Cafe Open

Zgodovina nekega kupa laži – 2. del

Posted on 01. Apr, 2012 by B.R. in zakonik

ISTOSPOLNA PARTNERJA BOSTA LAHKO POSVOJILA KATEREGAKOLI OTROKA

Družinski zakonik je glede posvojitve otrok v istospolnih družinah prepovedoval posvojitev “tujega” otroka, želel pa je omogočiti posvojitev otroka, ki že živi v istospolni družini. Brez tovrstne določbe se namreč pravno gledano takšna družina obravnava kot enostarševska družina. V praksi bi to pomenilo, da v lezbični družini socialna mati lahko posvoji partnerkinega otroka, pa še to le v primeru, če je oče otroka neznan, je umrl ali je privolil v posvojitev. Posvojitev v različnospolnih kot v istospolnih družinah je bila urejena v 217. členu, ki se v (obče)človeškem jeziku glasil:

(1) Različnospolna partnerja lahko samo skupaj posvojita otroka, razen če eden od partnerjev posvoji otroka svojega partnerja.
(2) Istospolna partnerja ne moreta skupaj posvojiti otroka, lahko pa partner posvoji otroka svojega partnerja.
(3) Izjemoma lahko otroka posvoji tudi samska oseba, če je to v otrokovo korist.

Eno najbolj sofisticiranih zavajanj, ki so si ga domislili nasprotniki Družinskega zakonika, je bil očitek, da je zakon po ovinku istospolnim partnerjem želel omogočiti posvojitev kateregakoli, ne le partnerjevega biološkega otroka. Res je, da drugi odstavek 217. člena posvojitve ne omejuje zgolj na partnerjevega biološkega otroka, a razlogi za takšno ureditev in njene posledice so popolnoma drugačne od tistih, ki so jih navajali nasprotniki. Tukaj je primer njihove izpeljave:

Kaj je bil razlog za takšno ureditev? Vsaka drugačna ureditev bi bila protiustavna. Zapis, ki bi omejeval posvojitev zgolj na partnerjevega biološkega otroka, bi bil protiustaven, saj bi v neenak položaj postavljal biološke in posvojene otroke, kar je v nasprotju s 14. členom Ustave RS ter s pravilom, da s posvojitvijo nastane med posvojiteljem in posvojencem enako razmerje, kakor je med starši in otroki. Ali če hočete, otrok je otrok. In za pravni red je popolnoma nepomembno, ali je bil staršem rojen ali pa so ga posvojili.

Kakšne bi bile posledice takšne ureditve? Kljub temu, da zakonik posvojitve ni omejeval na biološke otroke, bi se ta določba v 95 % primerov uporabila za posvojitev biološkega otroka partnerke ali partnerja (moški bi otroka svojega partnerja lahko posvojil v primeru, ko bi mati umrla ali privolila v posvojitev). Posvojitev prej posvojenega otroka bi prišla v poštev v dveh primerih:

- če bi partner kot samski posvojil otroka, potem pa bi otroka naknadno posvojil še njegov istospolni partner. Posvojitev s strani samske osebe je že v tem trenutku v Sloveniji izjemno redka, saj se letno išče posvojitelje približno 40 otrokom, na posvojitev pa čaka okrog 400 heteroseksualnih parov. Zakonik je heteroseksualnim parom izrecno zagotavljal prednost pri posvojitvi, saj je določal, da bi samska oseba lahko posvojila zgolj izjemoma, na primer ko bi otroka posvojila samska teta, če bi bilo to otroku v korist. Če bi posvojiteljica v nadaljevanju svojega življenja spoznala partnerja ali partnerko, bi tako eden kot drugi otroka lahko posvojil, četudi ni biološki otrok partnerke. In prav je tako, saj imajo tudi posvojeni otroci pravico do dveh staršev.

- če imata moški in ženska otroka in moški nato umre v prometni nesreči, otrokova mama pa spozna drugo žensko, s katero ustvari družino, mora ta otrok imeti pravico do posvojitve s strani socialne mame, ne glede na to, ali je bil v osnovi v družino rojen ali posvojen.

In zdaj pride optimistični del. Vse kar je zgoraj napisano velja tudi za zakonodajo iz leta 1976, ki bo zaradi padca Družinskega zakonika veljala še naprej. Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih je v zvezi s posvojitvami namreč liberalnejši od padlega zakonika. V izhodišče postavlja idejo, da posvaja posameznik in ne par.

Da nihče ne more biti posvojen od več oseb namreč pomeni, da je lahko vsak posvojen samo od ene osebe. Če je posvojitelj samski, pač posvaja sam, če je v razmerju z drugo osebo, ki ima otroka, pač posvoji njenega otroka kot en sam. In ker nikjer ni določeno, da posvojitelj mora biti drugačnega spola kot že obstoječi starš, je Vrhovno sodišče že leta 2010 zapisalalo, da so v Sloveniji že po zakonodaji iz leta 1976 mogoče posvojitve parterjevega otroka tudi v istospolnih skupnostih.

Celo več, prof. dr. Barbara Novak v svojem članku “Pravna ureditev istospolne partnerske skupnosti – nova slovenska ureditev” za veljavno zakonodajo ugotavlja celo:

Kljub temu, da Družinski zakonik na tem področju ni prinašal nič novega, je bilo seveda pomembno, da je določbe o posvojitvi partnerjevega otroka vseboval, saj bi z začetkom veljavnosti Družinskega zakonika prenehala veljati Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih iz leta 1976. Če torej določb o posvojitvah v istospolnih družinah ne bi bilo v novem zakoniku, bi bili otroci v istospolnih družinah na slabšem kot so sedaj.

Barbara Rajgelj