Vinko Möderndorfer – 16. do 21. oktober 2011
Posted on 24. Oct, 2011 by B.R. in 10. Vinko Möderndorfer, open.dnevnik
Vinko Möderndorfer, pesnik, režiser.
(Foto: Boštjan Pucelj)
17. oktober, 2011
Včeraj je imela moja hči Gaja rojstni dan. 29 let. Lepa številka. Minuto po polnoči sem ji poslal sms. In zgodaj zjutraj še enega. Ni odgovorila, ker so ji odklopili mobi. Ni plačala računa. Sem vseeno govoril z njo. Prijazna punca. S fantom Filipom živita v leseni vikend hiški ob Ljubljanici. Ona je ena izmed tistih mladih (pa ne več tako mladih) ljudi, o katerih govori dr. Kurnik. Ki so študirali in doštudirali, delajo celo magisterij, doktorat, pa pred njimi ni nobene prihodnosti. Ne služb, ne morejo dobit kreditov, še vedno živijo pri starših itd itd. Danes zvečer, po vaji, bom šel pred borzo. Tudi zaradi svoje hčerke.
Ponoči sem slabo spal. Preveč sem zakuril. Najbrž. Zbudil sem se ob petih. Sem kar vstal. Do devetih lahko pišem. In sem.
Poročila ob devetih. Bljak.
Zanimivo, politika se mi gnusi, novice se mi gnusijo, gledam jih pa vseeno. Čuden sadomazohizem. Je pa res, da do dogajanja v svetu ne smemo biti indiferentni. Čas je tak. Če se ne bomo zanimali, se jezili, komentirali, bojo podgane še lažje vladale.
Danes bom mogoče po pošti dobil prvi izvod svoje nove zbirke: NIMAM VEČ SADJA ZATE. Komaj čakam.
Pesem za ponedeljek:
B. BRECHT
Radosti
Prvi jutranji pogled skozi okno,
znova najdena stara knjiga,
navdušeni obrazi,
sneg, menjavanje letnih časov,
časnik,
pes,
dialektika,
tuširati se, plavati,
stara glasba,
udobni čevlji,
dojemati,
nova glasba,
pisati, saditi,
potovati,
peti,
biti ljubezniv.
Brecht in jaz.
Konec vaje. Glede na to, da je bil ponedeljek, je bila vaja super. Prav nič zaspana in ponedeljkova. Bliža se premiera. Prizori so vsak trenutek bolj živi. Med pavzo smo malo klepetali o aktualni politiki. Vsi mislimo isto: protesti pred bankami, borzami, protesti proti kapitalizmu so začetek sprememb. Omenil sem dr. Kurnika. Fasciniral me je s svojimi jasnimi formulacijami. Rekel je, da je v svetu, kjer nam grozi ekološka katastrofa, absurdno in smešno razmišljat o novi termoelektrarni, o novi atomski centrali … Treba je reči: NE. Strinjamo se s tem. Izbrskal sem fotko, ki sem jo naredil pred časom. Živo zeleno pokrajino paca dim iz največjih onesnaževalcev doline, mi pa bomo zgradili še en blok. V imenu česa? V imenu koga? V imenu onesnaženja. V imenu bogatenja bogatih in brezobzirnih!
Šoštanj, dimniki termoelektrarne. (foto: VM)
In še ena fotka.
In še bolj od blizu. (foto: VM)
Po vaji sem šel domov. Zelo je mrzlo. Shladilo se je. Prava zima. Takoj ko sem stopil v hišo, sem pogledal v nabiralnik. Nobenega sporočila, da moram na pošto … Čakam na knjigo. Danes je ne bo. Mogoče jutri. Čakam jo kot otroka. J. Jutri ima moja sestra Vita rojstni dan. Mislil sem ji poslati novo knjigo. Bom pa nekaj drugega. Nekaj sem napisal zanjo. Poklonil ji bom rokopis. Del sebe. Sprintal sem tekst. Skoraj sto strani. Zadovoljen sem z njim. Dober tekst. Nisem še iskal založnika. Se mi ne mudi. Sploh pa ne zdaj, ko ga bom poklonil sestrici za rojstni dan. Moja hči in moja sestra imata isti mesec rojstni dan. 16. in 18. oktober. To je zelo praktično. Tako vsaj ne pozabim J. Pa še na hitro opraviš obe prijetni dolžnosti. V resnici bi bilo fino, če bi bili vsi rojstni dnevi kar na kupu. Bi bil potem vse leto mir. Tudi prazniki bi lahko bili tako urejeni. V enem mescu vse. In pika. Zlo ajnfoh. 
