Cafe Open

Aleš Zobec – 25. do 31. oktober

Posted on 31. Oct, 2010 by B.R. in 10. Aleš Zobec, open.dnevnik

Mesec je okoli in tale zapis bo zadnji z moje strani.

Po nekaj napornih dneh sem v četrtek zvečer, med gledanjem Dawkinsovega dokumentarnega filma, zaspal kot ubit. Andrej bi rekel, da ni to nič nenavadnega in da se to vedno dogaja …

10. oktobra sem prejel zadnje nakazilo štipendije. Letos sem namreč podaljšal absolventski status in mi štipendija ne pripada več. Diplomiral še nisem, saj sem pred dvema letoma vpisal vzporedni študij, kar je nekoliko upočasnilo moj primarni študij (kar pa ni edini izgovor, da še nisem diplomiral). Štipendije na vzporednem študiju prav tako ne morem pridobiti, saj država ne sponzorira dvakrat iste stopnje izobraževanja. Vsaj tako mi je povedala referentka na pristojni instituciji. Z novembrom bom torej brez lastnih, rednih mesečnih dohodkov – in se zanašam samo na prihranke (zato sem se odpovedal poletnemu, jesenskemu in prihajajočemu zimskemu izletu …), sprotno delo in pomoč staršev … Krasno, kajne? Še sreča, da se mi obeta svetla prihodnost: z diplomo iz sociologije kulture in pedagogike. In primerjalne književnosti ter literarne teorije. Dve diplomi torej. Če bom varčen, si bom lahko z njimi brisal rit cel teden!!

Kar nekaj ljudi mi je predlagalo, da naj vpišem z naslednjim študijskim letom doktorat, saj se bom tako »dokopal« do štipendije. Od kje pa naj vzamem 9000 evrov za šolnino? Doktorski študij namreč ne bo več financiran »kar vse povprek«, ampak bodo subvencionirani samo tisti študiji, ki bodo prispevali k rasti BDP. (Mimogrede: se spomnite mojega prejšnjega zapisa, ko sem citiral program SDS-a? No, zdajšnja vlada oziroma natančneje predsednik Zaresa je tiste neoliberalne ideje operacionaliziral …) Ali pa se posameznik oziroma posameznica že pred vpisom doktorata izkaže s kakšnim izjemnim delom na strokovnem področju. Kakorkoli obrnem, oba kriterija me izločata. Queer pedagogika, četudi vlada na tem področju v Sloveniji bolj ali manj praznina, k rasti BDP ne bo prispevala. Kakšnega izjemnega uspeha pa tudi nimam. Sicer pa – kako ga sploh lahko imam? Oh, ko bi le bila moja mama ali moj oče univerzitetni, redni profesor, in bi lahko že v tretjem letniku v soavtorstvu s starši izdajal strokovne publikacije … Pa naj bo dovolj o študiju in bedi. Se mi pa sproža močen refluks, ko se spomnim na Pahorjevo izjavo v Studiu City, da vodi pravo delavsko (socialno) politiko.

V ponedeljek, torek in sredo sem opravljal študentsko delo. CJMMK je izvajal raziskavo Politbarometer. Moje delovno mesto (že 3 leta): telefonski anketar. To je, če citiram Nika, sociologija v praksi. Zabavno je slišati ljudi, ko ocenjujejo svoje zaupanje v izbrane (bolj ali manj državne) institucije, kako se jim zmrači glas, ko morajo »po šolsko« oceniti svoje zaupanje v »cerkev in duhovščino«. Takrat nekateri bliskovito, z mračnim glasom odvrnejo: »Tem bi pa dala [dal] nič več kot CVEK!« Po drugi strani pa me vsakič presenetijo tisti in tiste, ki v tem zavohajo priložnost za propagiranje svojih nazadnjaških, desničarskih, nacionalističnih, klerikalnih idej … S takšnimi sem ta teden imel kar precej opravka.

