Alen Jelen – 11. do 17. april 2011
Posted on 17. Apr, 2011 by B.R. in 04. Alen Jelen, open.dnevnik
Ponedeljek, 11. april
Radijsko delo bo očitno zaznamovalo tudi ta teden. Že prvi delovni dan je napolnjen z iskanjem termina za dokončanje Suzanine kratke radijske igre in pripravo na snemanje literarnih oddaj. Zadnje čase jih je presenetljivo veliko in režiserji smo v polnem pogonu. Na mizi me čaka še nekaj oddaj, ki jih moram prebrati do konca in se tako pripraviti na realizacijo. Igralci so naročeni za sredo popoldne in še imam nekaj časa, da si pribeležim nekaj poudarkov, ki jih bo potrebno upoštevati pri interpretaciji, predvsem poezije. Literarne oddaje so na sporedu vsak dan in tudi zato je dela veliko. Razmišljam o tistih, ki dan za dnem hodijo sam v službo in v svojem delu ne vidijo več veselja in smisla. Režiserji in igralci so na nek način v tem privilegirani. Težko bi zase rekel, da hodim v službo. Moje režijsko delo mi je kot »hobi«.Bolj me utruja to, da nimam kdaj pa kdaj kaj za režirati. Zato razumem igralce, ki velikokrat žalostni in razočarani zrejo v objavljene zasedbe na gledaliških oglasih tablah in njihovega imena ni med izbranci. Ne poznam igralca, ki bi si ne želel igrati. Zato razumem kako težko je, če umetnik ne ustvarja. Enkrat sem vprašal ravnatelja ali bi se dalo sestaviti repertoar tako, da bi se zasedlo čim več igralcev, ki so v ansamblu, pa že dolgo niso igrali. Odgovor je bil polovičarski in z razlago, da je težko sestavljati program na igralce, ki jih imaš v ansamblu. V celoti se res ne da. A zagotovo se najde kakšen komad v katerem bi lahko nastopile npr. nezasedene igralke. Igralci so v gledališču, pa tudi na radiu, v prednosti. V dramatiki je žal več moških vlog kot ženskih. A tudi za to se najde rešitev. V ljubljanski Drami recimo zdaj pripravljajo Anouilhov Orkester in to v dvojni ženski zasedbi. Ideja je super in dve igralki, ena iz prve, druga iz druge zasedbe sta mi navdušeno pripovedovali, kako uživata pri študiju in kako lepo je po dolgem času delati s kolegicami (in samo enim kolegom). Tako kot je težko za igralke, je vedno bolj težko tudi za mlade igralce in režiserje, ki so zlezli iz varnega zavetja Akademije. Če smo pred leti samo govorili o tem, kako profesionalni igralci v Ameriki leta, leta in leta »kelnarjo«, se zdaj to dogaja tudi pri nas. Gledališče je lahko zelo kruto. Če te ni leto, dve – te že pozabijo. In vsakokrat je potrebno začeti znova. Tudi zato se kot režiser trudim, da vsaj na radiu in pri ŠKUC-u dajem priložnost mlajšim igralkam in igralcem. Večer doma je spokojen. Tako, kot se za dolg ponedeljek spodobi. Berem Izpovedi maske Japonca Jukio Mišima in kot ponavadi zaspim s knjigo v roki ob tihem žvrgolenju politikov na televiziji.
Torek, 12. april
S kolegico Tino, ki je odlična pesnica in urednica, se dopoldne dobiva na kavi. Blizu radia. Za kavo se dogovarjava že lep čas in tudi današnja je kratka. Največ govoriva o radiu in nas javnih uslužbencih. To slednje je velika neumnost. Še huje pa je to, da o nas in našem delu odločajo ljudje, ki s stroko, umetnostjo in ustvarjalnostjo nimajo kaj dosti. Zato zelo težko razumejo tudi nas umetnike in naše delo. Dialog pa je skorajda nemogoč. Govorimo namreč povsem dva različna jezika. Naši šefi in še bolj oblastniki razumejo, da se ustvarjalnost težko meri v urah in da umetniški navdih ni zvezan na delovni čas od sedmih do treh. Naši poklici pa so tudi naše življenje. Popoldne, ko pridemo domov po vaji, se naše delo ne konča. Igralec o svoji vlogi razmišlja tudi ko peče zrezke, ali previja otroka. Spomnim se kako nam je mladim nadebudnim gledališčnikom v dramskem studiu igralka Minu Kjuder pripovedovala o tem, da so jo ljudje enkrat na ulici čudno gledali, ko je ponavljala tekst med hitenjem na vajo. Ko režiram v gledališču ali na radiu, se velikokrat domov vozim z avtobusom. Čas na štiridesetminutni vožnji izkoristim za branje teksta ali razmišljanje o tem, kaj se je ali bo na vaji dogajalo. Samo zato, da izkoristim vse minute in čistim polno glavo idej, težav, zamisli. In koliko večerov si razbijam glavo in premišljujem o igri, likih, konceptu in kaj povedati igralcu. In ko pride premiera, je to res za nas ustvarjalce gledališki praznik. Še posebej, če smo delo dobro opravili. Na poti domov že v drugo berem Proti severnemu vetru. Tisto kar me je prej navduševalo, mi je zdaj manj zanimivo. Ja, vem kaj sledi v naslednjem pismu Lea in kaj bo odgovorila Emmi. A v drugem, tretjem branju besedila, ki ga režiram, se odpirajo še druge plasti zgodbe, odnosi in kakšna stvar postane jasnejša. Slika se nenehno dopolnjuje in vedno bolj berem režiserko in se ukvarjam s tem, kako bi ta ali oni del postavil na oder. V teh dneh, ko se že intenzivneje pripravljam na režijo, nisem družaben in sem bolj samotarski. Dnevi so videti enolični.