Odprl e-maile. Oglasil se mi je prijatelj. Pesnik. Napisal mi je lep e-mail. Bral je Hvalnico koži. Zelo sem vesel. Zadovoljen. Srečen. Smo kot otroci. Potrebujemo, da nas malo pohvalijo. Potem lažje rastemo in se cmarimo v dobrih občutkih. Pisala mi je tudi zelo nadarjena pesnica, dramatičarka in tudi prozaistka. V branje mi je poslala kratko zgodbo. Odlična zgodba. Srečanje dveh žensk. Opisi vrta, kjer se srečanje zgodi, so sugestivni. Poetični. Srečanje se izjalovi. Temna senca davne zamere nerazumljivo lebdi nad ženskama. Skrivnostno. Lepo. Za Prešernovo gledališče moram popraviti besedilo, ki ga bomo začeli študirati čez dva tedna. Zdaj ne morem. Utrujen sem. Grem malo počivat.
Aja, še to. Po vaji srečal znanca. Rekel mi je, da absolutno verjame, da je Virant izdal Janšo in da se motim, ko mislim, da je vse skupaj premišljena šahovska igra. Toliko bolj grozno, sem mu odgovoril, izdajalci se cvrejo v zadnjem krogu pekla … In zdaj bi radi z izdajstvom zmagali na volitvah! Malo morgen!
Grem brat in malo počivat.
Zvečer vaja.
Po vaji. Radostno je gledat, kako lepo se razvijajo nekateri prizori. Dva popolnoma različna igralca. Kar je super, saj sta tudi vlogi, ki ju ustvarjata popolnoma različni. Ona rahlo napeta, nervozna, natančna, vedno slabe volje, zaskrbljena, gospodovalna. On vedno dobre volje, naivnež, luzer, gobezdač, vendar dober človek, ki ne zna sam živet. Njegov ritem je hiter, poln preobratov. Ona je počasnejša, neizprosna, z veliko stisko preteklosti. Kot dva različna inštrumenta, ki igrata isto skladbo, isto zgodbo, isto melodijo.
S tem navdušenjem grem spat.
Pred spanjem … Proza ali poezija? Poezija. Fritz. Ervinove pesmi so grenko sladke in zabavne. To. Lahko noč.
18. oktober, 2011
Torek.
Dve vaji. Zjutraj in zvečer. Popoldne nekaj kuhal. Jedel. Bral. Poslal nekaj smsov. Sestri za rojstni dan. Preveril, če je dobila mojo pošto. Ni. Jebemuboga, iz Ljubljane v Ljubljano potuje navadno pismo dva dni. Pa še vprašal sem: A bo jutri prišlo? Bo, ponavadi pride.(pride, ja, ampak ne pismo!) Sicer pa lahko traja od enega do treh dni. Mi je odgovorila. Lahko pa pošljete nujno, pa bo sigurno jutri. Morate pa seveda doplačat. Jasno, doplačat. Za to gre. Na vseh koncih nas kradejo. Nekaj zaračunavajo dvakrat, trikrat. Če nisi pozoren, te v imenu svobodnega trga nategnejo čisto povsod. Kapitalizem je kraja. Legalizirana kraja. Ropanje. No, tako.
Kaj bral? Kaj imam na mizi? Vladimir Nabokov, Bledi ogenj. Novi Kondor. Zanimivo branje. Nalašč še enkrat listal Brechtovega Artura Uia. Iz računalnika izbrskal e-mail, ki sem ga pisal 7. avgusta umetniškemu vodji Drame, kjer mu navdušujoče pišem o tem besedilu. 24. avgusta sem prejel odgovor, kjer pravi, da se mu zdi Artur Ui zelo dobra ideja in da se bova zmenila, ko se vrne iz tujine. Zanimivo.
V e-mailu sem napisal: Zdravo! Upam, da si ok in da uživaš na počitnicah. Jaz se nekaj trudim. Večinoma pa hodim na Trnfest in pijem J. Na kratko: že zelo dolgo časa razmišljam o Brechtovem besedilu ARTUR UI (Vzpon in padec Arturja Uija). Besedilo je bilo na Slovenskem igrano samo enkrat. In še to davno davno. Glede na politično situacijo v svetu in seveda tudi pri nas, ko desnica v vsej svoji gnusnosti dviga glavo, se mi zdi to besedilo (ki bi ga bilo treba tudi malce adaptirati) še kako aktualno. Poleg tega je besedilo izjemno gledališko in tudi blazno komunikativno. Gledal sem dve predstavi. V New Yorku (pred 10 leti) z Al Pacinom in berlinsko predstavo z Martinom Wuttkejem. Obe sta bili odlični in različni. New Yorška zelo politično angažirana. Skratka: morda te zanima? SNG Drama je najbrž edino gledališče, ki je sposobno narediti kaj takega. Jernej Šugman bi bil briljanten. Pa še kdo. Toliko. To je moj predlog. Lepo se imej še naprej. Lep pozdrav, Vinko M.