Sicer pa sem ta teden kar nekaj stvari prebral. Dobra plat telefonskega anketiranja namreč je, da telefon velikokrat zvoni v prazno. Takrat je čas za branje. Ponavadi si pred začetkom dela kupim izvod Dnevnika ali Dela, ali pa s seboj prinesem kakšno knjigo ali revijo. V ponedeljek sem tako lahko prebral še nekaj preostalih člankov iz Narobe, v torek pa sem začel brati homosceni dobro poznano knjigo Homo konzerve. Tiste in tisti, ki poleg žurov obiskujejo tudi kakšne okrogle mize ali predavanja oziroma po drugih poteh sledijo dogajanjem in razprtijam na homosceni, vedo, da je bila ta knjiga že ničkolikokrat interpretirana. Knjiga je dobra/zanimiva, se pa navezuje na ameriško (homo)sceno. Kritizira npr. Andrewa Sullivana, homokonzervo, ki je znana tudi pri nas: njegova knjiga Virtually normal oziroma Domala normalen je bila v slovenščino prevedena 2008, pa tudi v oddaji Knjiga mene briga je bila analizirana – prav tako s kritične perspektive. Je pa ta knjiga všečna, kot ugotavlja tudi Goldstein, saj z odpovedjo vsakršni (npr. seksualni) radikalnosti ali subverzivnosti (in pljuvanjem po tem) pritrjuje prevladujočim heteronormam. Verjetno je tudi zato tako popularna. Goldstein sooči Sullivana z njegovo dvoličnostjo. Sullivan namreč udriha po promiskuiteti, »ne-varnem« seksu, sovraži »libidinalno patologijo« queer oseb … na medmrežju pa pod vzdevkom »Velika mišična rit« oglašuje prav »ne-varni« seks in ostalo. Goldstein zaključi: »A doslednost je škrat z majhno ritko« (22). Z doslednostjo ima sicer marsikdo (pri nas) težave.

Ideje Homo konzerv se zdijo aplikativne. Posledica pristajanja na heteronorme je izgon vsakršne različnosti, vsakršnega »odklona« od čudovitega družbenega heterostandarda v posameznikovi/posamezničini biografiji. Homokonservativizem je povratek v klozet, v varno zaledje strejtovskega življenja. Homoseksualni gospodje so tako gospodje v oblekah, »normalnega« obnašanja, v resnih, monogamnih zvezah. Monogamne zveze seveda same po sebi niso problematične – problematičen je odnos homokonzerv, gospodov, do drugih izbir – homokonzerve pljuvajo po promiskuiteti, menjavanju partnerjev … Vsaj v javnosti to počnejo: moški na ulici, tetke med rjuhami, pravi Goldstein. Če vas zanima, kako to izgleda, poglejte malo profile na Gayromeu, ali pa kakšno diskusijo na Mavričnem forumu o odprtih zvezah. Toliko gnusa, kot je tam izlitega do posameznikov in posameznic, ki živijo v odprtih in vseh drugih ne-monogamnih zvezah, je izlitega na homosceni le malokje.

Medmrežje je polno primerkov konzervastih oglasov, averzije do subverzivnosti: nekateri v svojih oglasih ne pozabijo večkrat poudariti, da so sami »pravi moški«, »moškega izgleda in obnašanja« in da terjajo to tudi od morebitnih kandidatov. Tovrstni oglasi se ponavadi zaključijo s: »Tetke obvoz!« Dobite tako kot jaz tudi bralci in bralke tega dnevnika močan odpor?!

Skratka: če odmislimo samo izbiro življenjskega sloga in okus posameznika oziroma posameznice, se nakaže problem mržnje, averzije do vseh drugih izbir in okusov. Tako se vzpostavijo nove hierarhije: prvorazredni homoseksualni gospod in drugorazredni pedri, lezbače, kraljice, candre …

Knjiga odpira še vrsto drugih vprašanj, saj poudarja še druge elemente konservativizma, npr. koketiranje z »agresorjem«. Uporabimo kar zgornji primer pedra, ki je »pravi moški«, »moškega obnašanja in izgleda«. Prav grozljiva (smešna, tragična?) je ta zabloda. Goldstein bi rekel nekako takole: tale oglaševalec pač ne ve/noče vedeti, da se lahko še ne-vem-kako-zelo trudi, da bo »takšen kot ostali, pravi moški«, v končni fazi pa bo za »agresorja« še vedno navaden peder – še vedno bo v njegovih fantazmah izvajal najgnusnejše spolne prakse, ki pravemu moškemu ne pritičejo (Ni pa rečeno, da jih na skrivaj ne počne/si jih želi tudi on.). Po njegovih kriterijih.

