Cafe Open

Andrej Zavrl – 6. do 12. februar 2012

Posted on 13. Feb, 2012 by B.R. in 02. Andrej Zavrl, open.dnevnik

Andrej Zavrl se marsikomu zdi tečen. In res je: nima rad vseh ljudi in ne mara “tradicije”, domoljubja ter diskretnosti.

Foto: Nada Žgank / Memento; ozadje: Damien Hirst, The Inescapable Truth, 2005 (detajl)

PONEDELJEK, 6. FEBRUAR 2012

Danes se je Islamska skupnost v RS odzvala na mnenje Varuhinje človekovih pravic o obrezovanju dečkov. Po mnenju varuhinje gre za »poseg v telesno integriteto otroka zgolj zaradi želje« staršev in torej za »nedopusten poseg v njegovo telo«, ki ima po njenem prepričanju »tudi znake kaznivega ravnanja«. »Pravica do verske svobode,« pravi varuhinja, »ne more upravičevati posega v pravico do telesne integritete drugega, zato menimo, da je cirkumcizija iz nemedicinskih razlogov dopustna le z otrokovim soglasjem … torej praviloma po 15. letu otrokove starosti.«

Odgovor Islamske skupnosti je bil oster. Varuhinjino mnenje so označili za »hudo kršenje verske pravice muslimanov in spodbudo za stigmatiziranje otrok in širjenje nestrpnosti«. Oprli so se predvsem na dva argumenta (morda »argumenta«?). Najprej je obrezovanje moških njihova »tisočletna verska praksa«. Celo več: »V evropski tradiciji je nemogoče karkoli govoriti brez svetopisemskih likov, kot so Abraham, Mojzes in Jezus. Vsi so bili obrezani.« Tradicija je, seveda, lepa reč, še posebej če je versko navdahnjena (ne tu ne tam ni besede o obrezovanju žensk, še nečesa tradicionalnega). Ali pa morda le ena najbolj zlorabljenih besed in v resnici samo slab izgovor?

Povsem v skladu z modernimi argumentacijami verskih organizacij, ki se borijo za ohranjanje svojih prerogativ, se Islamska skupnost potem začne sklicevati na znanstvene študije: »Muslimani večinoma obrezujejo svoje otroke iz verskih razlogov, zavedajo se pa, da je v tem tudi medicinska korist. O tem obstajajo resna znanstvena dela.« Me res zanima, koliko teh staršev se odloči, da bodo dali otroke obrezati, ker je to dobro za njihovo zdravje. Ugibam, da približno toliko, kot jih da otroke krstiti v mitološki svet RKC zaradi tega, da jim gospod v kikli s postano vodo opere lase.

Bistveno vprašanje najbrž je, do kam lahko poseže država. Čeprav sem mnenja, da noben verski razlog ne more upravičevati kakršnegakoli posega v telo in psiho drugega (v tem delu se povsem strinjam z varuhinjo), imajo muslimani morda po drugi strani delno prav, ko v dejanju varuhinje vidijo znake nestrpnosti in predsodkov ter opozarjajo na preganjanje in islamofobijo. Namreč: simbolna obrezovanja (prisilno pokristjanjevanje otrok) potekajo vsem na očeh, čeprav isti členi konvencij in ustave, na katere se sklicuje varuhinja, govorijo tudi o nesprejemljivosti duševnega nasilja, poškodb in zlorab ter o otrokovi svobodi vesti, verske in druge opredelitve ali prepričanja. Po drugi strani tudi naša civilizacija vsiljuje svojo obliko telesa, ki pa se nam zdi povsem »normalna«.

Kje je torej meja med vzgojo in škodljivim ravnanjem staršev, med kulturno specifičnim in univerzalno nesprejemljivim? Poseg v telo? Medicinska doktrina? Zelo naivno bi bilo misliti, da je možna kakršnakoli nevtralna vzgoja. Ali pa medicina. Morda je biooblastni kleč vendarle banalnejši: pomembna avtoriteta, na katero se pri svojem mnenju sklicuje varuhinja, je tudi Komisija Republike Slovenije za medicinsko etiko, njen predsednik pa Jože Trontelj – prav ta, ki ob vsaki priliki javno nastopa proti vsemu, kar odstopa od mitološke morale RKC (zadnji primer je, jasno, Družinski zakonik). Hmmm …

TOREK, 7. FEBRUAR 2012

Žiga Turk je na svoji predstavitvi pred komisijo DZ poudaril, da je potrebno v slovensko šolo vpeljati več domoljubja. Imam idejo! Kaj pa če bi dijakom in dijakinjam skupaj z Lukšičevo izjavo o dveh (s)polih dajali še pristopne izjave za Tu je Slovenija, Hervarde, Stranko slovenskega naroda in Blood & Honour (naj ima mladina vendar izbiro)? V osnovno šolo pa je treba nujno uvesti verouk pod vodstvom RKC (saj vsi vemo, da cerkev ne uči nič slabega) – to bo najbolje vplivalo na domoljubje in čisto nrav naše dece.