Danes je politična situacija doma in v svetu še bolj takšna, da je Artur Ui še kako aktualno in zanimivo besedilo. Poleg tega je besedilo tudi izjemno komunikativno, celo duhovito.
Kaj še počel?
Po večerni vaji šel pred ljubljansko borzo. V podporo borcem. Partizanom za boljši jutri! Smrt kapitalizmu! Svoboda narodom!
Zvečer se pogovarjal po telefonu. Gledal neumno televizijo. Neumne filme. Potem še malo bral, se mučil s spanjem. Na koncu vzel tabletko in zaspal v desetih minutah. Brez sanj. Kot smrt.
19. oktober, 2011
Prvič na odru Male Drame. Iz sobe za vaje, kjer smo delali skoraj dva meseca, gremo za štirinajst dni na oder. Scena. Kostumi. Scena je perfektna. Atmosferska, bogata v svoji revnosti, povedna … Skratka služi namenu. Branko Hojnik je izvrsten scenograf. Kreativen, pameten, dober sogovornik.
Odločitev, da zgodbo postavimo v majhen prostor, kot bi jo dali pod drobnogled, pod mikroskop, kot bi počeli z njo vivisekcijo, raziskavo odnosov med moškim in žensko v posebnih okoliščinah … se je izkazala kot prava. V to nisem sicer nikoli dvomil. Tudi to, da sledimo realizmu in ga potem postopoma dvignemo od tal v nekaj, kar realizem presega, kar se spremeni v znak, kar odpira mnoge pomene, se je izkazalo kot gledališko efektno in dejavno. Mislim, da se oba igralca dobro počutita v novem domovanju. Kar je zelo pomembno. Najbolj. Njuno dobro počutje jima bo pomagalo, da bosta svoji vlogi lahko razvila do poslednjih tančin.
Scenografija Branka Hojnika za igro PRAH. Mala Drama. Premiera: 28.10.2011.
Popoldne sestanek z mladim študentom, ki dela za Beletrino. Lansko leto je nekaj časa hodil na gledališki krožek, ki sva ga imela z Borisom A. Novakom na Primerjalni književnosti. Zanimiv, bister mladenič. Prav fino sva se pogovarjala.
Zvečer vaja. Počasi se navajamo na scenografijo.
Ponoči lepo.
20. oktober, 2011
Ubili so Gadafija.
Mrcvarili so ga po prašnih cestah. Krvavega, razmesarjenega, napol živega. In to so potem predvajale tv postaje po vsem svetu. Gadafi je najbrž bil zver, vendar osvoboditelji niso nič boljši. Človek je zverina. Sicer pa to že itak vemo. Samo vedno nas na novo preseneti.
Nič posebnega. Razen večera.
21. oktober, 2011
Ponoči sem zelo slabo spal. Ob treh sem hodil po stanovanju. Sicer je bil večer lep. Prijeten. Dražesten. Ampak noč je bila … Kot bi se nekaj dogajalo … In se je.
Dopoldne ob pol desetih pogovor s sošolcem režiserjem Slavkom Hrenom za portret kostumografke, gospe Alenke Bartlove. Govoril sem iskreno. Tako kot zares mislim. Gospo Alenko imam zares rad. In cenim jo kot kostumografko. Veliko me je naučila. O njej kasneje.
Imel sem vajo. Dobra vaja. Naredili smo pavzo. Pogledal sem na telefon. Klicala me je hitra dostava. Dostavili so mi avtorske izvode moje nove knjige. Končno! Čakam že ves teden. Nimam več sadja zate.
Nova pesniška zbirka.
V življenju se velikokrat dogajajo čudne reči. Takšne, ki se ponavadi dogajajo samo v literaturi. Življenje včasih uredi tako, da postanejo dogodki pomenski, večpomenski … In tudi danes … Poštarski kombi mi jo bo pripeljal pred Dramo. Grem ven. Dobim paket. Deset knjig. Takoj odprem. Lepa knjiga. Zelo lepa. Pod pazduho držim paket. Odprem svežo knjigo. Berem. Hodim proti Drami. Ko vstopim v hišo, mi povejo, da je ponoči umrl Tone Pavček.
Tone Pavček mi je izdal prvo knjigo, Mah.
Bil sem prijatelj z njegovim sinom.
Bil je moj literarni oče. Prijatelj.
Umrl je ponoči.
Za njegov odhod sem izvedel, ko sem prejel svojo novo knjigo. Ob svoji smrti, snežiti je začelo, mi je poslal knjigo. Živo se spominjam, kako me je daljnega leta 1981 peljal v tiskarno, stala je nasproti tržnice, tam, kjer je danes pravna fakulteta, iskat prvi izvod moje prve knjige pesmi Mah. Imel sem triindvajset let in slovenski klasik me je peljal čez Zmajski most na Trubarjevo, v zakoten bife z imenom Sodček, kjer me je povabil na nekaj kozarcev vina. In na dan njegove smrti je izšla moja knjiga.
