato. Bo še veliko drugih prilik. Po diskusiji bolje razumem željo, potrebo in pravico do “lastnih prostorov svobode” in jih tudi podpiram.
Aleš Zobec
Oct 12th, 2010
Pozdravljene in pozdravljeni,
na tako rekoč vse “očitke”, ki ste jih napisale, je bil odgovor z moje strani že napisan.
Hokus pokus je ugotovila, da se lahko ta debata vleče v nedogled. Ker se s tem popolnoma strinjam, se ne bom več vključeval v tole diskusijo.
LP,
Aleš
Jernej
Oct 12th, 2010
Podobna debata se je razvila na sceni pred kratkim ko se je organiziral ženski žur na Metelkovi. Z istimi argumenti so se nekateri geji hudovali nad tem, v stilu kako so lahko lezbijke tako zaprte in da diskriminirajo geje. Kolikor vem ob moških žurih (od redkih, ki jih je sploh bilo) s strani punc, nikoli ni bilo očitkov, da se geji zapiramo in jih diskriminiramo. Sicer sem pa hotel izpostaviti nekaj povsem drugega. Ne verjamem, da ima lahko katerikoli moški, pa četudi gej, ženski pogled na svet. Lahko je seznanjen z feministično teorijo in se z njo strinja, jo uporablja za razlago sveta. Vendar pa njegov pogled ni ženski, lezbični, niti moški ampak gejevski. Vsaka skupina izhaja iz svoje pozicije. Prav pa je, da geji razumemo potrebe naših sobork po potrebi lastnih prostorov, tako kot jih imamo tudi mi. Kot gej pa pogrešam malo več kritične teorije in debate na sceni, še posebej med geji.
simona
Oct 13th, 2010
Kot nov in oddaljen opazovalec in dogodka in odzivov, ki jih je sprožil, lahko vidim pomen razlikovanja med dvema namenoma omenjenega krožka: V kolikor je njegov namen intelektualna aktivnost, potem so vsi, ki jih tematika zanima, dobrodošli (v tem primeru je bila odklonitev Aleša kontrafunkcionalna in kaže na pomanjkanje samozavesti). V kolikor pa ima krožek naravo podporne skupine (zavite v intelektualni diskurz), pa je odklonitev razumljiva (čeprav tudi, glede na to, da je Aleš gej, ne tako jasna). In še moje mnenje: feminizem predstavlja zelo razumno reakcijo na obdobje zatiranja žensk. Vendar predstavlja le nihaj: končni rezultat bo (bi moralo biti) spoštljivo in dopolnjujoče bivanje obeh spolov. Potreba po zaprtem prostoru je znak, da temu še ni tako. In ravno razumevanje druge pozicije in s tem izogibanje (skupinski) polarizaciji je po mojem ključni element razvoja v to smer (kar lepo odražajo komentarji od Mitje).
Andrej
Oct 13th, 2010
Tole o moških in ženskih pogledih me zelo spominja na razpravo nasprotnikov novega DZak o moški in ženski vzgojni dimenziji (ve se, da so enega zmožni le osebki s penisom, drugega pa le osebke z vagino – vsi iz prve skupine so si med seboj enaki, prav tako tudi vse druge). In gejevski pogled – kaj pa je to? Ali obstaja kar samo eden in enoten? Ali ni tako, da so med geji tudi strašni seksisti in homofobi, in da spolna usmerjenost sama po sebi ni še noben garant za kakršenkoli pogled na svet?
Govorimo o omejitvah esencialistične misli in identitetne politke, samo to. Sploh ne gre za to, da bi kdo komu jemal prostore svobode.
dare
Oct 13th, 2010
Pozdravljam odločitev udeleženk LFU, ampak zgolj zaradi stranskih učinkov, ki jih je dogodek sprožil. Aleš v blogu namreč zastavlja pomembna vprašanja, ki po moje sploh ne izhajajo iz njegovega nerazumevanja. Nasprotno, zadevajo predvsem problematiko celotne lgbtiq populacije ter zagate, v katero zaidemo z identitetno politiko.
Preden zabredemo pregloboko, še lekcija Mao Cetunga, ki mu pripisujejo tale izrek: “Ni važno ali je mačka črna ali bela, važno da lovi miši.” Upam, da v naših debatah ne bomo pozabili, kdo je miš in zakaj jo lovimo.