Sreda, 13. april
Že navsezgodaj urejam avtorske pravice za nova besedila, ki jih bomo v tem letu uprizorili v ŠKUC gledališču. Režiserka Ana Krauthaker čaka na odgovor pisatelja iz Kube. Niko Goršič mi je poslal dokončne naslove pesmi in črtici Heinerja Müllerja. Iz SMG-ja mi sporočijo, da so avtorske pravice za Amado mio izredno visoke in da skoraj nič ne ostane od prodanih vstopnic. Avtorske pravice v ŠKUC gledališču že dodobra najedajo skromni proračun. Tolažim se s tem, da imamo za Družbo na poti še nekaj v dobrem in da ne bo potrebno jemati od letošnje produkcije. Kako bo z Ribičem in njegovo dušo, to režira Ivan Peternelj, izvem jutri na sestanku s producentko Barbaro. Zavedam se, da si avtorji zaslužijo plačilo za svoje delo. Po drugi strani pa se bomo morali trdno pogajati, da ne ogrozimo postprodukcije. Cenik in pogoji, ki mi jih obelodanijo na ZAMP-u so žal zaskrbljujoči. Toliko bolj sem spet jezen na komisijo na MOL-u, ki nikakor noče razmeti, da so sredstva, ki so nam jih namenili nesramno prenizka. Za dober dan, mi sporočijo še to, da eden od koproducentov ni dobil sredstev za Ribiča na Ministrstvu za kulturo. Vse skupaj je sila nerazumljivo in absurdno. Po jeznem in finančno stresnem začetku dneva, se odpočijem na kavi z Milanom. On je odličen George v Družbi na poti. Pripoveduje mi, kako gledalci še vedno lepo sprejemajo predstavo in tudi o tem, kako je neka »velika« igralka, ne da bi sploh videla predstavo, le to ocenila za porazno in slabo. Če bi »foušija« gorela, bi bilo celo gledališče v ognju. Smejeva se takšnim igralskim ocenam, toliko bolj, saj oba veva, da so predstave v katerih igra bolj ali manj brez gledalstva. Andrej, ki pri ŠKUC gledališču pomaga pri organizaciji in tehniki, pošlje sms, da želi v maju na eno od ponovitev priti Tom Bidwell, avtor iz Anglije. Milana bo treba prositi, da nam pomaga pri organizaciji. Ima namreč zveze na British Councilu. A že v naprej pove, da to pot ne bo več klical naokrog, saj je avtor v decembru, ko je bila premiera, odpovedal svoj prihod. No, Milan še ne ve, da je bil avtor bolan (ima namreč težko bolezen že iz mladosti) in da ga zato ni bilo. Vem, da je Milan super fant in da bo zagotovo pomagal, če bo potrebno. Po kavi na soncu, sem bil do sedmih zvečer v studiu in snemal literarne oddaje. Mladi kolega Blaž je bil nekoliko potrt zaradi dopoldanske vaje v gledališču. Druga dva igralca sta brala brezhibno. A kaj ko se še vedo lovimo pri montaži s tehniko. Prej ko smo snemali na stari dobri magnetofonski trak, je bilo vse bolj hitro.