Zelo mi je težko.
(z desne proti levi) Tone Pavček, Miloš Mikeln, Vasja Predan, Andrej Arko; literarna družba, ki se je zbirala vsak prvi torek v mesecu že dvajset let.
Tone Pavček
ŽIVLJENJU
Samo to in nič drugega.
Samo to izgubljanje
dni in krvi,
samo to dohajanje,
samo to tavanje
iz noči v noč,
iz snovi v snov.
Samo to in nič drugega,
samo to hitenje
od semen do plodov,
samo to drsenje
časa skoz prste,
samo to poslavljanje,
samo to padanje
v krste.
Samo to, samo to, samo to
življenje.
Kamen in cvet,
cvet in kamen,
bežen trenutek, ujet,
v večno obstajanje
kot nehoteno proslavljanje
živega.
Samo to in nič drugega.
JURE
Oct 30th, 2011
Ljudje nimamo služb zato, da kar nekaj delamo. Nimamo plačila, ker nas plačuje delodajalec- pač pa nas plačujejo ljudje, potrošniki s tem ko PROSTOVOLJNO kupujejo naše izdelke, storitve… Če nima službe očitno nima ničesar koristnega ponuditi ljudem, ali pa ne zna svojih talentov ponuditi trgu, ali pa se sama ceni bolj kot jo dejansko cenijo ljudje. Očitno nima ponuditi ničesar za kar bi ljudje PROSTOVOLJNO odprli denarnico in s svojim lastnim trdo prigaranim denarjem za to tudi plačali. Človek vedno raje išče napake v družbi kot pa pri sebi, in verjetno smo krivi vsi mi za njeno stanje medtem ko ona sama(izbira študija, samoiniciativnost) seveda ne. Ljudje plačujemo peku- ker cenimo njegovo delo, plačujemo tistim umetnikom katerih delo se nam zdi zanimivo. Tako bi moral delovati svet, če bi zares imeli kapitalizem- na prostovoljnih odnosih med ljudmi. Zakaj hočete svobodo izbire, če se osebi A in B prostovoljno želita poročiti, ob enem pa nasprotujete prostovoljnim ekonomskim odnosom med ljudmi? Torej, če osebi A in B želita med seboj trgovati- je to narobe in morate poseči v njun odnos. Torej jaz nimam pravice do izbire, in sem primoran plačevati visoke davke iz katerih se recimo financira(za moj okus) ogabne z marksizmom indoktrinirane slovenske ”kulturnike” z večvrednostnim kompleksom?! Denar , ki ga ”umetniki” pokradejo državljanom bi raje dal v kakšen podhranjen onkološki inštitut.Ampak seveda je kulturniški lobi bolj pomemben od umirajočih za rakom, zato nihče od ”umetnikov” s polnimi usti solidarnosti ne bo svojih subvencij podaril -recimo tistim, ki bi ta denar nujno potrebovali. Veste, na trgu lahko preprost človek z osnovnošolsko izobrazbo in brez cekina v žepu vkoraka v detroit in spremeni svet. Na trgu ljudje brez doktoratov presežejo diplomante FDVja in Fakultete za socialno delo. To da ne more dobiti kreditov je po vaše krivda banke, ker ne podarja denarja na lepe očke. A kaj ko banka ni neka stvar tam v oblakih , ki serje denar, pač pa v bankah ljudje hranimo svoje prihranke. Tudi jaz revni proletarec, študentek. In če bi ji banka dala kredit kar tako, bi to pomenilo da bi morala vzeti denar od prihrankov drugih ubogih ljudi. Torej bi jaz subvencioniral vašo hčerko preprosto zato ker sama želi imeti hišo in razkošno desničarsko-neduhovno-kapitalistično-materialistično življenje? Prvi zakon ekonomije, od levičarjev najbolj osovražene vede pravi- želje so vedno neskončne- viri so omejeni. Torej naj bi ta folk , ki zahteva kredite na”zrak” se po vaše boril za lepo in solidarno stvar. V bistvu so to pohlepni mladi ljudje, vzgajani v naši bolni do drugačnih ljudi nestrpni družbi, naphani s socializmom in totalitarno miselnostjo. Če si nekdo zamisli , da mu nekaj pripada je seveda ”pravično” da gre zato preko želja in mnenj drugih. Ugrabi državo in prerazdeljuje premoženje kot si sam zamisli. Uboga je naša generacija mladih ja, celo življenje ”vzgajani” v okolju sovražnim in nestrpnim do ustvarjalnosti, podjetništva, inovativnosti. Sicer je pa kulturnike in razne svete krave v naši deželi že pošteno zmasiral moj intelektualni heroj Mićo Mrkaić, in jim lepo nastavil ogledalce.http://cikaskidecki.blog.siol.net/2011/10/16/ali-si-neoliberalna-pizda/ Ah ja, preživetih idej iz grozovite preteklosti nova poimenovanja ne naredijo nič bolj nova- in človeška.