Anja
Oct 14th, 2010
Jz iz vsega tega recikliram najprej dve globalni spolno vezani dilemi: problem problematiziranja zapiranja določene (a ženske?)skupine(s strani moškega?) in problem, da še vedno obstaja potreba po takem zapiranju (ja,žensk).
Lokalno in v psihološkem diskurzu pa tole:
-problem bi bil, če bi bil Alešev motiv za pisanje res samo hlajenje užaljenega ega (a moškega?) in problem bi bil, če bi se ga na tak način a priori stereotipno razumelo kot polemizirajočega moškega (in če (bi/je)to rekla ženska?)
Jz bi rekla, da je bilo v ozadju iskreno zanimanje, ki mu je sledilo razočaranje zaradi (sicer povsem legitimne)zavrnitve vstopa.
- Kakšni so bili motivi v ozadju odločitve o omejitvi vstopa in uveljavljanju povsem legitimne pravice do prostora, ki je namenjen samo ženskam? (je šlo za zavedanje subtilnih kvalitativnih razlik v spolno homogenih debatah, ki bi bile npr. z enim samim moškim hočeš nočeš dejansko bistveno drugače obarvane, pa ne glede nato, kolikšen feminist je, ali za nereflektirano zamero, nelagodje ali celo povsem zavestno averzivno „getting even“ reakcijo proti pripadniku „nasprotne“(a moške?) skupine. Ker to zadnje pa je problem.
Me veseli, da obstaja prostor, kjer se lahko razpravlja te stvari in pozdravljam vse, ki si želimo svet, v katerem bodo vprašanja spola (in še česa drugega) povsem nepomembna..
Aja,Aleš, super,da si načel to debato, le tako naprej s pisanjem!
lp
Anja
Tea
Nov 6th, 2010
Malce pozno, a vseeno: tudi festival Rdeče zore je moral vedno znova upravičevati pravico do organizacije dogodkov, namenjenih izključno ženskam (delavice o popravljanju avtov in koles, o razstavljanju in popravilu računalniškega hardvera, o izdelavi dildov ipd.).
Odločitev smo v neakademskem okolju in jeziku utemeljevale s tem, da je ženskam v družbi moških o stvareh, ki tradicionalno spadajo v moško domeno, nerodno postavljati vprašanja, saj je strah pred tem, da boš izpadla “neumno” in naletela na posmeh, v mnogih situacijah žal še vedno utemeljen. Če bi avtomehanično delavnico vodil moški ali bi na njej moški sodelovali (na delavnice so iz enakega razloga – strah pred posmehom – hoteli priti tudi moški, vendar smo jih, tako kot LFU, prijazno in ne brez obžalovanja odslovile), bi ženske z delavnice odnesle precej manj kot so se naučile v izključno ženski družbi.
Za teoretski argument, ki podpira možnost avtonomnega združevanja žensk (in mirne duše sprejme tudi trans osebe), je to, ali konkretna vsebina tradicionalno spada v moško domeno, čisto vseeno. Dokler bodo ženske, lezbijke, pa tudi geji (in vsi drugi ljudje, ki so diskriminirani na podlagi razreda, etnične pripadnosti, starosti ipd.) imeli potrebo po avtonomnem združevanju, je treba to potrebo dopuščati, razloge zanjo pa spoštovati. Takšne alternativne javnosti dokazano zmanjšujejo možnost neformalnega izključevanja iz drugih javnosti. Se pravi: če se ljudje v avtonomni skupini počutijo varno, bodo kasneje lahko pogumno vstopali v druge javnosti in, tako kot na temle blogu, suvereno diskutirali drug z drugim kljub medsebojnim identitetnim razlikam.
Za konec: demokracije ne bi rabili, če bi se o vsem že strinjali. Demokracijo mormo delat od spodaj navzgor, samoorganizirano, sicer bodo v našem imenu vedno govorili drugi! Pozdravljam to debato in si želim še kakšno.
P.s. Ko boste geji-feministi imeli potrebo po svoji avtonomni debatni skupini in – upam – vabilo na vaš dogodek poslali tudi nepoklicanim, obljubljam, da ne bom silila zraven, da pa se bom kasneje na pivu vsekakor poznanimala, o čem ste se pogovarjali.