SREDA, 8. FEBRUAR 2012

Kako slovenistke dandanes govorijo o Prešernu? Še zmeraj doživijo živčni zlom, kadar kakšen učenec/učenka omeni alkoholizem? Je (sedemnajstletna) Julija še zmeraj ena in edina, čista ljubezen, ki nima vzporednic v petnajstletnicah, na katere je bil vse življenje fiksiran »naš največji pesnik«? Povedo, da je Ani Jelovšek zaplodil prvega otroka, ko jih je imela 16 (in da jo je njegov prijatelj Emil Korytko poskušal posiliti že pri njenih štirinajstih)?

(Oh, in ali imajo med poukom še tako rade ogrnjene suknjiče in jopice, ki jim ves čas drsijo z ramen, ko pišejo po tablah, a si jih vseeno nikoli ne oblečejo, ampak jih s prosto roko samo elegantno povlečejo nazaj čez ramo?)

In le kaj se je dogajalo v dneh pred Prešernovo smrtjo in po njej na dvorišču hiše, kjer je umrl? Kaj (če sploh kaj) sta njegova sestra Katra in kranjski župnik Dagarin kurila? Ohranjena imamo pričevanja ljudi, ki pravijo, da so požige videli na lastne oči, na drugi strani pa tudi Katrina zanikanja. Janko Kos meni, da je resnica nekje vmes, da pa, če je že kaj zgorelo, ni bilo nič res pomembnega. Kako akademik Kos to ve? In kako ve, na primer, da »ribniški doživljaj«, ki je Prešerna travmiral celo življenje, pomeni začetek njegovega samozadovoljevanja? Kos zavrne dve drugi možnosti, in sicer da je Franceta zapeljala starejša ženska oziroma da so bile Prešernove težave s spolnostjo posledica spolne zlorabe (kot potencialnega storilca omeni vaškega učitelja, ne pa tudi župnika – joj, da sploh upam pomisliti na kaj takega), ker bi to, po Kosovem mnenju, ne moglo ostati neopaženo in skrito. (?!?!) Te stvari ostajajo skrite tudi še danes, kaj šele leta 1812. – Kako bi si dvanajstletni deček takrat upal nastopiti proti avtoriteti učitelja ali župnika, ki bi, če bi otroke zlorabljala, prav gotovo poskrbela za zadostno mero zastraševanja in prikrivanja? No, ne vemo; naj bo pa drkanje (cf. Janko Kos, Neznani Prešeren, 1994).

ČETRTEK, 9. FEBRUAR 2012

V Vatikanu so danes končali štiridnevni simpozij o preprečevanju in odkrivanju spolnih zlorab mladoletnikov. Ugotovili so: (1) da so zlorabe zločin, (2) da v RKC vlada kultura molka in (3) da trpi cerkveni ugled. Res genialno. Zunaj RKC tega ne bi ugotovili niti v štirih stoletjih. Stavim pa, da jih zares skrbi samo zadnja ugotovitev. Kot je pred kratkim objava pisem o razširjeni korupciji v Vatikanu povzročila veliko žalost med preteklimi in zdajšnjimi vatikanskimi uradniki. Objava, ne vsebina!

PETEK, 10. FEBRUAR 2012

Dobili smo vlado, domovina je rešena!

V času koalicijskih pregovarjanj in previrantstva me je včasih čudilo levičarsko jurišništvo in pozivanje na ulice. Bi se res tako zlahka sprijaznili s skrivnim nabiranjem glasov za izvolitev mandatarja, samo da bi imeli na oblasti Jankovića? O Virantu si tudi mislimo vse najslabše, vseeno pa bi ga imeli v »svoji« vladi. Pa da so levičarji volili Viranta in se zdaj počutijo prevarane. Že morda, ampak če levičar voli Viranta, mu lahko samo še Janša pomaga.