B.R.
Oct 31st, 2011
Dragi Jure, seveda je tvoj ekonomistični pogled na vrednost človeka in njegovo dejavnost eden od možnih pogledov, se pa verjetno strinjaš, da ni edini možen, zato bi morda lahko v svojem naslednjem prispevku nivo razprave malo dvignil. Vse je relativno in stalno v tehtanju. Na primer: zdi se, da je zate postavljanja vejic vredno nič in na trgu za tečaj pravilnega pisanja vejice ne bi plačal počenega groša, prof. Toporišiču pa je to verjetno vredno neskončno. In kakšna je zdaj tržna vrednost vejice? Nič, neskončno ali nekje vmes? In če vmes, kje vmes? Res je prepotentno ter zate in za vse okrog tebe naporno, če misliš, da imaš dokončne odgovore… Lep pozdrav, Barbara
NinaF.
Oct 31st, 2011
menda bi se našla kaka branža kjer bi za konkretnejšo pomoč bolnikom in drugim pomoči potrebnim našli nekoliko več sredstev, kot pa ravno pri umetnikih. no ja, razen če govorimo o res prestižnih imenih, ampak ti ne živijo v sloveniji, kajne….
koliko terapij bolnikom bi plačal en tank?
koliko manj bolnikov bi b’lo ob manj izpušnih plinih?
kolko več zelenjave bi zraslo na razstrupljenih gredicah?
eh, ekonomija ljudi…
NinaF.
Oct 31st, 2011
al’ se sklanja ob manj izpušnih plinih/plinov
ob manj izpušnega plina v zraku, ednina je nina…
jure
Nov 4th, 2011
Moj pogled na človeka je liberalen, in ne ekonomističen. Drži pa, da je ekonomija liberalizem(voluntarni odnosi) opremila z nešteto argumenti proti socializmu(sili)in izprijenim centralno-planskim sistemom, ki so tako brutalno zaznamovali 20.st- sladke ideje katerih še danes tiho prevladujejo v glavah ljudi. Sicer pa je napačno govoriti: Pomembne so še druge vrednote, ne samo ekonomija. Res je pomembne so samo druge vrednote. Ekonomija namreč sploh ni vrednota. Ekonomija je način tehtanja različnih vrednot, ki jih ljudje imajo. Zakaj je potrebno tehtati vrednote različnih ljudi? Ker ne moremo uresničiti vseh. Predstavljajte si, da ste zdravnica na bojni fronti in k vam pripeljejo 5 vojnih ranjencev(niso vsi enako ranjeni). Soočeni ste z osnovnim ekonomskim vprašanjem: Kako lahko omejene vire(čas, povoje, znanje in izkušnje)alociram tako, da bo njihova koristnost za te uboge vojake čim večja. Če porabite preveč časa in povojev pri enem, ga zmanjka za tiste ki bi bili lahko rešeni. Če vas bodo gnali zgolj lepi nameni in boste precenjevali svoje znanje-lahko naredite usodno napako, ki lažje ranjenega- ubije. Če ne sprejmete bolečega dejstva tega sveta: da so v življenju potrebni trade-offi naredite ogromno tragedijo. Ker je prvi aksiom ekonomije- viri so omejeni, želje neskončne, se lahko zgolj vprašamo: Kaj na tem svetu je lahko bolj rahločutno in človekoljubno dejanje od človeka(družbe), ki se trudi v danih omejitvah narave in človeka doseči čim boljši outcome za vse. Drugi pristop je pa levičarski. Tam bi pa trdili: Rešil bom vse, čisto vse in jaz sam napravil sveto svetovno pravico in srečo! Poskusi totalitarnih držav so bili takšni. Tudi oni so imeli lepe namene in cilje. Tudi oni so sovražili ekonomijo, saj ljudje ne maramo sprejemati kompromisov v življenju. Zato tista primerjava s Toporišičem ni usmerjena v pravo tarčo. Jaz sem pravzapral trdil, da favoriziranje določenih vrednot skozi aparat prisile(državo) nujno posega v vrednote in svobodo drugega. Toporišič ima vso pravico, da se zgraža nad menoj, vendar me nima pravice prisiliti da naj se grem učit o vejicah pri njem:) Zatorej svoboda tistih ekonomskih analfabetov pred nelikvidno borzo, da zahtevajo zastonj kredite in šolnine za večno bluzenje na obskurnih faksih- nujno vključuje prisilo in poseg v svobodo tistih, ki bodo brez svoje privolitve ta darila plačevali(to so pa čisto navadni ljudje). Kaj daje tem ljudem to sveto pravico, da svoje vrednote in želje postavijo pred