Poleg Sullivana se Goldstein loti še Camille Paglia. Homo konzerve so zbudile v meni toliko zanimanja, da sem malo pobrskal po netu za tole Paglio. Našel in prebral sem članek Katarine Majerhold iz Časopisa za kritiko znanosti. Članek zelo dobro pokaže, kako Paglia razvije svoje predstave o ženskah oziroma moških. Na kratko: Paglia se vrne k telesu, saj spolne razlike izpelje iz telesnih razlik. Verjetno ni potrebno ugibati, kakšen odnos ima Paglia do Lady Gaga? Eden izmed njenih člankov ima naslov: »Lady Gaga and the death of sex« Če koga zanima več, najde članek na povezavi na koncu dnevniškega zapisa. Če najde kdo omenjen Pagliin članek o Gaga v celotni verziji na spletu, naj prosim podeli povezavo do članka z nami.

Branje Homo konzerv me je dalje spodbudilo k branju Fragmentov svobode Nataše Velikonja. Tj. zbirka njenih kolumn za RŠ, ki so zdaj zbrane v njeni knjigi. Zanimive so z več zornih kotov. Ker sodim sam v mlajšo (ali pač?) generacijo na sceni, sledim dogodkom, ki so povezani z lgbt-jevci in lgbt-jevkami, šele nekaj let. V svojih objavah se Velikonja loteva kritične refleksije dogodkov, ki so se torej zgodili, še preden sem se sam začel zanimati za lgbt-področje. Tako sem npr. videl, kako so razlogi, da je revija Lesbo izgubila državno subvencijo, sumljivo podobni letošnjim razlogom umestitve 26. festivala lezbičnega in gejevskega filma na »rezervni seznam«. Dobra se mi zdi tudi teza oziroma odmik od tabloidnih razkritij – Velikonja to analizira na podlagi takrat precej »znanega« Borisa v »Baru«. Zakaj se Velikonja od tega distancira? Zato ker so tovrstna rumena, tabloidna razkritja odmik od politične osti seksualne subverzivnosti. Velikonja tudi dobro pokaže, kako gibanja ena za drugim klonejo pod pritiskom neoliberalizma, divje, roparske ekonomije, kako zasebni kapital vstopa v polje javnega in ga s tem krči. Če vas zanima, kako se to kaže na lgbt-sceni, si poglejte, kaj menijo nekateri posamezniki in posameznice o paradi ponosa.

Velikonja v svojih spisih večkrat omeni tudi film Aimée & Jaguar. Film je bil predvajan na enem izmed preteklih lgbt-filmskih festivalov, pred časom pa je v založbi Lambda izšel tudi prevod taiste knjige Erice Fisher. Film sem poiskal na internetu, knjigo pa v Andrejevi z Lambdo dobro založeni domači knjižnici. Te dni bom imel kar precej časa, da jo preberem.

Včeraj sem bil na Medo žuru v Tifli. Če je le mogoče, nobenega medvedjega žura ne izpustim. Všeč so mi kosmatinci, ki ob treh zjutraj, nekoliko pijani, plešejo zgoraj brez iz se zabavajo. Pa tudi sicer imam žure na Metelkovi mnogo raje kot v k4. Zdijo se mi bolj sproščeni, bolj »naši«, pa tudi manj zategnjena populacija se v to »luknjo« zgrinja. Skratka, zelo, zelo mi je fajn, da Tifla spet obratuje.

Na žuru sem vzel tudi program letošnjega 26. festivala lezbičnega in gejevskega filma. Počasi bom moral narediti »seznam« oziroma »urnik« filmov, ki jih bom šel gledati. Verjetno bom tam vsak dan na vsaj eni predstavi, kakšen dan tudi na dveh. Mogoče kar vseh treh.

(Mimogrede: na cankarjevski Liffe ponavadi ne hodim. Letos prav gotovo ne bom šel: bolj se mi zdi pomembno podpreti našo sceno (za oba festivala pač nimam denarja), kot pa mnogo bolje sponzoriran Liffe. Pa še filmi na našem festivalu me bolj zanimajo.)

Nasvidenje v naslednji vojni!

Katarina Majerhold o Paglii tukaj.