Četrtek, 14. april
Delovni dan danes je kratek. Na radiu sem že zelo zgodaj, in ker mi je kolegica režiserka odstopila dva snemalna termina za dokončanje igre, si lahko rezerviram popoldne za pripravo. Na poti domov se oglasim na ŠKUC-u in Mestu žensk. Tam zdaj dela Barbara, ki bo vodila producentske posle pri Ribiču in njegovi duši. Pijeva kavo, kadiva (kakšno razkošje, da se lahko še kje kadi) in planirava porabo sredstev za projekt. ŠKUC lahko prispeva 15.000 evrov, Barbara je uspela pri koproducentu zagotoviti še dodatnih 5.000. Trenutno projekt ni ogrožen, jeziva pa se oba na sofinancerje in premlevava nov nacionalni kulturni program, ki bi lahko imel bolj smele načrte z manjšimi producenti. Seveda brez obveznega čveka o »zasebnih dogodkih« v gledališču ne gre. Ker grem bolj poredko z avtom v mesto, se spotoma ustavim še na obveznem tedenskem nakupu špecerije in delam načrte kako bom doma sam naredil krompirjeve njoke. Tako za sprostitev. A se je moje potepanje po trgovinah zavleklo in z njoki ni nič. Ostanem pri špagetih s pripravljeno omako in lenarjenjem pred televizijo.
Petek, 15. april
Suzanina igra je dopoldne končana. Zdaj, ko je že vse zmontirano, se mi zdi, da bi lahko kakšno stvar predrugačil. Sicer stojim za svojim delom, a morda bi kje le lahko umiril igralki. Na trenutke se mi zdi, da je igra premočna, preglasna in zato mestoma manj reliefna pri občutkih in čustvih. A na smejanju samem se mi je zdelo slišano super. A z režijami je velikokrat tako. Zato je zelo težko gledam ali poslušam svoje predstave in radijske igre. Vsakokrat bi lahko kaj spremenil, popravil. A to je le znak, da greš naprej in da nekatere stvari gledaš na novo, drugače. Tisti, ki vidi ali posluša neko stvar prvič, seveda ne ve za ta ali oni pomislek ustvarjalca. Naše predstave in igre so patetično rečeno, kot naši otroci. Ko se rodijo, gredo svojo pot, rastejo, se razvijajo in spreminjajo. Igralci imajo tukaj prednost. S predstavo rastejo, režiser pa se počuti odrinjenega, oddaljenega. Po lastnih premierah sem kdaj pa kdaj depresiven. Občutim velik manko in tudi praznino. Zvečer sem dogovorjen z Andrejem, da greva na Pohujšanje v mladinsko gledališče. Povabil naju je Ivo. Prvi del predstave je obetajoč in izredno zanimiv., druga dva dela pa se malo vlečeta in se bolj osredotočam na igralce, ki v ženskih vlogah, dajejo pečat tej predstavi. Majzi izotopa v igralskih bravurah. Kot Zlodej je odlična. Po predstavi nas Ivo pelje na pijačo v lokal, kjer na vrtu gori velik kamin na drva. Ker ni čutiti mraza in ker pijača gladko teče po grlu in materiala za čvekanje ne zmanjka, se zamudim pozno v noč. Ivo je vedno duhovit in s svojo, to pot belo opravo, drži našo družbo pokonci. So ljudje, ki jim nikoli ne zmanjka zgodb. In Ivo je prvak v pripovedovanju in zbijanju šal na svoj in tuj račun. V glavi imam jutranje vstajanje. Čaka me namreč vodenje delavnice za radijsko igro.
Sobota, 16. april
Mlade dramatičarke, ki delujejo pri Integralih, so me že pred časom povabile, da bi pripravil dvodnevno delavnico o pisanju radijske igre. Ker nisem dober predavatelj, imam zjutraj ob desetih tremo. Govoriti o radijski igri kolegicam, ki imajo že kar nekaj dramskih besedil za sabo, ni lahka naloga. A led je hitro prebit. Tako vse lepo steče, da do odmora za kosilo vso »teorijo« obdelamo kar za mizo v baru. Bolj je vse na bazi pogovora in na »obrtnih« poudarkih, ki zaznamujejo besedilo za radijsko igro. Popoldne sledi še branje besedil, ki so jih pripravile za vajo. Vsem se pozna, da so vešče pisanja. Všeč mi je in čutim, da je vsaka od njih sposobna napisati kaj za radio. Dogovorimo se, za še eno snidenje v maju. Do takrat pa bodo pripravile adaptacijo kakšnega tujega besedila ali otroške zgodbe za radio. Obljubim, da se bom potrudil in pripravil nekaj igre, ki jih bomo poslušali in se o njih pogovarjali. Sobotni večer je bolj miren. V kino se mi ne da. To je tudi posledica tega, da če si doma daleč izven centra, je pot od doma težja, ko si enkrat v copatih.
Nedelja, 17. april
Mobitel je lahko dobra igračka. Sploh če je nov in ima še več funkcij kot domači računalnik. Itak se vsega ne da osvojiti in zato je »prčkanje« po nastavitvah še bolj razburljivo. In to traja in traja, mine dopoldne in četrt nedeljskega popoldneva. Zvečer berem spet Proti severnemu vetru. Kako je mogoče, da se dva tako zbližata preko mailov. Novodobna romantika.