druge pač ne vem. Liberalizem je bil namreč najprej utemeljen ravno na moralno-etični osnovi. Zahtevati od nekoga, da ti nekaj podari,ali da te spoštuje in ceni ker ti sam tako hočeš pač ni etično. Aja in mimogrede med naše subvencionirane umetnike spadajo tudi pop kalibri kot je Magnifico in Lovšin(ali Predin), in pa seveda Metelkova. Za najnovejše podatke ne vem, a Mrkaić pokaže podatke iz leta 2005, in le ti so zelo žalostni. Do leta 2005 je namreč država za Metelkovo namenila več kot milijardo in 200 milijonov tolarjev, trikrat več kot za zloglasni onkološki inštitut! Moje mnenje je, da bi se za free market družbo morali zavzemati ljudje vseh nazorov, tudi levičarji! Zakaj?, ker namreč dovoljuje mnogim različnim idejam, da se manifestirajo in pokažejo koliko jih ljudje zares cenijo. Če nekdo želi uresničevati recimo komunizem, nima moralne pravice da ga drugim vsili, pač pa naj za svoje ideje išče ljudi, ki bodo pripravljeni živeti v njegovi skupnosti. Če vsi skupaj kupite ali ustanovite kakšno podjetje- in nam vsem pokažete, da je lastnina lahko od vseh, in da lahko ustvarite lepšo družbo- se bodo ljudje že sami vključevali v take skupine. Če vaši projekti ne bodo vzbudili zanimanja, ga pač ne bodo. Socialistom namreč nihče ne preprečuje, da poskušajo živeti svoj svet med seboj(Ali se dejansko upajo z lastnim denarjem kolektivno ustanoviti podjetja in kolektivna naselja in tvegati možnost klavrnega konca je pa tudi zanimivo vprašanje). Ali bi v socializmu državne tiskarne meni dovolile razpečevati ”zlobno” kapitalistično literaturo? In seveda nimam dokončnih odgovorov, ravno zato pa zagovarjam trg, tam naj se pokaže kaj je dobro in kaj ne. Ena od osnovnih idej trga je ravno v tem, da noben ne bi mel prevelike moči v družbi s katero bi svoje vrednote vsiljeval drugim. Ali kot je rekel genij Milton Friedman(o katerem levičarji zelo radi sodijo, ne da bi čutili potrebo, da bi ga dejansko preučevali): osnovna značilnost verujočega v svobodo in trg je skromnost, obsedenega s planiranjem in nadzorovanjem drugih pa aroganca in zaverovanost v lastno superiornost. lep pozdrav… jure
NinaF.
Nov 5th, 2011
krasno, načitano pišeš…
zatakne se mi takoj s petimi ranjenci. kdo jih je ranil? zakaj so ranjeni? ali so ranjeni zaradi mene? ne maram ranjencev, ker rane ranjencev bolijo. ampak njih bolj. najbrž oni ne marajo biti ranjeni. če prašaš njih, ali so raje ranjeni, ali bi raje slišali skladbo ali pa videli sliko ali pa… me zanima kaj bodo rekli.
jaz osebno raje slikam zanič sliko, kot povijam ranjence, ker ne maram ranjenih ljudi. ekonomija življenja.
škoda potenciala btw. za nekritično zaupanje mrkaičevim namigom k reševanju ekonomskih zadreg začetka 21.stoletja.
me zanima, koliko honorarjev nameni onkološkemu inštitutu.
saj ne rečem, me pozna, pa me je enkrat pobral na štopu. vseeno malo prepotenten, malo obilno se izraža, kar neokusno preobilno…
NinaF.
Nov 5th, 2011
ne me narobe razumet… ko sem bila priča čelnemu trku mopedista z avtomobilom, sem tekla pomagat. ostali vozniki priče v glavnem ne. fant je bil krvav. me je bilo strah kako bom med prvimi koraki iz avtomobila, je bil pa ob njem voznik avtobusa, ki je prišel prvi in vedel kaj… ampak saj bi tudi jaz kaj, če bi bila prva tam in sem neskončno hvaležna, da nisem na 20cm videla, kako mu šprica kri nekje iz ust ali blizu ust, samo slišala sem še dolgo besede moškega, ki je ponavljal:
daj fant, zbudi se, daj, pridi k sebi fant, daj, zbudi se, zbudi se, dajmo zbudi se…
jebiga fant je šel najbrž v rdečo. prepotenten mladenič, ki ga je trenutek objestnosti skoraj stal življenja. trajalo je nekaj let, da si je opomogel. doživel je po mojem tudi milost, da v svoji hitrosti ni vzel življenja nikomur, ki smo takrat bili v tistem križišču.