Naredimo kratek miselni preskus in si zamislimo takle hipotetični volilni rezultat: SDS 30 poslanskih mest, SLS 7, NSi 4, PS 28, SD 11, LDS 8. Me prav zanima, koliko levičarjev bi razglašalo, da mora(jo) PS/SD/LDS v vlado z Janšo et al., ker je takšna volja volivcev, ker je on relativni zmagovalec, ker bo vse drugo izdaja volilnih glasov itn. Bi rekel, da bi bila večina kar hitro potihoma zadovoljna z vlado PS + SD + LDS.

Zvečer ogled filma Parada. Ena teh balkanskih grotesk, o katerih ne smeš razmišljati, ker (za tiste, ki smo malo bolj tečni) zelo hitro pride na dan vsa problematičnost takšne obravnave.

SOBOTA, 11. FEBRUAR 2012

Dan za kontemplacijo verskih skrivnosti. Na današnji dan 1858 se je sv. Bernadette Soubirous v jami Massabielle blizu Lourdesa prvič prikazala Sveta Devica Marija. Marija, naša Mati, Mati nas vseh, naša nebeška Mati. Devica Mati (devica, ki je mati? nesmisel? kje neki – contradictio in adiecto je sama srž katolištva). Kako pa sploh potekajo ta prikazovanja? Marija se po navadi prikaže otrokom, nepismenim, revnim, travmiranim otrokom, to je prva ključna značilnost. In kako nastopi? Kot mila, zavetniška, dobrotljiva gospa? Kot Mati? Nikakor ne! Nastopi avtoritativno in prav nejevoljno, od Bernardke Lurške je [po mili volji dodajaj prislovna določila načina] zahtevala še celo, naj rije po zemlji, pije umazano vodo in jé listje. Tipično tako rekoč za vsa prikazovanja je še, da Marija brez zadrege izraža sindrom nadpomembnosti in grandioznosti, prav nobene ponižnosti in skromnosti ni na njej (to je RKC dobro povzela: ves čas nam z zlatih tronov pridiga o skromnosti). Takoj tudi zahteva, da se v njeno čas gradijo cerkve, kapele in samostani. Da ljudje molijo, se kesajo in pokorijo. Ker je ona tako rekla!

Nekoliko drugačen stik z Materjo je imel sv. Bernard iz Clairvauxa (scela kontroverzen tip, podpornik križarskih vojn in obenem tisti, ki Danteja v Božanski komediji nazadnje pripelje do Marije in vizije Boga – Beatrice je kljub vsemu le ženska, zato jo Dante na koncu odslovi). V svojih zamaknjenskih blodnjah je Mariji vzkliknil: »Pokaži, da si mati!« In mu je pokazala: naravnost v usta mu je brizgnila mleko iz svojih prsi. Temu se danes reče laktacijski čudež. Nekaj povsem normalnega, seveda.

Alonso Cano (1601–67), Videnje sv. Bernarda iz Clairvauxa, znano tudi kot Laktacijski čudež (1657–60), Museo Nacional del Prado, Madrid

Tako je to z mitologijo RKC. Vse spervertira do konca, potem pa se spreneveda, kot da govori nekaj najbolj vsakdanjega, kar bi nam vsem moralo biti za vzor. In za večino, ki prisega na vraževerje in neformalne pritiske okolice, je to očitno več kot dovolj.

NEDELJA, 12. FEBRUAR 2012

Ko je bil teden že tako poln tradicije in domoljubja, ga moram vsekakor zaključiti še z enim pojmom/konceptom, za katerega ni dovolj kozlanja na vsem svetu – diskretnost. Ali niso zanimive te, recimo jim, vzporedne gejevske/lezbične scene, ki zanje komajda vemo? Le sem ter tja se odpro kakšna vratca omare in takrat sem zmeraj začuden nad pravzaprav zelo dobro infrastrukturo njenih uporabnikov/uporabnic, ki pa nimajo nikoli dovolj pljuvanja po »sceni«. A zmeraj vedo, kako bi »scena« morala delovati in kako aktivizem vse počne narobe. Predvsem preveč javno. Oni so – seveda! – diskretni. Razlaga je slej ko prej tale: »Saj mi ni treba s transparenti hoditi po ulici in vsakomur razlagati, da sem … tak(a) [pozor na diskurz kazalnih zaimkov].« Frustrirajoče je opazovati, kako glbt sami sprejemajo znano vsiljeno logiko: bodi peder/lezba, če že moraš, ampak na skrivaj. Evo, če me želiš takoj odvrniti, mi samo na hitro omeni, da si diskreten. Pa lep razgled na Narnijo želim!