na prvem zaslišanju precej po trku ga ni bilo. na drugem precej po prvem pa že. pa sem mu rekla, da me veseli, da sva se srečala. vesela se razume, da je sedel, govoril, hodil itd. bil živ skratka. na tretjem sojenju je odvetnica nasprotne mu strani hotela ta moj pozdrav uporabit kot indikator najinega priktitega znanstva in posledično njegove vnaprej domenjene koristi od mojega pričanja.
ves čas pa me je čudilo, kake zgodbe tvezijo druge priče. zelo očitno v korist voznice avtomobila, ki…
trg življenj
ali je um lahko motor? to je najbrž neumno vprašanje.
sicer se pa kar nekaj vmešavam, čeprav me nihče ni neposredno nagovoril.
lep pozdrav
NinaF.
Nov 6th, 2011
aja, enkrat ne dolgo nazaj sem merila čas, ki ga je izgubil rešilec v križišču tivolske in celovške, ker se en avto na skrajnem levem pasu ni prestavil – torej voznik je sanjal, logično utrujen od službe, izklopljen od hrupa… 10 sekund. eno križišče ob pb. 16h popoldan. v 20 sekundah približevanja rešilca po zvoku sodeč. imel je prostor naprej, nazaj lahko bi stopil ven in z rokami prestavil avto, ampak ni, je sanjal.
ali imaš kak predlog kako bi skrajšali čas, ki ga rešilec porabi za vožnjo iz okolice kliničnega centra do dolgega mosta npr. jaz se bojim da bi tisti mopedist, če bi počilo na dolgem mostu, umrl. 10 sekund krat najmanj 20 je veliko časa, če ti šprica kri iz ust…
ima mrkaič kak predlog?
mene to spanje in gluhost ljudi res skrbijo, ker kaj če me zgazi enkrat en bedak za volanom?
pa če že pridem do zdravnika, ker me ni avto, ampak nek drug mulc objesten na smučišču ni dojel, da za smuk mimo mojih zavojev vseeno rabi več kot trimetrsko razdaljo… če že pridem torej do zdravnika, pa reče, da operacija pa ja, odvisno koliko bom še nogo rabila. saj pr’27 res lahko samo še režeš, ne rabiš, al’ kako…. nič operacije.
svoboda in skromnost.
spet se vmešavam
Nejc
Nov 6th, 2011
NinaF tvoji argumenti so logično sporni. Večina jih leti na principu Argumentum ad Hominem.Vedno se zbija argument, ne pa avtorja ali osebe, ki nastopa v argumentu.Razočaran sem nad vami, ker vem da vas je kar nekaj pravnikov in bi morali to vedeti.
Primer nelogičnosti z napako Argumentum ad Ignoratiam:
cit.: “Ker je prvi aksiom ekonomije- viri so omejeni, želje neskončne” Ta aksiom bo vredno precejkrat pretehtat, preden bo ekonomija govorila sveta resnico. aksiom, ki da ve vse o željah.
Tu bi morala dokazati, da ta aksiom ne drži, ne pa kaj se tebi zdi. Nekomu se zdi da okoli lune krozi muca in sedem palčkov, vendar da to postane dejstvo mora dokazati. Da se nekomu nekaj zdi še ne pomeni da je res. Zagrešila si logično napaki Argumentum ad Ignorantiam.
Primer z ranjenci; nisi dojela sporočila – ni važno kdo jih je ranil, važno je posledično ravnanje. Lahko so ranjeni zaradi prometne nesreče izven vojnega stanja – in posledice ekonomske nujnosti so iste.
Viri so vedno omejeni, saj bi v obratnem primeru živeli v rajskem vrtu (hipotetično) kjer je vse padlo z neba. Vprašanje je kako alocirat vire, da bodo najučinkoviteje izrabljeni.
Razočaran sem nad vami.
NinaF.
Nov 6th, 2011
“NinaF tvoji argumenti so logično sporni. Večina jih leti na principu Argumentum ad Hominem.Vedno se zbija argument, ne pa avtorja ali osebe, ki nastopa v argumentu”
najbrž odkar je argument naš bog, izumitelja smo pa pozabili. ali ker je etično sesuvat tega boga, ne pa ljudi, ki govorijo v njegovem imenu?
niti se nisem trudila biti nesporna, niti podati nesporen argument, ne pozabi pa, da je to moj argument, ne argument opna. morda se moderatorke bloga z mojim argumentom niti ne bodo strinjale in ga bodo preprosto skrile v twilight zone. morda pa ne, ker se jim ne bo ljubilo, ali pa jih bo zanimal odziv ali pa bodo hotele videti, če znam podati manj sporne argumente ali pa… prepričana sem, da imajo veliko dela vsepovsod, kjer se udejstvujejo.
hvala za poduk latinščine. Argumentum ad Hominem, Argumentum ad Ignorantiam… ne znam dosti latinskih izrekov. nekaj malega.
muca okrog lune me je nasmejala, ampak sedem palčkov je nepotrebnih v tem primeru, se mi zdi…
nisem jaz tista, ki trdim da vem vse o željah in o tem govori celo aksiom, ki določa temelj sobivanja zdaj že 7miljardam zemljanom. moja najbolj neskončna želja je neskončno dolgo živeti. prepričana sem, da mi ne rabiš dokazovat omejenosti sredstev predčasno, ker me bo slej ko prej gotovo pobralo. upam vseeno da čimkasneje.
primer z ranjenci: morda pa ti nisi dojel, da mi je jasno, da ranjenci so. jasno mi je, da je nujno ukrepati, ker so. ko sem bila priča trku mopedista z avtomobilov sem bila druga pri njem. Prvi je bil voznik, ki je stal skoraj tam, kamor je mopedista po trku neslo. jaz sem do tam morala prevozit križišče, zapeljati na pločnik in steči do mopedista. popolnoma jasno mi je, da je ranjenemu nujno pomagati in tudi znati!
ranjencev ne maram je stališče. ne maram te od boga postavljene resničnosti, da vojne pač so in vsega tega sranja, ki ga vidiš samo da prižgeš ekran ali pa že stopiš iz hiše. ne nosim orožja, ne streljam, ne pretepam ljudi, niti živali, ne ubijam insektov namenoma, ne kadim nekadilcem v nos, ne mečem ogorkov po tleh, nisem povozila nobene lisice ali srne, nisem užalila nobenega palčka, nisem bogata, ne hodim na potovanja, moje želje so običajno utišane nekje v prvi prestavi, tako da se mi sanja ne o neskončnosti ampak v neskončnosti je že prva prestava neskončna. želje mnogih zemljanov so utišane pa že prej, ampak saj, tudi ler je neskončno napram neskončnosti, če deliš neskončnost na neskončne deleže patetične bedne končnosti manj kot stoletje dolgega življenja.
logika je bitch sem enkrat napisala. nujno jo je omejevati. dualizem je logičen, a neuspel poskus tega. argument zataknjen v dualizmu bo logično propadel, če propada vse, kar dualizem jemlje kot temeljno vrednost.
Argumentum ad Hominem.
O Tempora, O Mores!
“Viri so vedno omejeni, saj bi v obratnem primeru živeli v rajskem vrtu (hipotetično) kjer je vse padlo z neba. Vprašanje je kako alocirat vire, da bodo najučinkoviteje izrabljeni.”
saj…. viri so omejeni in strašno potratno jih razporejamo…. umetniki dobijo drobiž. to je moje stališče. neuko sicer, kar tako čez palec. ampak ne pozabi, da je to moje stališče.
nina
NinaF.
Nov 6th, 2011
Primer z ranjenci; nisi dojela sporočila – ni važno kdo jih je ranil, važno je posledično ravnanje. Lahko so ranjeni zaradi prometne nesreče izven vojnega stanja – in posledice ekonomske nujnosti so iste.
ob prvem stavku, ki si ga napisal, skoraj bruham. ni važno kdo jih je ranil?
a je nam orkan napisal organizacijo ali mi in zakone potem, ali sodimo orkanu ali nam. ni važno kdo jih je ranil. prekleto važno je kdo jih je ranil. neokonomično je ranit ljudi z orožjem, še manj ubiti. ekonomično je varovat ljudi pred orkanom.
Nejc
Nov 8th, 2011
Que es que catalina abutere patientia nostra
NinaF koliko časa nas boš še imela za norce.
Naj mi kdo utemelji, zakaj lahko država brutalno vzame polovico moje plače, da lahko s tem financira razne ”umetnike”.
Kot liberalec zagovarjam prostovoljne odnose, ti pa kot socialist zase hočeš svobodo, drugim pa jo ne priznavaš.
NinaF.
Nov 10th, 2011
NinaF koliko časa nas boš še imela za norce.
do pologa sredstev
imam čuden občutek, da se poznava
ampak mogoče je to zaradi majhnosti Slovenije ali pa moje slabe vesti, ker sem ‘umetnik’
nadaljevanje debate na tem mestu se mi vseeno in zato zdi neprimerno
nikjer nisem napisala, da sem socialist
niti nisem svobodna
denar hranim v banki (če ga imam)
za prekrške sem tudi kaznovana
nikomur ne morem groziti s fizično premočjo, ker me ni zadosti v hlačah
vse ostalo je predolgo in bi bilo na tem mestu nepotrebno/neprimerno/izguba časa glede na trenutni standard…
pozdrav